Leto 9, št. 102; Srečanja barkajolov
Imamo srečo, da smo živeli v času renesanse tradicionalnih plovil na vzhodni obali Jadrana, in nesrečo, da lahko na tiho spremljamo, kako ta spet izginja oziroma se izgublja v svoji avtentičnosti. Hvala bogu, da je še nekaj zanesenjakov, ki »fura« tradicijo na Jadranu skozi regate starih bark in festivalov morja, ki niso le dobra turistična kulisa, ampak s seboj prinašajo spomin na dni, ko je leseni čoln pomenil preživetje družine, ki ga je hranila morska njiva.
Visoka številka tovrstnih dogodkov je sprožila tudi inflacijske učinke padca kakovosti prireditev. Te smemo razvrstiti v več razredov: zasebna zabava društva, lokalna veselica in lokalni turistični dogodek, festivali z veliko dodano vrednostjo, ki ohranjajo in revitalizirajo pomorsko dediščino, kraje in regije, katerim pripadajo. Da manjka denarja za dodatne vsebine in promocijo, se globoko strinjamo vsi, ki se ukvarjamo s to materijo. Obnovljenih in ohranjenih plovil je celo več kot barkajolov in potrebnih ekip za jadranje. Povprečna starost v društvih je visoka, zato je pričakovan demografski upad normalen. Mladi prihajajo, žal pa število ni zadostno, da bi lahko ublažili naravni upad.
Majske regate starih bark v Piranu, ki je slavila tudi 120-letnico levta Stari maček, sicer »admiralske« barke piranskega stanovskega društva, se je udeležilo 39 jadrnic, med njimi 16 slovenskih. Absolutno najhitrejša je bila sicer italijanska barka Nababbo IV., kar pa ni moglo pokvariti odličnega vzdušja, saj časovni rezultati med starimi barkami niso ravno na prvem mestu. Predvsem gre za druženje ljudi, ki so obrnjeni na morje in med seboj delijo podobne vrednote. Zato tudi medklic enega prizadetega člana, da je piranska regata dogodek za tujce, ne vznemiri. Govoriti o tujcih na morju je kot o »žlahti«, ki jo sicer poznaš, nisi je pa preveč »gor vzel«. Verjetno je kriv zgodovinski spomin in učna leta v režimskih šolah, ko smo se učili le eno plat zgodovine, kot jo spišejo zmagovalci. Morje povezuje, tudi vse tisto, kar politika in politične odločitve razdvajajo in razdvojijo.
Na tem mestu bi se bilo pametneje vprašati, zakaj na slovenski regati tradicionalnih in starih bark v Piran in Izolo ne pridejo sosednji Hrvati, ki so zelo dobro organizirani, sploh preko Koordinacije Kvarnerja in Istre? Odgovor je preprost; v Hrvaški so barkajoli povabljeni in dobrodošli brez plačila startnine, v času trajanja manifestacije jim je zagotovljena brezplačna nastanitev in prehrana, prav vsi dobijo spominske majice, marsikdaj so lastnikom plovil povrnjeni tudi materialni stroški prihoda na destinacijo. Model, ki ga »furamo« v Slovenski Istri, diši po Barcolani Classic: pridi, plačaj in uživaj. Tako pač je, saj smo del multikulturnega in multietičnega prostora, katerega lastna pomorska zgodovina je kratka. Tista, prav »naša« pa je bila tako ali tako izoblikovana nekje drugje – med Timavo in Trstom.
Mitja Zupančič
Odgovorni urednik
