Od morja do górja 7
Odločno sem potrkal na vrata in vstopil v pisarno provincialnega urada enega najstarejših krščanskih romarskih središč v tem delu Evrope. Božje duri so se na stežaj odprle in pred menoj je stal bat kapucin. Kapucini, ki živijo po pravilu in vrednotah sv. Frančiška Asiškega, so leta 1913 prevzeli svetišče v upravljanje. Oblečen v značilno opravo kapucina – dolgega koničastega kapuca na rjavi spokorniški obleki, me je prijazno sprejel. Zunaj je pritiskalo k tlom, suha vročina je bila obremenjujoča, debeli samostanski zidova so ohranjali hlad v prostoru. Njegova bela polt je izdajala, da več kot ducat bratov živi v stalni molitvi in miru malce odmaknjeno od sodobnega sveta.
»Kako vam lahko pomagam?« me je vprašal posvetni, katerega imena nisem nikoli izvedel.
»Prišel sem vas prosit za prenočišče. Trije romarji na Nebeški poti smo, a spodnji hotel je odločno predrag in tujek v smislu poti, zato vas vprašujem za možnost prenočitve?«
Načelno kapucini na Stari gori ne oddajajo sob, le za posebne goste, zato sem se močno potrudil, da sem nas predstavil kot neobičajne, konec koncev osebno poznam kar nekaj cerkvenih dostojanstvenikov, tudi s tega konca, sem novinar, potohodec in romar. Prepričljiv, a iskren nastop, je obrodil sadove. Prijazni mož je vzel ključ in me povabil naj hodim za njim. V polomljeni slovenščini, ki se jo je nekaj mesecev učil pri frančiškanih v Ljubljani mi je dejal: »V pritličju samostana imamo štiri že skoraj obnovljene sobe s skupno kopalnico, ki nima tople vode. Če vam bo ustrezalo, lahko ostanete to noč pri nas.«
Po utrujajočem dnevu in etapi vrh goriških vinogradov, smo si Remko, Papak in Čača želeli le zlekniti utrujene kosti, zato je ponudba bila mamljiva. Z bratom kapucinom sva prišla do kovinskih belih vrat, ki so bolj kazala na pot v zaklonišče, kot v stanovanje. Ampak, ključ ni bil pravi, bi brat se je vrnil nazaj v svoj urad. Kar nekaj časa je minilo, da se je vrnil, tokrat s pravim ključem. Vstopila sva v mračen pritlični prostor, ki je spominjal na učilnico, morda jedilnico, ter odšla v prvo nadstropje. Kapucin je spet iskal nov ključ, ki je odprl vrata v ogromen hodnik. »Tu so vaše sobe, upam, da imate s seboj spalne vreče, organizirajte se, po svoje. V kopalnici pa pustite okno odprto, že tako je preveč vlage za temi zidovi.«
Uspel sem ga le še vprašati glede plačila, pa je rekel: »Če lahko, pri maši v pušico vrzite. Mir in dobro!« in je odšel. Nikoli več ga nisem srečal, a njegova dobrota, preprostost in prostovoljno uboštvo brez osebne in skupne lastnine, se me je globoko dotaknila. Poklical sem Remka in Papka ter jima dodelil vsakemu svojo sobo. Prosil sem ju, naj prezračita in pometeta sobe, medtem, ko grem sam k maši. Skupaj smo se dogovorili, kolikšen naj bo naš prispevek. Liturgija je potekala v italijanskem jeziku, sam sem ji sledil po slovenki maši. V tišini sem sedel v zadnjo klop. Spet sem premišljeval o sebi, svojih pohodih in romanjih, kaj me žene, in kakšen smisel daje. Prvič sem sedel v klopi kot stari ata, in začel sem se zavedati, kako kratek je naš tuzemski vek, kako minljivo je življenje, ki prinaša vzpone in padce. Kako neumno se pehamo za materialnimi dobrinami, na koncu pa odidemo na oni svet v beli srajci brez žepov. Srečen sem, da ima sina in hčerko in prvega vnuka, življenje gre naprej. Sam postajam vse bolj bežni opazovalec in odmirajoči svet. A dokler bom hodil, vem, da mi zdravje služi, kar edino šteje. Pa še srečen sem s tistimi petimi kilogrami na ramenih, več dejansko ne potrebujem. Kar je pravi obliž na brazgotine potrošniške miselnosti. Od materialnega k duhovnem je moj moto in iz generacije v generacijo misel, ki me krepi.
