Imotski – mesto na gori
Imota je naziv starohrvaške županije, ki je pokrivala področje današnjega Imotskega polja z bližnjimi kraji, proti vzhodu se je raztezala od Biokova do reke Neretve, na sever do Čvrsnice, ob obali (od Neretve do Cetine) pa do Paganije. Po Imoti je dobilo ime tudi mestece na vrhu griča – Imotski in ga ohranilo vse do danes. Biti »Imoćanin« pa ne identificira le prebivalca mesta niti Imotskega polja, ampak ljudi, ki živijo na področju od Biorina do Rašćana in od Grabova do Vinjana.
Imotski se zdi kot poglavar na tronu vrh visoke skale, ki se spogleduje z Dalmacijo in sosednjo državo Bosno in Hercegovino, svoje lovke pa steguje tudi proti skrivnostni Neretvi. Strateško je bil pomemben skozi vso svojo zgodovino, saj so vsakokratni oblastniki iz trdnjave Topana nad mestom z lahkoto opazovali vse premike sovražnikov v dolini. Trdnjavo, ki je bila zgrajena v 9. stol., so kar 200 let uporabljali Turki. Šele leta 1717, v času vladavine Beneške republike, so uspeli pregnati Turke. Zapisi o osvoboditvi trdnjave Topana izpod turškega jarma so shranjeni v benediktinskem samostanu in pravijo, da je bila predaja težka. V napadu, ki je trajal več dni, je padlo 27 Turkov. Osvojiti trdnjavo ni bilo lahko, saj je bila obdana z visokim zidom. Prek njega so se ljudje povzpeli na ramenih sodrugov. Ko so se uspeli prebiti in odpreti vrata v trdnjavo, so se Turki le začeli pogajati o predaji, ki so jo sprejeli 2. avgusta istega leta.
Kamnita arhitektura mesta vabi turiste, da za trenutek zaustavijo korak in si ogledajo Imotski, ki ob ogledu trdnjave Topana ponuja tudi ogled frančiškanskega samostana, mestne cerkve sv. Frančiška Asiškega, znamenite hiše Benzon, domoznanskega muzeja, sprehoda skozi osrednjo ulico Anteja Starčevića, pa tudi premislek pred spomenikom Tina Ujevića, enega največjih hrvaških pesnikov, pisateljev in prevajalcev, sicer rojenega leta 1891 v bližnjem Vrgoracu.
Imotski je mesto prijaznih ljudi, ki znajo uživati življenje. Temu pritrjuje tudi odlična kulinarika, ki se ji v teh krajih ne smete odreči. Njihove specialitete so »izpod peke« jagnje in teletina, polenta, krompir ter noro okusen domači kruh. Siti in zadovoljni smete posedati po ozkih mestnih uličicah, še bolje pa se je odpraviti kar peš do Modrega jezera – bližnje turistične atrakcije kraja, ki jo dopolnjuje še bližnje Rdeče jezero.
Če se odpravite z avtomobilom iz Imotskega, proti zahodu stoji mlin, zraven pa prijetna restavracija, od koder lahko vidite majhno cerkvico sredi polja, ki jo spremlja legenda o nastanku Rdečega in Modrega jezera. Legenda seveda posega v turške čase in govori o goreči ljubezni in popolnem predajanju dveh ljudi – nune in Turka. Kljub prepovedi in prigovarjanju sta skupaj zbežala v gore, da bi lahko srečno zaživela v medsebojni ljubezni. V takratnih časih je bila takšna zveza prepovedana in je veljala za hudo prešuštvo, kar sta zaljubljenca tudi plačala s smrtjo v gorah. Na mestu, kjer so ju ubili, sta med gorami nastali Rdeče in Modro jezero, ki simbolizirata dve debeli solzi: nunino in Turkovo.
Modra solza (Modro jezero) je praktično na obrobju mesta, pod trdnjavo Topano. Speljana pot ponuja čudovit pristop in krasno izletniško izkušnjo do tega kraškega jezera. Zaradi barve vode in izrazite modrine so jezero ljudje poimenovali za Modro. V času najvišjega vodostaja zna biti dolgo 800 m in široko 500 m. Nad jezerom se dvigajo strme stene od 386 do 538 m nadmorske višine, največja globina pa je 90 metrov. V poletnih mesecih se domačini radi kopajo v jezeru, med kopalci turisti niso najbolj želeni. Lahko pa se zgodi, da v največji vročini jezero presahne, takrat domači ekipi volkodlakov in škratov na njegovem dnu odigrata nogometno tekmo.
Rdeče jezero je le slab kilometer odmaknjeno od Modrega in po legendi predstavlja drugo solzo. Prav tako je kraško in je nastalo s porušitvijo stropa v jamo. Je pa rdeče jezero precej drugačno od modrega bratranca, saj je praktično nedostopno, nikoli ne presahne, očara pa s svojo magijo in ezoterično močjo. Ime je dobilo po rdečih, visokih in odsekanih skalah, ki se vzpenjajo nad njim. Majhno razgledišče je tik ob lokalni cesti, ki pelje mimo jezera, in z vrha izgleda kot vodnjak, ki ga je zase izkopal velikan.
Hrvaški jamarji so leta 1998 organizirali speleološko-potapljaško raziskovalno ekspedicijo, ki je raziskala jezero in potrdila, da znaša višinska razlika 528 m, globina jezera pa naj bi bila vsaj 287 m, kar je Rdeče jezero uvrstilo med najgloblja jezera na stari celini. Leta 2013 so v jezero potopili podmornico, ki je izmerila 255 m globine, ki seveda niha glede na vodostaj. Francoski speleolog Frederic Swierczynski pa je 6. maja 2017 postal prvi človek, ki se je potopil v Rdeče jezero. Po štirih urah se je dotaknil dna pri 245 globinskih metrih.
O obeh jezerih krožijo številne legende. Eno pa je mogoče preveriti, saj pravi, da z vrha ni mogoče zalučati kamna v Rdeče jezero, da bi se dotaknil vode, saj ga močni zračni tokovi zmeraj odnesejo na skale ob jezeru. Če legenda drži, boste morali pač sami preveriti.
Fotografija: Arhiv TZ Imota
