Od morja do górja 6

Prezgodaj se je rodil nov dan, a bil je s soncem obsijan. Klubska vrata smo za seboj zaklenili in odšli v mesto, točno tja, kjer smo prejšnji dan končali. Etapa se sklene in začne v središču mesta pri cerkvi sv. Štefana, kot je to običajno. Pred njo je stal velik kip pesnika brez napisa. Ko sem mimoidočo ženico vprašal: »Ma, kdo je to?«, mi je smeje odgovorila: »Dante, vendar!« Kakšen začetek dneva, da te podere, razdere, ali pa dvigne na višji nivo in motivira. Kupil sem slednje, kajti vedel sem, da prihajam na Remkov klanec, na katerem sloviti kolesar še vedno drži rekord. Po sončni strani bomo šli v Brda, v srce vinorodne dežele Collio Goriziano, znane vinske regije, ki si jo deli z Brdi na slovenski strani.  Znoj in vino bosta tekla v potokih, takšna je bila napoved.

Pred tem smo morali poiskati primeren bar za obredno kavico in rogljič ter si vsaj na hitro ogledati kraj. Izbira ni bila najtežja, saj je bil v zgodnjem jutru odprt en sam, seveda blizu božjega hrama, ki pa je bil zaprt.

»Ali bomo kupili kaj za pod zob?« je vprašal Remko, ko je ulica zadišala po sveže pečenem kruhu.

»Seveda bomo, vsaj hlebec. V nahrbtniku imam še mesni narezek in konzervo sardel, to moramo najprej pojesti,« sem se pridušal Čača, ki s seboj tovorim robo zmeraj stehtano na gram, in je vsaka dodatna masa, ki pritiska na moja ramena, nepotrebna in neželena. Sploh pa me je moj prvi compañero naučil, da je treba biti pri vsebini nahrbtnika natančen in malce sebičen. Nosiš sam in tudi skrbiš za samega sebe, v mojem primeru pa tudi malo za Remka.

Jutranjo spokojno tišino je zmotil piš vetra, ki je gnal odpadle liste po mestnih uličicah, ta-istega kraja, ki je globoko zapisan v slovenska srca. Še leta 1920 so goriški Brici predstavljali 7 % prebivalstva, pri popisu leta 1971 se je 4,4 % rezidentov Občine Krmin opredelilo, da so Slovenci. Ko je Krmin postal del avstro-ogrske, je bil pomembna postojanka monarhije, ki jo je vodil habsburški cesar Maksimiljan I., imenovali so ga zadnji vitez. Kako tudi ne, saj me Krminu podelil mestne pravice, potem pa so itak pristali v Kraljevini Italiji. Gre za istega cesarja, ki je ob koncu 15. stol. na Dunaj poklical duhovnika, slovenskega škofa, zborovodjo in skladatelja, Jurija Slatkonjo iz Ljubljane, da bi vodil dvorno kapelo ter podmladek, iz katerega so se razvili Dunajski dečki. Nenazadnje je krminski glavni trg, Trg XXIV. maja, obnovljen po načrtih slovenskega arhitekta Borisa Podrecce.

»Tudi tukaj je Slovenija!« me je izzival Papak, ko sem govoril o zgodovinski popkovini goriških Bricev v teh krajih. Ker kleni Istran ni vedel čisto dobro, kje hodimo in kam gremo, sem mu oprostil. Zamislil se je je pri vasi Venco, kjer ga je prometna tabla usmerila proti Sloveniji, do nevidne državne meje je bilo manj kot kilometer poti. Zatečenemu dejstvu je pritrjeval mobilni signal, ki se je vseskozi menjal omrežji.

»Gremo, naprej, pod oblake, brez mej,« sem radostno zapel, da bi lažje začeli gristi klanec na Monte Quarin, svetovno znan v kolesarskem svetu. Pot pod Krminsko goro, na kateri so stojijo ostanki poznoantične utrdbe in romarska cerkev Marije Pomočnice, zgrajene leta 1636, seje postavila po konci. Klanec je dal vetra vsem trem romarjem tokratne nebeške izbire. Pohodniške majice so bile premočene, znoj je v curku tekel po zadnjici. Asfaltirana cesta je terjala svoj davek, pred nami je bila uhojena gozdna pot in spust v dolino pod vinske terase.

»Ekipa, danes moramo najti kakšno »cantino« – postojanko za degustacijo vina,« sam najavil nov izziv, ki ga je takoj podprla, nihče drug, kot Remko. V valu navdušenja, da imava s Papkom razumevanje za tempo, in da je lahko del ekipe, se je ponudila, da plača prav vse, kar bomo popili. Rokavica je bila vržena in z veseljem pobrana. Le še nekaj kos poti je bilo treba za seboj pustiti in se dvigniti v vinske gorice. Medtem pa so se začele kopičiti čevljske težave Remka in Papka. Preznojene nogavice, vzponi in spusti, so terjali svoj davek. Vrla pohodnika sta se zdela kot enojajčna dvojčka, oba zaripla in s čevlji v roki.

