Otok Brač – Beli braški kamen
Obiskati Bol na Braču ter začutiti moč vetra na Zlatem rtu je nekaj, kar se preprosto mora doživeti. Za vedoželjnega človeka pa se vse šele začne v trenutku, ko na otok pripluje po brezmejni morski cesti in se dotakne kopnega, ko se zave, kako morje in veter oblikujeta vedno nove podobe v kamnu in nenehno spreminjata naravo. Vidova gora je z višino 778 metrov nad morjem najvišji vrh med jadranskimi otoki. Deluje kot visoki kamniti svetilnik, ob katerega zadevajo težki črni oblaki in spreminjajo vreme med severnim in južnim delom otoka. Gora je delivka sence in svetlobe. Pogled v njena nedrja, kjer uspeva vinska trta z najboljšim močnim črnim vinom avtohtone sorte, pa žametna dušna poezija.
Pravijo, da je tamkajšnji plavac vino iz kamna, kot je iz kamna vse na otoku. Tradicija je tamkaj zgrajena na kamnu, iz kamna in od kamna. Še v notranjosti jugozahodnega dela otoka je v kamnito steno zgrajeno puščavniško prebivališče (pustinja) Blaca, ki so jo v 16. st. ustanovili glagoljaši iz bosenskih Poljic, ki so pred Turki pobegnili na otok Brač.
Ime otoka naj bi izhajalo iz latinske besede Bretia, tudi Brattia. Najverjetnejša razlaga pa je, da ime izvira iz ilirske besede Brentos, kar pomeni jelen. Brač je tretji največji otok na Jadranu. Z dolžino 40 kilometrov in povprečno širino dvanajst kilometrov je hkrati največji otok, ki pripada srednji dalmatinski otoški skupini. Na Braču je devetnajst večjih krajev. Na zahodu otoka v Milni je priljubljena navtična marina, ki je čudovito izhodišče za pot proti južnim otokom. Sever zaznamuje Postíra – rojstni kraj pesnika Vladimirja Nazorja –, vendar je danes najbolj znana po največji predelovalnici modre ribe na Jadranu. In tako bi vsakemu otoškemu mestecu lahko pripisali njemu lastno posebnost, a vse povezuje braški beli kamen. Prav posebno identiteto otoku dajejo iz kamna grajene hiše, ki ustvarjajo vtis obilja. Še kamnite strehe so tradicionalne in značilne za braško otoško arhitekturo. Apneni premaz jim daje značilno belo barvo. V tem primeru ne gre le za lepoto, ampak predvsem za funkcionalnost, ki jo ponuja apno, to najstarejše vezivo, znano še iz rimskih časov, ki veže zložene kamnite plošče in hkrati odbija toploto. Pravilno zlaganje kamnitih blokov je še danes največja krovska veščina. Masivno hrastovo ostrešje pa mora zdržati večtonsko težo strehe.
Mesto je zaprto v amfiteatru belih kamnitih hiš in še danes živi v svojem svetu. Kraj izžareva svojo prvinskost in prvobitnost Sredozemlja, kot je bilo nekoč. Človek in kamen tamkaj od zmeraj živita skupno življenje in delita usode ljudi. Apnenčasti beli marmor uživa med domačini veliko spoštovanje, zato radi povedo, da ga »beru«, torej ga ne kopljejo, pač pa nabirajo. Braški kamen s pročelij hiš v soncu zažari tako močno, da mimoidoči nujno potrebuje zaščito za oči, saj ga odbita svetloba dobesedno oslepi. Svojo belo barvo pa najlepše pokaže tik pred nevihto, ko se združita v eno morje in nebo. Takrat kamen resnično diha in živi.
Srce mesteca Pučišća in glavna turistična zanimivost je kamnoseška šola, ki je bila ustanovljena l. 1909 z dekretom avstro-ogrskega cesarja Franca Jožefa I. (1830–1916). Prvi ravnatelj šole je bil Emil Rumel, Čeh, ki je končal kamnoseško šolo v Hořicah na Češkoslovaškem. Bil je veliki mojster klesanja in obdelave kamna. Kamnoseška šola deluje vse od njene ustanovitve brez prekinitve in je pravi magnet za turiste. V novejšem času gosti tudi mnogo dijakov iz mednarodnih izmenjav, pa tudi poletne kamnoseške delavnice. Za njen ogled je potrebno plačati vstopnino. S tako pridobljenimi sredstvi vodstvo šole vzdržuje dijaški dom, ki je njen prvi sosed.
