Štorije z Jadrana 2 – Amfora

13. februar, 202110. februar, 2021 emorje.com 0 Komentarjev

Mitja Zupančič, Štorije z Jadrana, 2. poglavje – Amfora

Že iz mladosti sem sanjal, da bom nekega dne na morskem dnu našel amforo. Sprva sem jo iskal z masko in dihalko, a seveda brez uspeha. Še več, žel sem salve smeha, kako tudi ne.

»V plitvi vodi je pač ne boš srečal!« so pripominjali modri, a spregledali, da so amfore v petdesetih letih prejšnjega stoletja našli celo pred piransko Punto, in to na globini skromnih treh metrov. Verjetno bi bila lažje sprejeta resnica, da povsod, kamor se je človeška roka lahko stegnila brez dodatnega zraka, je za njo v morju ostala le še morska puščava.

Amfore pogosto najdejo ribiči, ko za seboj vlečejo ribiško mrežo, žal jo največkrat tudi poškodujejo. Amfore predstavljajo zavarovano in zaščiteno kulturno dediščino.

*1 Amfora se mi je tako izmikala od poletja do poletja, občudoval sem jo lahko le v muzejskih dvoranah, kjer so bili razstavljeni antični eksponati. Moje najbolj priljubljene zbirke so tako hranili pomorski muzeji v Piranu, Starem gradu na Hvaru, Visu in Dubrovniku. Obrnila so se polna štiri desetletja, jaz pa sem še vedno capljal na mestu. Brez uspeha sem iskal svoj košček glinenega vrča, moj sveti gral, ki je med tem postal še strogo prepovedan sadež – zaščitena kulturna dediščina. Potem pa se je kar naenkrat začelo dogajati.

»Zdravo, prijatelj, morski volk,« me je nagovoril Ivo Kmetović – Braco iz Slađenovićev, ko sem priplul v njegov rojstni zaselek ob obali pred Dubrovnikom.

Ni mogel zdržati, da me ne bi takoj vprašal, še predno sem sestopil z barke: »Kaj že imaš svojo amforo?«

Vsa pozitivna energija in navdušenje ob dobrodošlici sta takoj utonila v morje, ko sem se skoraj besen izkrcal na obalo.

»Nimam, teslo neumno! Le kako naj bi jo dobil?« sem bil kratek in že precej našpičen.

»Mar ne moreš pozdraviti pomorščaka tako, kot se spodobi?« sem skoraj renčal preko stisnjenih zob. Braco pa se je smejal do ušes, saj je vedel, kakšna bo spet tema na njegovi terasi, visoko nad morjem, ko bova skupaj opazovala in oboževala elafitski otoček Olipa.

»Zvečer bom vrgel nekaj na gradele, pa vino bo. Saj prideš, mar ne?« me je vprašal Braco.

S praznim želodcem res nisem bil pripravljen parlamentirati in razpravljati o hrani, četudi sem vedel, kakšna »zafrkancija« in izživljanje me čaka. Uredil sem barko in počakal, da se je stemnilo. Čakanje v pričakovanju obeda pa je bilo neskončno dolgo, kajti nočiti se je začelo šele dober kvart čez deveto. Ja, tako dolgi so pač junijski dnevi. Šel sem na vse ali nič, takoj sem zavzel svoj sedež in pojedel vse, kar je sproti priletelo na krožnik. Bilo je nekaj ribic, domači krompir, fižol in paradižnik, ki sem se mu z veseljem odrekel. Najslajši pa je bil dingač, vrhunsko rdeče vino s Pelješca.

»Ali veš, da so amfore stari Grki in kasneje Rimljani v glavnem uporabljali za transport vina, seveda tudi za shranjevanje žita, suhega sadja in oljčnega olja? Ampak vino je bilo glavno, prav takšno, kot ga sedajle midva lokava. Najboljše, rdeče, močno in z ogromno taninov. Če so v antiki proizvajali *2 cretese, sedaj midva uživava nekaj podobnega. V svoji kleti pa imam še plavac mali z južnih pobočij Hvara,« se je na vsa usta hvalil moj dragi Kmetović.

Muzej oljkarstva Pulj (Istra, HR) – Glinene posode za skladiščenje in transport zelenega zlata. Amfore, kot so jih žgali v Fažani v figlini – prvi keramični delavnici, je bila v lasti družine Lekanija, spominja pa se že v 1. stol. po Kr.

Braco, sicer poštar z Mokošice, dubrovniške mestne četrti nad zalivom Rijeka Dubrovačka, je kar žarel od sreče, ko mi je lahko predstavljal svoje kuharske veščine, še bolj pa, ker me je smel in zmogel poučevati o antičnih amforah.

»Slovenec, mar veš, da so bile vinske amfore v rimski dobi standardizirane na 39 litrov, kar je bila podlaga za *3 quadranal kot mersko enoto, in to je veljalo za 66 različnih tipov amfor,« se je Ivo ven metal s svojim znanjem.

»Veš, Braco, amfora je tudi izraz za staro rimsko mersko enoto za tekočine,« sem nato jaz pametoval, »ker je obseg rimske amfore bil enak enemu kubičnemu čevlju.«

Ker pa je v vinu resnica, sem z vprašanjem zadel dubrovniškega prijatelja med oči in zabil glavico na žebljico: »Braco, mar veš, koliko amfor tovora so lahko v antiki naložili na 20 metrov dolgo ladjo?«

Zdrznil in zresnil se je in premišljeval. Seveda nisem dobil odgovora, prav zato pa še kar nisem odnehal: »Stavim na tvojo leseno ladijsko maketo bracere, da nimaš pojma, koliko amfor so lahko hkrati naložili,« sem moral do konca priliti na ogenj časti.

