Leto 4/ št. 41; Pred začetkom poletja
Turistična potovanja, počitnice in dopustniški dnevi so sinonim za višjo kakovost življenja, ki naj bi bila v civiliziranem svetu 21. stoletja dosegljiva vsakemu posamezniku. Pa je res tako?
Že dejstvo, da človeštvu nevidni virus omejuje gibanje, zgornji trditvi ne govori v prid. Močno je spremenil navade ljudi in se integriral v človekov vsakdan. Za seboj pušča polno negotovih usod, o katerih pa ni kaj več zapisanega. Po dolgem in počez se ponujajo doživetja, sploh petzvezdična, četudi zanje ni realnih osnov. En vrhunski hotel, okoli njega pa označene kolesarske in pešpoti žal niso dovoljšne. Objavljene fotografije, s katerimi nas dnevno zasipajo turistična združenja na socialnih omrežjih, barvno usklajene v programih »postcard«, kjer je vse petkrat lepše, prevladujoča barva pa modro nebo, zimzelena in rumeno sonce, pa nam zamegljujejo realno sliko, ujeto v času in prostoru. Tako pač je, ko vsako društvo, zadruga in združenje administrirata svoj portal in preko noči postaneta medij. Pa nič narobe z mediji, če je le poročanje profesionalno, objektivno in zapisano z vsaj minimalnimi jezikovnimi standardi.
Izza njih – merketinških nagovarjanj pa ostajamo potrošniki, željni svobode, morja in sonca za vsako ceno, četudi preko svojih finančnih zmožnosti. To, da je večji del naroda obubožal v času pandemije, nikogar ne briga, še vedno je dovolj tistih, ki si enostavno lahko privoščijo veliko in še več. Roko na srce, prav njim so namenjeni visokoleteči turistični aranžmaji. Od enodnevnega obiska domače obale, kjer povprečna slovenska družina poleg stroškov prihoda na destinacijo porabi še 35 EUR, predno se vrne domov, ne bo nihče obogatel. Ampak takšna je realnost.
Slovenska realnost, ki da misliti, se skriva tudi v objavah in komentarjih na spletu. To, da smo ljudje socialna bitja, ki hrepenimo po druženju in bližini, je znano od začetka civilizacije in druženja skupnosti v jamah. Na tem področju se ni kaj dosti spremenilo, le lovci in nabiralke so spremenili svojo obrt ter lokacijo. Po novem hrepenimo po terasah in barskih mizah, kjer se delamo »selfije« s kavo in pivom, kot da je to edina stvar, ki smo jo sakramensko pogrešali. Skoraj nihče pa niti ne omeni kakšne kulturne prireditve, še jadralne regate, kjer pod jadrom zares lahko uživamo svobodo, ostajajo sramežljivo v ozadju, kar je logično, saj smo predvsem narod kofetkarjev.
Ukrepi za zajezitev virusa gor ali dol, tako ali tako jih je toliko in spreminjajo se s tako dinamiko, da jim ni moč slediti. Še več, ko sem želel kot urednik časopisa v petih jasnih stavkih zapisati, kaj velja s tistim petkom glede prehoda meje z našo južno sosedo, sem za to potreboval tri ure, pa si še nisem upal z gotovostjo zapisati novice. Zelo verjetno pa se zdi, da bo s prihajajočim poletjem tudi ukrepov vedno manj, inteligentni virus bo začasno malce poniknil, sezona po podobna lanskoletni, jeseni pa nas čaka nov krog.
Dokler bodo omejitve glede druženja, ne bo resničnega turizma, radosti in lahkotnosti življenja. V iskanju lastnega koščka pod svobodnim soncem pa se nam bodo zaradi istega virusa podražili bivanjski stroški: elektrika, energenti in predvsem hrana. Komu torej mar, da se je navtika, kot ena redkih perspektivnih realnih možnosti letošnjega turizma na Jadranu, že vrnila na raven iz leta 2019, kar pomeni, da se je samo turistična pristojbina za navtike v Hrvaški povišala za 20 %. Razumljivo, ko pa so čarterske flote že polno zasedene vse do jeseni. Kdo vse bo plul in jadral, delal kaos v pristaniščih in marinah, in kakšna bo statistika intervencij letošnje sezone, pa itak ne bo pomembno, edino pomemben je denar!
Mitja Zupančič
Odgovorni urednik
