Otok Susak – Plavajoča kepa na morski gladini
Morjeplovca na plovbi preko Kvarnerja od severa proti jugu po navadi spremljata dva kurza. Prvi proti otoku Unije in naprej do Lošinja in drugi v smeri otoka Susak. Ali se usmeriti 16 navtičnih milj do Unij ali pa 21 proti odprtemu morju do kopastega in peščenega otoka Susak, je po navadi odvisno od smeri vetra in vzvalovanosti morja. Ime Susak je izpeljanka italijanskega imena Sansego, ta pa izhaja iz grške besede sansegus, kakor naj bi sampychon (majaron) poimenovali stari Grki. Otočani sebe imenujejo tudi Suicani in Suicanice, otok pa včasih zapišejo tudi kot Sansigota.
Susak, peščeni otok vina in folklore, ki je od vhoda v lošinjski zaliv oddaljen le 4 navtične milje, daje s svojo pojavo občutek plavajoče kepe na morski gladini. V resnici popolnoma skrije svojo trikotno obliko. Na njegovi najvišji točki, na vrhu Garba, 96 m nad morjem, stoji svetilnik, dobro viden z vseh smeri otoka in z morja. Z njega ob lepem vremenu pogled seže daleč proti Italiji, vidi se svetilnik Porer, pa Vnetak na Unijah, Male in Velike Srakane so na dosegu roke. Preko Kvarnerića se vidi Premuda. S svetilnikom je otok prevzel dominantno vlogo v lošinjskem otoškem arhipelagu. Sicer pa je bil otok pomorcem pomemben že v starih časih, saj so ga že v 13. stoletju vrisali v pomorsko karto »Carta Pisana«. Zgodovinarji menijo, da so na otok prvi stopili Iliri, ki so na vrhu otoka zgradili utrdbo. Nato pa so otok prevzeli Rimljani in za njimi vzhodni Goti, vse do prihoda Bizantincev. Hrvati so na Susak prišli v 8. stoletju in so ga v 10. stoletju priključili takratni hrvaški državi. Kralj Krešimir je na otok poslal benediktince, ki so v 11. stoletju zgradili samostan in ga v 18. stoletju zapustili. Cerkvene oblasti so na samostanskih ruševinah leta 1770 zgradile današnjo cerkev sv. Nikolaja, v njej pa je obešeno veliko romansko razpelo »Veli buoh«, ki ga je otočanom v 12. stoletju naplavilo morje.
Prava uganka še vedno ostaja teorija o nastanku otoka. Še najbolj dokazana je tako imenovana eolska, po kateri naj bi v pleistocenu pogosti in zelo močni vetrovi z Alp nanosili pesek na kamnito osnovo. Domačini pa verjamejo, da ga je nanesla istrska reka Raša, saj je med peskom še danes mogoče najti lupinice sladkovodnih polžkov. Peščeni otok je bil v vsej svoji zgodovini zelo rodoviten in več kot 90 odstotkov otoka je bilo nekoč poraščenega z vinsko trto. Njen donos na enoto površine je bil najvišji v Sredozemlju. Iz starih avtohtonih sort so pridelovali belo vino krizol, pa boldun in ranac, posebej pa sta bila cenjena rdeče vino susac in rose trojišćina. Prastara ugotovitev, da je na Susku več vina kot vode, je bila še kako resnična. Še v petdesetih letih prejšnjega stoletja je na otoku živelo preko 1400 ljudi. Potem pa se je skoraj ves otok preselil v newyorško predmestje New Jersey (Hoboken). Eden izmed glavnih razlogov za množično izseljevanje velja, da je država v tistem času uvedla davek na vino, istočasno pa je zaprla tovarno za predelavo rib. Na otoku je ostalo na stotine zapuščenih hiš. Vinska polja je prerasla trstika, ki je naravna zaščita proti vetru in odnašanju zemlje in peska. Na otoku ni suhozidov, celo lastniške parcele razmejuje trstika.
Na Susku je danes preko 800 hišnih številk. Čeprav Zgornjo in Spodnjo vas med seboj loči samo 150 strmih stopnic, obe naselji še vedno kažeta razliko med bogatim zgornjim meščanskim delom in revnim ribiškim spodnjim delom. Otoško pokopališče je eno izmed najlepših v tem delu Jadrana in res vredno ogleda. Priimki na nagrobnih spomenikih (Tarabocchia, Piccinich, Bussanich, Mattessica, Tarabokija, Skrivanić, Picinić, Rujanić, Busanić, Matešić, Morin, Jurić) pa potrjujejo domneve antropologov o endogamiji na tem otoku. Glavni razlog za incestne odnose je bilo strahovito zmanjšanje števila populacije, kar je porajalo nenavadna osebna razmerja znotraj bližnjih sorodstev. Splošno mnenje in govorice o velikem številu umsko prizadetih ljudi na otoku je ovrgla doktorska disertacija slovenske antropologinje Zlate Dolinar – Osole iz leta 1957 o vplivih sorodstvenega križanja na razporeditev krvnih skupin AB0 pri prebivalcih otoka Susak. Čeprav je bilo ugotovljeno povečano število bližnjih križanj med otočani, pa nikakor ni bila dokazana degeneracija.