Globoko zatopljenega me je ujela znana molitev Ave marija, ali Zdrava Marija, in to prav v Marijinem svetišču, katere podoba v oltarju cerkve na Stari gori je tako lepa, da smo jo slovenski romarji poimenovali kar Lepa Marija, pa tudi Živa Marija. Ob koncu večerne maše sem pokleknil pred oltarjem in si jo ogledal. Po cerkvi sem iskal tudi Starogorski rokopis, ki je nastal v letih 1492−1498. Njegov avtor je Lorenzo da Mernicco. Velja za enega najstarejših dokumentov v slovenskem jeziku, ki je nastal pred njegovo širšo standardizacijo. Original je bil del knjige bratovščine Confraternita di Santa Maria del Monte. Latinsko besedilo s seboj prinaša slovenski vzklik: »Živa Marija!« Zanimivo je, da ima Starogorski rokopis enako vsebino kot Celovški: Oče naš (pro Vater Nostro), Zdrava Marija (Ave Maria) in Apostolsko vero (Credo);
Apostolska veroizpoved:
Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. Verujem v Svetega Duha; sveto Katoliško Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; naše vstajenje in večno življenje. Amen.
Oče naš:
Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.
Zdrava Marija
Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.
Originalnega rokopisa ni več na Stari gori, najprej so ga prenesli v Videm, nato pa v Čedad, kjer je varno shranjen v Arhivu kapiteljske cerkve Marije Vnebovzete, kar sem še isti večer prebral v knjigi. »V knjigah zapisano ostane za zmeraj,« je Njega dni zapisal Anton Martin Slomšek v svojih Drobtinicah, čemur absolutno pritrjujem, in nagovarjam, vzemite knjige v roke! Vrnil sem se v samostansko sobo, v kateri je stala postelja, omara, mizica s stolom in umivalnik z ogledalom. Okno je bilo sicer zamreženo in opremljeno z novimi polkni. Pogled proti hribom je bil pomirjujoč, enako kot splošno počutje izza debelih zidov. Le odpadli omet na novo prepleskani prostorov je bil malček moteč, zato sem tudi sam vzel omelo v roke in mokro krpo. Kmalu je bila soba zares prijetna.
«Ob kateri uri bo jutranje vstajanje?« me je vprašala Remko, Papak pa je tudi pristavil svoj lonček.
»Vstajanje ob 6. uri, na pot bomo šli ob točno ob 7-ih, vendar me skrbi vremenska napoved. Prosim, brez alarmov, pravočasno vanju bom zbudil, zato le še privoščim lahko noč in dober počitek.« Zaprli smo vsak svoja vrata in odšli v svoj svet, kot bratje kapucini. Noč je bila skoraj strašljiva. Bliski so osvetljevali samostansko celico, grmenje je treslo okenska stekla, veter je žvižgal okoli vogalov. Občestvo je globoko spalo, le Čača sem hodil po sobi od vrat do okna ter opazoval, kako zunaj besni narava. Hvaležen sem bil strehe nad glavo, ki so nam jo prijazno odstopili bratje kapucini. Pet pred šesto sem potrkal na vrata Remka in Papka: »Spimo naprej, ker zunaj dežuje. Vreme se naj bi se do osme ure umirilo. Kakor koli, točno ob uri se snidemo pred cerkvijo,« je bila moja jutranja budnica. Kot ubita sta utrujena romarja spala naprej. Ob uri sem čakal sam, sedem minut potem je prilomastila Remko, četrt ure za njo še Papak. Krenili smo samemu hudiču nasproti – mostu seveda. Resnični hudič pa je bil ta, da sta si compañera prislužila dodaten jutranji bonus, ki to ni bil. Od slej sta morala vstajati pol ure pred menoj, da bi končno uspela pravi pohodniški urnik. Ta seje po novem začel ob 5. uri. Kaj naj, tudi bratje kapucini zmeraj zgodaj začnejo svoj dan!
