Od morja do górja 8

Vse poti sicer vodijo v Rim, če le ne začnejo na Stari gori. Slednje pač peljejo v Čedad. Ko jim dodamo še znak Nebeške poti v obe smeri, je zmeda popolna. »Smer gre nazaj po poti, po kateri smo včeraj prišli,« je rekla Remko in pokazala na znak. Do takrat še ni ozavestila, da gre Camino Celeste v obe smeri, znaki so zelo podobni, edina razlika je v modro−beli barvni kombinaciji, ki se v nasprotni smeri zamenja. Tako se zgodi, ko hodiš v čredi, da le še brezskrbno slediš, in niti ne opaziš različnih oznak. Kupil sem informacijo in prvič tudi sam postal del vodenega tropa. Rezultat ni bil navdušujoč. Namesto, da bi po sedemsto metrih asfalta skrenili desno na makadamsko pot, smo zgrešili. Ker ni bilo odcepa smo se v dolino spustili po serpentinasti deželni cesti in vknjižili dodatna dva kilometra poti. Vsaj smer smo zadeli, in jasno je bilo, da bomo v mesto vstopili na istem krožišču, kjer se snideta cesti iz dveh dolin, ki obe začneta na Stari gori.

Edina svetla točka zgrešene smeri je bil obcestni kmečki turizem Casa del Miele Nardini. »Ali bomo zajtrkovali?« sem vprašal sotrpina, ki sta me takoj podprla. Nahrbtnike smo odložili pod mizo, slekli dežna oblačila in preobuli čevlje. Medtem je mladi gospodar že pobral naročila. Jutranja ponudba ni bila ravno najbolj pestra, a kava in gubana sta bili dovoljšen in vrhunski izbor. Gubana je najbolj znana furlanska sladica, zelo podobna domači potici. Izvor njenega imena ima slovenske korenine in je nekakšna izpeljanka besede gibanica oziroma gubanca. Od potice se loči po značilni polžasti obliki, poseben pa je tudi nadev, v katerem se poleg oreščkov in v med namočenih rozin, znajdejo tudi pinjole. Komaj smo čakali, da zagrizemo vsak v svoj kos. Predno smo odšli naprej sem kupil še furlansko salamo s plemenito plesnijo, sestavljeno iz domače svinjine – za vsak slučaj, saj smo prihajali v kraje, ko bo ponudba zelo skromna. Tako so nas pred odhodom podučili tisti, ki so že romali po Nebeški poti. Od Čedada naprej bomo namreč vstopili v predalpski svet, kjer bodo izginili trgovski centri, trgovin bo vse manj, umanjkale bodo tudi gostilne in bari. Veselih src in okrepljeni v duši smo mimo vinskega posestva Roncal odšli proti Čedadu. Po pravljičnih sedmih kilometrih poti smo stali pred njih – pred kamnitim Hudičevim mostom na levem bregu reke Nadižine.

Ena od legend pravi, da ga je postavil sam hudič. Ta je sprva gradnjo celo zaviral. Nenehno ga je podiral, zato ga delavci niso mogli postaviti do konca. Nazadnje jim ni preostalo drugega, kakor da sklenejo pakt s hudičem, ki je privolil, da most zgradijo do konca, v zameno pa mu morajo izročiti prvo dušo, ki ga bo prečila. Delavcem je naposled le uspelo pretentati hudiča. Prek mostu so najprej poslali psa, tako je hudič dobil pasjo, in ne človeško dušo. Druga legenda o zgodovini Hudičevega mosta je precej drugačna. Na mostu da sta se srečala hudič in Devica Marija. Tam sta sklenila dogovor, da bo vladal mestu tisti, ki bo prvi prišel na vrh Stare gore. Dobro je premagalo zlo, saj je Devica Marija goro dosegla v enim samem koraku. Osramočeni hudič se je pogreznil v zemljo in ga nikoli več ni bilo na spregled.

»Fotografija na mostu je obvezna,« sem sporočil svojemu občestvu, sicer se bo rodila nova legenda, po kateri tisti, ki na Hudičevem mostu ostal bo brez posnetka, potil bo hudičev pót pod oblake sreče. Namig je uspel, a raje bi napisal basen, po kateri je poučni konec običajno zapisan v sreči in veselju, kakršno bi moralo biti tudi naše pohajkovanje. Čedad, ki je prvo Slovansko naselitev dobil že v 6. stol., zato ima potrjene zgodovinske povezave s predniki Slovencev, se je šele prebujal. Mestne uličice so počasi zaživele, zadišalo je po kavi, pred mestno hišo v Forum Iulii je nemo stal kip Julija Cezarja, Langobardski tempelj je bil še zaprt, enako tudi cerkev Marije Vnebovzete. Še dobro, da sem jo že večkrat obiskal in ovekovečil, sicer bi si težko odpustil, da sem odkorakal mimo, naravnost v turistični urad Info Čedad.

