Od morja do górja 9
Mažerole so spokojna predalpska vasica, v kateri je še edini bar zaprt. Mladost se je odselila v mesto, vez s krajem je ostala, saj se življenje počasi vrača nazaj. Vselej ni bilo tako, zato se moramo obregniti nazaj v zgodovino, od padca Beneške republike do prelomnega leta 1866. Zgodovinsko dejstvo govori, da so Napoleonove vojne naredile konec beneški oblasti. Leta 1797 so potekali hudi boji med avstrijskimi in francoskimi četami v Nadiških dolinah. S konformističnim mirom, ki stavi na podrejanje družbenim normam ali prevladujoči ideologiji, je Beneška Slovenija skupaj s Furlanijo in Venetom za osem let prešla pod avstrijsko oblast. Leta 1805 pa so ozemlje nekdanje Serenissime prevzeli v upravljanje Francozi, s tem je bila dokončno odpravljena avtonomna ureditev Beneške Slovenija. Leta 1813 je Furlanija spet prišla pod Avstrijo, ki je popravila notranjo mejo tako, da so Breginj, Robedišče in Livek prešli pod Goriško. Nasprotovanje Avstriji je zelo naraščalo, krepila se je naklonjenost do italijanskega preporodnega gibanja, ki je izbruhnilo leta 1848. Zagat nikakor ni bilo konec, stopnjevale so se vse do leta 1866, ko je tako imenovani plebiscit potrdil mednarodnopravno že izvršeno priključitev italijanskemu kraljestvu. Takrat so se slovenski ljudje znašli v državi, ki je hotela postati narodnostno in jezikovno homogena, ne ozirajoč se na posebnosti, potrebe, želje in hotenja naroda, ki je ostal brez matice. Peter Podreka je bil takrat glavni promotor sadjarstva, župnik in prvi pridigar deželice. Razočaranje je izrazil v svoji pesmi;
Peter Podreka
Slovenija in njena hčerka na Beneškem
Ah! Mamica draga mila!
Okove in žulje poglej,
ki nosim in bom jih nosila
jaz v svojim domovji vselej.
Jaz nisem ne v uradu ne v šoli,
da ravno tu od vekov živim;
kot tujka beračim okoli,
le v cerkvi zavetje dobim.
Ne poznam veselja, radosti,
le solza mi solzo podi
po bledem obličju, do kosti,
me laška pijavka mori.
Skrajno težki časi so prihajali za Slovence v Nadižkih dolinah, tudi v Mažerolah, kjer še danes živi slovenska skupnost. Zgornje sem zapisal zato, ker zgodovinski spomin prehitro bledi, zgodovino pa zmeraj pišejo zmagovalci. Iz spomina sem priklical delček vsebin, ki sem jih spoznal, ko sem kot založnik pohajal po teh krajih in iskal ustne vire, ki bi osvetlili vse plati mračnih zgodovinskih dni. Hoja je pri tem pravi balzam, sploh v hrib, kjer možgani dobivajo ogromno kisika, pljuča pa delajo na vso moč. Zdrznil sem se ob spoznanju, da se že tri ure le še vzpenjamo. Pogledam sem nazaj proti Remku, ki sem ga izgubil iz obzorja. Počakal sem ga pri prvih robidah, ki jih je bilo zares v izobilju, se odpočil in nahranil slastnih divjih sadežev. »Kako gre?« sem vprašal Remka, zariplo žensko v obraz, ko je v značilnem slogu hoje in opletanju s palicami končno le prilomastila za menoj. »Odlično, brez vseh težav!« je bil njen odgovor. Četudi ni bil ravno prepričljiv sem vedel, da se trudi in želi biti del ekipe. Narava je tudi njena katedrala, le pustiti ji je treba možnost, da hodi po svojih zmožnostih, in vse bo v redu. Papku tudi ni bilo lahko, sploh, ker je že vso pot hodil v sandalih. V daljavi, pod grebenom visoke gore Joanez, se je prvič prikazal zvonik cerkve. Bile so Mažerole, kot jim rečemo Slovenci. Do tja je bila še ura hoda po razriti opuščeni asfaltirani cesti.