»Do 100!« je bil kratek njegov odgovor, ki pa je bil močno, res močno nepravilen, frdamano odmaknjen od prave resnice.

»Na takšne ladje so lahko natovorili od 1500 do 2000 amfor, kar je pomenilo polnih 50 ton. Zato res ni čudno, da so ob brodolomu amfore kar prekrile morsko dno,« sem kar kipel od znanja in zavisti, da nisem tako bosopet, kot je izgledalo na začetku.

Braco je le nemočno sledil vsemu nakopičenemu znanju in polnim kozarcem. Z jutranjim svitom pa je dokončno izgubil stavo, po kateri mi je moral izročiti svojo ladijsko maketo, prav tisto, še nepobarvano, ki jo je na balkonu svojega dubrovniškega predmestnega blokovskega stanovanja gradil skozi vso zadnjo zimo.

»Veš, ženi ne bo prav, in me bo zares prijela. Obljubi mi, da boš doma ladijsko maketo opremil s ploščico z napisom – Od prijatelja Ive Kmetovića – Braca.«

S solzami v očeh se je poslovil od lesene barčice. Ko pa sem že odhajal po kozji poti navzdol do mandrača, je za menoj hudomušno zaklical, da je ribič v sosednji vasi iz morja potegnil razbito amforo, del njenega trebuha, kar dobro ohranjen, ampak o tem se bova pogovarjala šele prihodnji večer.

Bracero sem odložil v ladijski salon, a je nisem imel časa občudovati, kajti po glavi mi je še zmeraj hodila neizpeta in nikoli dosegljiva amfora. Koval sem peklenski načrt, kako do nje. Nisem se obotavljal do novega večera, že v zgodnjem jutru sem obiskal Braca ter ga skoraj prisilil, da sva peš odšla v sosednjo vas ter na pomolu čakala, da se je ribič iz Slanega vrnil z morja.

Vrat amfore za vino tipa Lamboglia 2 (2.-1. stol. pr. Kr.).

»Ima li ribe?« sem vprašal starca, ki je bil na pogled še zelo pri močeh.

Kasneje sem izvedel, da je bil upokojeni policaj, ki je dobro poznal zakone in lokalno sceno. Ivo me je predstavil za pomembnega moža, ki piše, predava, nastopa, ima svoj časopis, skratka, v njegovih krajih, pa tudi vzdolž Jadrana, ga vsi poznajo. Nastopaštvo prvega reda pa se ni obneslo, kar sem doumel takoj po tem, ko sem vprašal za amforo.

»Glinenega vrča nimam več v posesti, oddal sem ga dubrovniškim muzejem. Fant, ti pa, če želiš mirno živeti, pozabi na amfore, kajti tudi sam se ne želim zaplesti z oblastjo,« sem bil deležen poduka in debata je bila za zmeraj končana.

Spet sem pogorel in z južnega Jadrana sem se preko Lastova otožen vračal nazaj na sever. Ponovno je minilo novih deset let, a želja po tej božanski posodi ni usahnila. Če sem lahko za nekaj časa prekinil iskanje, pa je hotenje po druženju z amforo postalo še izrazitejše in močnejše. Sveti trojici: rdeči korali, tritonu – največjemu jadranskemu polžu, sem želel dodati še to amforo – posodo življenja in smrti.

Kot vsako leto sem se tudi takrat, še enkrat več, vrnil med Kornate. In glej ga šmenta: v znani »konobi« kornatskega porta sem pod stopnicami zagledal amforo tipa *4 Dressel 6a, pravo vinsko, četudi z odbitim vratom, ki se je na koncu izkazala tudi za Lamboglio 2!

Zahodno sredozemske in severno afriške amfore, vir: Ivan Šuta

»Andro, koliko želiš za ta glineni ženski trebuh?« sem ga zelo intimno, a pogumno vprašal.

Vprašanje pa sem moral najmanj trikrat ponoviti, predno sem dojel, da sem bil že prvič preslišan. Šlo je za družinsko srebrnino, ki pa ni bila niti slučajno naprodaj. Minilo je tudi tisto poletje, amfora pa je ostala zapisana *5 in pectore.

Vrnil sem se domov, preživel nadležni covid-19 in se boril z mrzlo zimo. Tistega turobnega petkovega januarskega dne sem hodil zamišljen po Ljubljani in prejel sms-sporočilo prijatelja antikvarja: »Oglasi se pri meni, mislim, da imam nekaj zate,« je še zapisal Jože in končal kratko sporočilo.

Amfori za vino tipa Lamboglia 2 (2.-1. stol. pr. Kr) in manjša Late roman 3 (4. – 6. stol. po Kr.).

Skrivnostni poziv je bil tako nepričakovan, da je bil zato polno vznemirljiv. Še isti dan sem obiskal antikvariat in zazeval na vsa usta. V kotu sta stali dve amfori: velika zgodnjerimska tipa *6 Lamboglia 2, in druga, manjša *7 Late Roman 3, obe 8* amphoris vinum, kot ju je opredelila dr. Verena Vidrih Perko, ena največjih slovenskih strokovnjakinj za prepoznavanje amfor. Življenjsko željo, skoraj obsesijo, ki je tlela v meni več kot petdeset let, da bi imel svojo amforo, sem si še istega dne izpolnil. Paradoks vsega pa je nakup zgodovinskega kosa sredi glavnega mesta, v Ljubljani, daleč stran od morja. Ker sta bili amfori že vpisani na seznam kulturne dediščine Ministrstva za kulturo RS, katerega skrbnik je Narodni muzej Slovenije, sem tako čez noč postal čislani lastnik zasebne antične zbirke dveh zgodnjerimskih kosov. Po glavi pa mi je še dolgo zvonilo, tokrat je odzvanjal znani srbski rek: »Nikad nije kasno!«