»Romarji na Camino Celeste smo,« se pojasnjeval prijazni uslužbenki, ki je bila slovensko govoreča, kar ni presenečenje. Vprašal sem jo za nastanitev v Mažerolah. Usmerila me je na don Ciracusa, župnika, ki se je sicer oglasil na telefon, a povedal, da ga ni več v tem kraju in nima prenočišča. Ostal pa je odličen priokus govorjenja v mojem domačem jeziku. Slovenska skupnost je v Italiji sicer zaščitena in močna v Čedadu, vendar se še zmeraj sooča z izzivi rabe jezika in dvojezičnega izobraževanja. Zato je v teh krajih materni jezik še zmeraj vrednota. Zdi se mi, da se na tem področju ni prav dosti spremenilo od preloma tisočletja, ko sem sodeloval pri pripravi knjižne monografije Beneška Slovenija −  Slavia Veneta. Takrat sem spoznal čudovite ljudi, kakršna je bila tudi Živa Gruden, zaslužna za ustanovitev, razvoj in vodenje dvojezične šole Pavla Petričiča v Špetru. Od ustanovitve do upokojitve je bila tudi njena prva ravnateljica. Rojena v Trstu se je z Beneško Slovenijo prvič srečala v dijaških letih, ko so odšli na šolski izlet v Trinkov rodni  Trčmun. Mi pa smo nadaljevali pot po Via Ivan Trinko, mimo doprsnega kipa narodnemu buditelju, duhovniku, jezikoslovcu, pisatelju, pesniku in slikarju, nenazadnje filozofu, taistemu Ivanu Trinku Zamejskemu, ki so ga domačini poimenovali za očeta Beneških Slovencev. Benečija je najzahodnejši del slovenskega etničnega ozemlja v deželi Furlaniji-Julijski krajini. V svoji zgodovinski usodi jo zaznamuje pripadnost Beneški republiki, Serenissimi. Včasih je v pojem vključena tudi Rezija, ki pa se običajno obravnava ločeno zaradi svojih posebnosti, predvsem jezika. Jezikovna sorodnost z drugim ozemljem je le površinska, saj jo globje plasti povezujejo predvsem s Koroško.

Pot iz Starega  mesta, kot so nekoč klicali Čedad, je bila precej kratka in se je sklenila v zadnjem velikem mestnem nakupovalnem centru, predno smo krenili mino Al Castella po ulici di Crette proti Nadiškim dolinam, ki so osrčje Benečije. S slovenske strani prideš vanje iz Kobarida ob toku Nadiže navzdol, s furlanske pa iz Čedada, prav tako ob Nadiži, vendar navzgor. »Kaj bomo zaužili prijateljčki?« sem vprašal utrujena pohodnika. Veganski Papak je sicer šel po svojih nakupih, a sem mu vseeno doniral banano, poskrbel zase in tudi za Remka, ki je dobila sadež svoji prednikov, več rezin sveže mortadela in »kajlo« kruha. No, pa na pivo in Coca Colo tudi nisem pozabil. Sladkorna bomba je napovedovala, da bo v naprej gladko šlo po hribih in dolinah. Jedli smo na klopi v avli centra, kar ni bilo ravno najbolj kulturno, a zelo praktično in učinkovito. Neodobravanja nismo poželi, kvečjemu vzklike: »Lepo, »bravi« in srečno na poti,« saj se je na že daleč videlo, da smo le pošteni romarji, potrebni kratkega počitka in okrepčila. Ta dan smo v romarski potni list vknjižili 618−135−728. Naj pojasnim; iz Stare gore na 618 m smo se spustili na 135 m v Čedad in sklenili v Mažerolah na 728 m. Zdelo se nam je, da smo pravi mučeniki, a resnični izzivi so šele bili pred nami. »Še dobro, da človek ne ve, kaj vse ga še čaka v življenju, in kdaj odbila bo njegova zadnja ura,« sem premišljeval pred albergom ob koncu tretje etape in zrl v daljavo, tja doli nad morje Tržaškega zaliva.

Podobne teme:

• Od morja do górja 3
• Od morja do górja 7
• Most, ki ga na Pašmanu dolgo čakajo
• Od morja do górja 4
• Piranski dvižni most