»Spet se vzpenjamo, kako je to mogoče, saj smo že nad vasjo?« sem vprašal Papka in mu ponudil v branje list z zapisano četrto, za nas tretjo etapo. List je le bežno pogledal, nekaj zamrmral in mi ga vrnil. »Saj ni pomembno, gremo naprej po oznakah. Oznake so, torej smo na pravi poti,« je sklenil svojo bistroumno misel. V resnici je imel prav, ampak trasa je ponujala dve poti – spodnjo prek Torreana in zgornjo mino Spignona. Seveda smo ubrali težjo in se dvignili na 660 m, in se še kar naprej pridobivali višinske metre. Na koncu opuščene poti je bilo križišče s »ta lepo cesto«. Desno proti Tamorisu in levo, mimo pokopališča, po strmem klancu proti Mažerolam. Nepisano pravilo še kako drži; vsakemu vzponu sledi spust in obratno. »Morda bi sekali ovinek in se spustili nizbrdo skozi gozd naravnost v vas?« sem vprašal moja compañera. Nista bila navdušena nad mojim predlogom, kar je bilo skoraj logično, saj sta oba racala za menoj v opankih. Zato smo šli naokoli in končno sedli na glavni trg pred cerkvijo in zvonik, pri znamenitem vodnjaku.
Javni vodnjak so Možerci, kot so se imenovali stari vaščani Mažerol, zgradili leta 1895. Obilje kakovostne vode s planin so jim občinski oblastniki želeli obdavčiti, enako gradnjo vodovoda. Zato so nad vodnjak postavili kip leva v kletki in se uprli. Simbolna podoba povezuje lokalno tradicijo z odporom in kljubovanjem Možercev. Vodnjak je ostal, kristalno čista in hladna voda izpod vršacev pa še dandanes vabi ljudi, ki posedajo ob vodnjaku in pijejo živo vodo. Tudi trije romarji na Nebeški poti smo se jo dobesedno »nalokali«, napolnili kamele in bidone, nato pa začeli iskati po vasi vsaj eno živo dušo, ki bi nas usmerila do romarskega zavetišča. V vasi je bilo le nekaj mačk, pes, ki je lajal na nas, in pismonoša na motorju. Slednji je le nadomeščal kolega, ki je bil na dopustu, on pa je iz mesta, iz Vidma, in nima pojma, kdo je kdo v tem kraju.
»Dobro, če ne pozna ljudi, za Božjo voljo, kje stoji nekdanji občinski dom Centro sociale parrocchiale, bi pa že moral vedeti. Bil sem neuspešen, on precej trd ali pa manj prijazen, kar je bilo na koncu nepomembno. Spustil sem se po poti navzdol proti nogometnemu igrišču in srečno »nabasal« na Claudia, skrbnika alberga, ki je govoril tudi slovensko. Kot stara prijatelja sva segla v roke in šla do hiše. Za njim je prišla tudi starejša gospa Norma, in mi pojasnila, da smem brezplačno parkirati svoj avto na velikem dvorišču pred albegom. 2Nimam avta, avto je ostal v domači garaži,« sem ji pojasnil. »Kako pa ste potem prišli sem?« je bila zvedava še naprej. »Ja, peš, saj smo romarji, romarji na Nebeški poti,« sem ji odgovoril. Ko je izvedela, da smo vstali zjutraj na Stari gori in prek Čedada v istem dnevu prišli do Mažerol, se je nasmehnila in rekla: »Oh, mladost, norost!« Meni se je pa tako dobro zdelo, za trenutek sem se počutil spet mladega, pa tudi Remko in Papak sta postala prav židane volje, kar je bila odlična napoved za njun nov kuharski podvig. Mineštra z gobicami in gamberi je bila njuna izbira, bolje priložnost iz nahrbtnika in romarske kuhinje.
Ogromna stavba z dvorano, kuhinjo, kopalnicama in dvema sobama je ponudila vse in še več, kar potrebuje romar na poti. Tudi žig je bil pripravljen in vpisna knjiga. V kuhinji so bili ponujeni društveni makaroni, začimbe, polivke, voda in ohlajene pločevinke piva. Način plačila donativo, ki stavi na poštenost romarjev in pohodnikov, pa tudi kolesarjev. Medtem, ko sta se Remko in Papak urno vrtela po kuhinji ter pripravila odlično kočerjo, sem sam užival v pogledu proti Gradežu, Piranu, Kopru in Trstu. Morje zame ostaja tisti medij, ki me je ujel v mrežo čudes za vekomaj. Tisti večer sem še enkrat stopil do leva v kletki in se naužil svežega gorskega bisera. Medtem se je zvečerilo. V daljavi sem opazil beli blisk, bila je luč z lanterne.