Pučišća so na tem mestu obstajala že v antičnih časih, ime pa so dobila iz latinske besede puteus, ki pomeni studenec, v katerem se mešata sladka in slana voda. V tem globokem zalivu je okoli leta 1420 začelo nastajati mesto po tem, ko so se prenehali stalni gusarski napadi. Večnost braškega kamna je vgrajena v nekatere najprestižnejše stavbe. Prvo med njimi je dal v 6. stoletju zgraditi rimski cesar Gaj Aurelije Dioklecijan. Seveda gre za splitsko Dioklecijanovo palačo. Iz braškega kamna je narejen parlament v Budimpešti, pa parlament na Dunaju. Kamen je vdelan tudi v preddverje palače združenih narodov v New Yorku. Skozi čas se je razširilo mnenje, da je iz belega braškega marmorja grajena tudi Bela hiša v Washingtonu, za kar pa ni dokazov. Prav kamnito obilje je že v preteklosti na Brač privabilo velike mojstre, med njimi Jurija Dalmatinca in h klesanju v kamen zapisalo v Pučišćah rojenega Andrijo Alešija. Po letu 1462 so Pučišća stalno napadali Turki, ki so tedaj vladali na Neretvi in primorju. Mesto je takrat začelo z izgradnjo kaštelov, utrjenih kamnitih stolpov. Trinajst jih je nastalo: prvi med njimi že leta 1467 kaštel Ciprijana Žuvetića, ki ja danes v lasti gospoda Zdravka Matijašića, enega najbolj priznanih hrvaških klesarjev in kiparjev. Utrdba Žuvetić je bila najverjetneje zgrajena na starih rimskih zidovih, ki so še ohranjeni v pritličju kaštela. Kamniti stolp še ni v celoti raziskan in restavriran. Ob rekonstrukciji je Matijašić našel dokaze v podboju vrat, kjer piše: »dokončaj mlin, dokončaj kruh«, kar kaže, da je bila prvotna stavba zelo verjetno rimski mlin. Za Zdravka Matijašića je braški kamen vêselje najboljši material za obdelavo. Ne le, ker je lokalpatriot, temveč zaradi tradicionalne pučiške gradnje, ki izhaja iz tako imenovane dalmatinske kvadrele, pri kateri sta višina in širina kamnitega kvadra skoraj enaki, zid ostaja zadaj, material obdelan z martelino pa pomeni dekoracijo stavbe. Tako so zgrajena najlepša dalmatinska mesta, kot so: Dubrovnik, Korčula, Hvar, Trogír in seveda Pučišća. Gre za celovit odnos med grobo in fino obdelanim kamnom. Zidovi so drugotnega pomena glede na kvadrelo, ki je slučajno postala pojem lepote, kajti vse do 17. stoletja se kamen ni naročal po kvadratnem metru, ampak po številu kvadrel. Tisti, ki je dobil naročilo, je nabiral kamen po kosih. Trudil se je, da ne bi uporabil veliko materiala, ampak le toliko kot ga potrebuje. Torej je minimalno število kosov ustvarilo lepoto zapisano v kamen.
Braški kamen ni primeren za brušenje, zato je bolj uporaben za zunanja dela. Da pa bi na kamen ujeli pravo svetlobo, ga moramo obdelovati z zobatim orodjem, kar pomeni z uporabo piketa in marteline. Vsak človeški udarec po kamnu je samosvoj in neponovljiv. Ustvarja unikatno svetlobo na površini materiala in z njo živo pročelje. S strojem se tega ne da doseči, zato je ročno delo tako pomembno in cenjeno. Ženski akt v kamnu je odlična priložnost za kiparja, ki sta mu najbolj pomembna forma in izrazna oblika. Po velikem kiparju Meštroviću je perfekcionizem v belem braškem kamnu našel tudi Zdravko Matijašić. Zadnja skromna, posthumna želja tega velikega umetnika, pa je bila, da to staro kamnito dvorišče kaštela Žuvetić, zgrajenega v utrdbi na starorimskem mlinu, postane prostor za druženje, gledališče ali pa oder za glasbene festivale.
Zavest ljudi, da je tradicija v kamnu, živi naprej. In tako je obnovljenih mnogo hiš, med drugim tudi čudovita palača Dešković, danes družinski hotel s štirimi zvezdicami, zaščiten kot kulturni spomenik. Hišo sestavljajo trije deli. Prvi del je tako imenovana utrdba Pinezić, ki je bila zgrajena leta 1467. V 17. stoletju je zelo verjetno prišlo do povečanja družine, zato se je hiša razširila na vzhod. Kasneje pa je do 18. stoletja nastala še ena dograditev. Prvotna hiša je renesančna utrdba, ki so jo zgradili pred turškimi vpadi in napadi gusarjev iz Omiša.