Otok danes naseljuje samo še okoli 180 ljudi, večinoma ostarelih domačinov. Poleti pa otok oživi, saj se nanj redno vračajo izseljenci, preko 3000 jih je, in drugi turisti. Vedno več hiš je obnovljenih in služijo kot domek za oddih in pobeg iz civilizacije, predvsem mnogim Slovencem in Zagrebčanom, v zadnjem času pa tudi Italijanom. Novogradnje so prepovedane, a prav bi bilo, da bi bila prepovedana tudi nova pročelja in moderne poslikave hiš. Na otoku ni avtomobilov niti asfalta, vodo zbirajo v zbiralnikih. Ima pa otok kanalizacijo, šolo, pošto, pokopališče, vinsko klet, dve gostilni, slaščičarno, klub izseljencev in kapitanijo. Zadnja novost je otoška pekarna.
Na najvišji točki otoka, na vrhu Garba, stoji svetilnik, zgrajen leta 1881. Svojo luč ponese sto metrov nad morje. Danes je svetilnik uvrščen v četrto kategorijo svetilnikov, kot da bi bil na celini, kar kaže na izredno povezanost svetilnika z naseljem in civilizacijo. Otočani so zelo povezani med seboj. In če oddajana svetloba kaže tujcu varno pot na morju, so domačini tisti, ki takoj javijo, da je na otoku »furešta«, tujec, kar v hipu izve ves otok, glas pa doseže tudi vrh Garba. Na pročelje svetilnika je vdelana kamnita plošča z napisom: Pharus Sausego, Exstructa A. D. MDCCCLXXXVI-VII, lumen primum sccensum die I. octobris MDCCCXXXI. Vodnjak v hiši na vhodu v svetilniški stolp je eden izmed najbolj prepoznavnih detajlov poslopja. Svetilnik sestavljata manjši četverokotni kamniti stolp in stavba skupne površine 300 m². Električno energijo pridobiva iz javnega elektroomrežja, vodo pa iz lastne cisterne. Na svetilniku že več kot tri desetletja živi svetilničar Ante Budija z družino, ki na otoku velja tudi za najboljšega ribiča jadranskih lignjev.
Zaliv Susak je močno izpostavljen burji in vetrovom z vzhoda. Ob vplutju v mandrač je potrebna skrajna previdnost, saj so severno od zelene luči na pomolu v morju ruševine starega valobrana, ki je slabo označen samo s plavajočo rdečo bojo. Kadar ne piha burja, se lahko zasidramo v zalivu Bok, sicer pa na jugozahodni strani otoka v nenaseljenem zalivu Porat, kje pa peščeno dno slabo drži sidro.
Otok Susak je edinstven tudi zaradi pisane ženske narodne noše, ki vključuje živopisna kratka krilca »kamižote«, ki so jih Suicanke nosile krepko nad koleni in veljajo za prve minice na svetu. Skrivnostnost otoku še vedno dajejo starodavne vraže o zlih in grdih silah, ki se občasno pojavijo na otoku. Med njimi prednjačita zla duhova Mora in Mrak, katerima se menda lahko upreš s poznavalsko uporabo ognja, s prižgano baklo, celo prižgana cigareta pomaga. Mrak je zlo, ki ponoči napada tako moške kot ženske. Na žrtev se uleže in jo tlači tako dolgo, da jo zaduši. Staroselci verjamejo, da deluje predvsem na lokaciji Obis in Puntina. Mora je tudi nočna sila, ki pa se od Mraka razlikuje po tem, da žrtev duši, a ji ne iztisne duše. Napada na križiščih, na način, da pogoltne roko, glavo ali kakšen drug kos telesa. Niti Mraku niti Mori ni mogoče ubežati. Na Susku se temnemu delu dneva slabo piše. Tema škodi celo oblekam, ki jih žene pustijo preko noči obešene zunaj hiše. Uroka teme se znebijo na način, da obleke, ki so bile izpostavljene temi, obesijo nad goreč kamin. Sicer pa so Susačani malce vase zaprti, a iskreni ljudje, ki živijo svoj ritem v tem norem času in se borijo za vsako delo, da bi z njim vrnili mladost na ta kvarnerski otok. Še nekaj je treba zapisati na koncu: Suicani in Suicanice obožujejo spoštljive ljudi in svetlobo!
