Leto 9, št. 105; Žensko jadranje na tradicionalnih barkah

Žensko jadranje na tradicionalnih barkah na vzhodni obali Jadrana se šele sedaj organizira kot samostojna praksa, čeprav so bile ženske zgodovinsko seveda pomemben del obalnih skupnosti. Tradicionalne barke vzhodnega Jadrana — batane, gajete, guci, pasare, bracere, falkuše itd. — so bile predvsem del vsakdanjega gospodarstva: ribolova, prevoza, trgovine in povezovanja otokov z obalo. Gajeta je bila na primer večnamenska delovna barka, ki se je uporabljala za ribolov, prevoz ljudi, živine in tovora. Na različnih območjih je dobivala tudi različna lokalna imena in izvedbe. Pri tradicionalnem upravljanju bark z latinskim in sošnim jadrom je bilo znanje praviloma povezano z moškimi člani posadk. Kar pa ne pomeni, da ženske niso bile povezane z morjem — prej nasprotno.

Prav letos je bila v Malinski na Krku organizirana »Ruža od mora«, ki jo organizatorji in HRT opisujejo kot prvo regato tradicijskih jadrnic z izključno ženskimi posadkami na Jadranu oziroma severnem Jadranu. 6. septembra je nastopilo več kot 20 tekmovalk; na morju je bilo osem tradicionalnih bark, s posadkami oziroma udeleženkami s Krka, Reke, Rovinja in Malinske. Še posebej zanimivo je, da niso bile vse tekmovalke izkušene jadralke. Organizatorji so želeli vključiti tudi ženske, ki se šele učijo tradicionalnega načina jadranja. Pri tem gre za poudarek na dejanskem prenosu znanja: dvigovanju in trimanju jadra, krmarjenju, delu s škripci in vrvmi ter sodelovanju celotne posadke. Tako se počasi oblikuje nekaj, česar v tradicionalnem jadranju vzhodnega Jadrana skoraj nismo imeli. Nastaja mreža žensk, ki ne opazujejo ali pomagajo pri ohranjanju dediščine, ampak same krmarijo, jadrajo in tekmujejo na tradicionalnih barkah.

Prav posebna in zanimiva primera sta Piran in Murter. V Piranu ženske danes ohranjajo beneško tehniko veslanja stoje (voga alla veneta). Veslačica stoji na krmi oziroma na zadnjem delu barke in z daljšim veslom krmari, druge tri veslajo. Pomembno je, da to ni zgolj sodoben športni izum. V virih so omenjene ženske regate na območju Kopra, Izole in Pirana že v 18. stoletju. Za leto 1754 je dokumentirana ženska regata, v kateri so sodelovale Pirančanke, Izolanke in Koprčanke, Pirančanke pa so zmagale. O ženskah, ki so z barkami prevažale sadje, zelenjavo, sol, ribe in školjke, obstajajo tudi številna pričevanja in zgodovinski zapisi. Današnja skupina Voga Veneta Piran je to tradicijo ponovno oživila. Veslačice so sodelovale tudi na ženskih regatah v Betini na Murterju in izvedle večdnevno veslanje Piran–Benetke.

Na Murterju je zgodba drugačna in še bolj neposredno povezana z domačimi ženskami, družinskim preživetjem in lesenimi gajetami. Ženske so zgodovinsko veslale zato, ker so bile del vsakdanjega življenja na otoku – odhajale so po opravkih, prevažale stvari in skrbele za družino. Sodobna ženska regata je želela prav to zgodovino ponovno obuditi. V Murterju so žensko veslaško regato ponovno obudili leta 2012, pri čemer so se organizatorke izrecno sklicevale na svoje babice in prababice, ki so »iz potribe« veslale za preživetje družine. Posebej zanimiva je Betina na otoku Murter, kjer poteka ženska veslaška regata »Dlan i veslo«. Tam se tradicionalno vesla v gajetah, torej v značilnih dalmatinskih lesenih plovilih. Regata je postala pomemben del oživljanja pomorske dediščine in ženskega dela te dediščine.

Kornati niso bili klasično stalno poseljeno otoško območje, ampak prostor sezonskega življenja, pašništva, ribolova, poljedelstva in pomorstva. Družine z Dugega otoka, Murterja in okoliških krajev so hodile na svoje kornatske posesti in se med otoki premikale s čolni. Ženske so pri tem opravljale velik del vsakdanjega dela: prenašale so vodo in hrano, skrbele za živino, obdelovale zemljo, pripravljale ribe ter vzdrževale gospodinjstvo. Čoln zato ni bil samo moško »pomorsko« orodje, ampak del vsakdanjega preživetja celotne družine. Pri takšnem načinu življenja je bilo veslanje praktična življenjska veščina, ne šport. Ženska, ki je morala priti z ene strani zaliva do druge, je morala znati upravljati čoln ne glede na to, ali je bila domača kultura uradno označena kot »moška« ali »ženska«.

Pomemben je še en vidik, ki ga je treba upoštevati pri razumevanju ženskega jadranja in veslanja na tradicionalnih plovilih. Barke so bile zmeraj v lasti moških, zato so ženske le stežka prišle do možnosti upravljanja s plovilom, razen ko je bila to življenjska nuja ali pa podedovan način življenja.

Mitja Zupančič

Odgovorni urednik

Podobne teme:

• Ženska veslaška skupina Voga Veneta Piran
• Betina, otok Murter, regata »Za dušo in telo«
• Milka Sinkovič – VVP
• Topo Folega
• Za dušo in telo