V Pučišćah rojeni don Andrija Aleši je bil graditelj in kipar, ki je pred več kot 500 leti kupil kamnolom Vêselje na Punti. Kamen, ki ga nabirajo v tem kamnolomu, je sedimentna apnenčasta kamnina, katere glavna sestavina je kalcijev karbonat. Letno naberejo 10.000 m³, kar je 25.000 ton kamna v blokih in ploščah. Kopljejo ga tudi pod gladino morja, kjer je potrebno izkopavanje stalno nadzorovati zaradi mogočega vdora morske vode. Kamen izvlečejo z vrha hriba proti nižjim etažam. Nižje je, bolj je kakovosten, globlje je, manj je raztresen. Kamen nabirajo po etažah in tako se spuščajo v globino in odpirajo kamnolom. V kamnolomu minirajo le toliko, da odgrnejo zgornjo plast, potem pa bloke režejo s pilo, z žago in diamantno žico. Največja težava je transport kamna, saj kamen v celoti prevažajo s težkimi kamioni po cestah. Sicer je načrtovana gradnja transportnega pristanišča v zalivu Vêselje, ki bi bila morska transportna pot za prevoz gradbenega kamenja in kamnitega odpadka, ki nastane pri vleki kamna v kamnolomih. V načrtih pa so tudi novi privezi v Pučišćah in sodobna marina. Razvoju navtičnega turizma želijo na tem delu otoka ponuditi nekaj več: čudovito dalmatinsko mesto s priokusom preteklosti in vtisom izobilja v kamnu.
Kamen, ki ga nabirajo v kamnolomu Vêselje, je sedimentna apnenčasta kamnina, katere glavna sestavina je kalcijev karbonat.
Ko so v pomorski zgodovini parniki izpodrinili tradicionalna otoška plovila (bracere) in se je zaradi transportne nekonkurenčnosti ustavil izvoz kamna z otoka, se je začelo veliko izseljevanje ljudi z otoka, predvsem v Severno in Južno Ameriko, pa tudi v Čile. Danes je ta ista industrija pridobivanja in obdelave kamna tista, ki vrača življenje na otok in zaradi katere se razvijajo turizem, oljarstvo, vinogradništvo, predelava sardel, poljedelstvo in druge industrijske panoge in storitvene dejavnosti, kakor tudi drobna domača obrt. Včasih so iz kamna izdelovali orodje, orožje, nakit, stanovanja in grobnice. Kamen so nabirali in ga zlagali v kamnite gomile in zidove, ki so še danes posejani po celem otoku. Pravijo, da je v njih nametanega sedem milijonov kubičnih metrov neobdelanega kamna, skupaj toliko kot ga je v faraonovih piramidah v Egiptu.
Kamen so zbirali pastirji in kmetje, ko so čistili polja. V zvezi z obdelovanjem tal na Braču pa je pomembna odredba iz časa vladavine Beneške republike, ko so se mladi fantje smeli poročiti šele po tem, ko so prej očistili polje in zasadili sto oljk! Danes se na otoku šopirijo lepo urejeni oljčni nasadi, ki štejejo preko pol milijona oljčnih drevesc.
Iz kamna je bil leta 1882 zgrajen tudi svetilnik svetega Nikole, ki stoji na koncu lungomare – obalne pešpoti na vhodu v globoki zaliv do Pučišća. Legenda o gradnji tega svetilnika pove, da naj bi po prvotnih načrtih zaradi neposredne bližine kamnoloma postal svetilnik temelj monumentalne kamnite gradnje, a je ostalo le pri načrtih. Domači mojstri so imeli preveč dela s tujimi naročili, da bi si vzeli čas in naredili domačo nalogo.
Na Braču v verzih in kamnu živí spomin na velikega hrvaškega pesnika in književnika Vladimirja Nazorja (1876–1949). Enako kot živí kamen, ki nosi zvon v osvetljenem zvoniku baročne cerkve svetega Hieronima v pristanišču sredi Pučišća. Ali pa kamen z ulične laterne, ki oživi mestni mandrač, in enako kamen, ki z lučjo s svetilnika zavetnika vseh ribičev, romarjev in mornarjev vabi v zaliv, kjer kamen kot nekoč ostaja živ.