»Vsaj v senco pojdita in se uredita,« sem ju poslal pod brajdo, v senco hiše. Pravilo, ki velja na daljinskih poteh je: nikoli ne odlašaj! Torej, če samo misliš, da bi lahko bilo nekaj narobe, morda se pripravlja in čutiš, da skeli, takoj ukrepaj. Medtem, je del ekipe lizalo rane, sem sam poljubljal slastne hruške, ki so padle z drevesa in ležale v travi. Nikomur nisem naredil škode, morda sem le osam odškrtnil del pogače. Medveda pa v teh krajih menda že dolgo niso videli, so ga pa slišali…

Ironija preoblačenja in nudenja prve pomoči je bila v tem, da se je zgodila komaj tristo metrov pred kantino, ki je stala za prvim ovinkom.

»Ljudstvo moje, to je naš raj, in Remkov bankrot,« sem igrivo sporočil občestvu in se zasidral za mizo v debeli senci vinske kleti da Sgubin  v vasi Serio. Prijazna mladenka nam je postregla glažek malvazije in zaščitenega tokaja ter bokal ohlajene mineralne vode. Sproti smo pojedli tudi hrustljave kruhove palčke, skratka vse, kar smo še premogli v nahrbtniku.

»Banda, dovolj bo vinskih radosti, sicer ne bomo zmogli naprej,« sem predlagal ekipi, ki je razumela, sploh Remko, ki ga je stiskala misel na gorenjsko sladico, torej na plačilo računa. Menda se je kra izšlo, celo tako milostno smo naročali, da je ostalo še nekaj dnevnega budgeta za konec etape v starogorskem svetišču. Do tja je ostalo še slab ducat kilometrov, in veliko višinskih metrov. Od Krmina do Višarij nebeška pot spremeni karakter. Iz milostnega pohodniškega Camina se spremeni v sredogorski in predalpski Trail, kot s sodobnim razvojem jezika smem z eno besedo opisati značilnosti poti. Gozd je bil spet poln dnevnega življenja, oglašale so se ptice, na gozdnih jasah so stali čebelnjaki, razkopana zemlja je opominjala na polno nočno življenje. Ker je Remko naravoslovna vsevedka, sem jo vprašal, kdo so glavni nočni plesalci. »Takšno razdejanje so za seboj pustile divje svinje, na poti so sledi srnjadi, v teh krajih domujejo tudi volkovi in medvedi, zato le glej po poti, kajti gozd je poln skrivnosti.«

Čudno me je stisnilo v grlu, nekoliko nelagoden občutek je objel telo, zavedajoč se, da smo na tujem terenu, le v gosteh prebivalcev gozda. Papak je zakrulil na ves glas, menda zato, da opozori na nas. Kmalu je strmina premagala strah, vso energijo smo pač morali vložiti v vzpon na 618 m nad morje.

Stara Gora je »Stala inu obstala«. Ponudila nam je svojo deviško dobrodošlico – nikjer nikogar, vse zaprto. Vstopili smo skozi utrjena vrata do drugega spomenika na Caminu Celeste. Stopali smo po kamniti glavni uličici, ki je v resnici edina znotraj obzidja. Prva prava odrešitev je stala pred nosom – Casa del Pellegrino, romarsko zavetišče, dejansko pa hotel višjega cenovnega razreda, kar je Remko spet občutila pri vrčku piva, ki je bil v ponudbi najcenejši. Ampak, Remko je držala besedo, kar šteje tako v življenju, kot na poti.

»Ali bi lahko pri vas prespali?« sem vprašal receptorja, ki se je najprej muzal, potem povedal, da imajo novega lastnika in nov cenik, nato pa ponudili ceno. Za skromne romarje ta ni bila sprejemljiva. Vprašali smo ga za hrano, a kuhinja je bila zaprta. Z najemom sob bi bili upravičeni do brezplačnega prevoza do nižje locirane restavracije in alberga, ki vse dni v letu ponuja hrano, pa tudi nastanitev. Takšna ponudba se ob koncu dneva običajno pokažejo kot najslabša, zato smo jo prijazno zavrnili. S polno malho izkušenj se nisem vdal. Stopil sem proti božjemu hramu in prijazni kapucini so nam ponudili tri samostanske sobe.

Predno smo legli, smo šli peš kilometer in pol navzdol do že imenovanega gostišča. Naročili smo rdeče vino in večerjo, se lomili z italijanščino, potem, ko ni nihče razumel slovensko. Na koncu se je natakarica le izdala, da nas razume, saj prihaja iz Srbije. Toliko lažje sem jo vprašal za prevoz nazaj na Staro Goro.

»Bom šla vprašat šoferja,« je odgovorila in izginila za točilnim pultom. Ostali smo brez odgovora, zato sem še enkrat dregnil: »Kako je z našim prevozom?« »Šofer je žal zaseden, nima časa,«. Bilo je v nedeljo zvečer, na gospodov dan, šofer pa isti oseba, kot prej receptor iz starogorskega hotela za romarje.

Podobne teme:

• Od morja do górja 5
• Od morja do górja 4
• Od morja do górja 7
• Od morja do górja 1
• Od morja do górja 8