Alenka Artnik – Rekorderka v potapljanju na vdih

Potapljanje na vdih ni razpoznaven šport v slovenskem okolju, verjetno zato, ker se naše morje v Tržaškem zalivu konča pri največji globini 37 m. Koprčanka Alenka Artnik se je zato morala preseliti v Egipt, da bi v Dahabu, kjer je Blue Hole – svetovno znana točka za potapljanje na vdih, začela intenzivno trenirati in dosegati rekord za rekordom. Intervju smo opravili on-line, ko je Alenka po končanem CMAS Evropskem prvenstvu v grški Kalamati nadaljevala s treningi, še prej pa s potopom na –94 m dosegla nov svetovni rekord v disciplini z dvojno plavutjo (Bi-fins discipline).

Pogovarjal se je: M. Zupančič, fotografije: osebni arhiv Alenke Artnik

eM: Od kod prihajate in kdaj ste začeli trenirati potapljanje na vdih?

Prihajam iz Kopra. Že od zgodnjega otroštva sem bila zelo navezana na morje. Pri petih letih sem s »tatom« že plavala v morju pred Žusterno in se potapljala po kamenček do morskega dna. Kmalu sem šla v globino 5–7 metrov. Trenirala sem tudi kajak na mirnih vodah, kar je zelo zahteven šport, predvsem mislim na telesno pripravljenost. Prvič pa sem se resneje potopila v Strunjanu, ko sem imela 22 ali pa 23 let. Takrat sem spremljala pri potopu fanta, ki je imel vso potapljaško opremo. Sposodila sem si veliko analogno uro, masko in plavutke in se potopila. Šla sem nazaj po moj kamenček, do dna, ki pa je bil kar globoko, pri 15 metrih. Seveda sem izenačila pritisk v ušesih, ne pa v maski, zato sem dobila »bar traumo«. Moje oči so bile še dolgo z rdečimi beločnicami. Tak je bil moj začetek. Po skoraj desetih letih, pri dopolnjenih 30-ih, pa sem šla s prijatelji na bazen. Preizkusila sem plavanje z zadrževanjem vdiha, in si morala priznati svojo novo življenjsko izbiro. Naslednji dan sem odšla naravnost v potapljaško trgovino po dolge plavutke. Pisalo se je leto 2012, ko sem začela s treningi bazenskih disciplin. Druge možnosti sploh ni bilo, saj sem delala v Ljubljani, urnik pa je bil skoraj nečloveški. Zjutraj na trening, nato obisk pri očetu v Hospicu, služba, ponoven obisk in večerni trening v bazenu, ki se je na srečo zapiral šele ob 23. uri. Vmes sem izgubila tudi očeta, kar je bila zame zelo težka izkušnja, ki pa sem jo prav zaradi začete zgodbe prostega potapljanja lažje prenesla. Leta 2015 pa sem se preselila v Dahab, s tem pa so se začeli tudi moji globinski potopi.

eM: Kako ekstremen je ta šport?

Zelo ekstremen. Samo za predstavo vam namignem; predstavljajte si, da ne morete dihati, da ne smete vdihniti, kadarkoli želite. Dihanje je naravni nagon, ki ga morate pri tem športu utišati. Ko pridete do točke obrata, pa morate zbrati moč, ki je večja od sile, ki te vleče v brezno. Naj samo omenim, da je pritisk na telo na 100 metrih globine kar 11 barov, avtomobilska pnevmatika pa je običajno napolnjena na 2,5 bara …

eM: V slovenski javnosti je manj poznan. Kateri so glavni vzroki zato?

Prav zato, ker je tako ekstremen, razume pa ga le peščica ljudi. Pa še pogojev za trening nimamo v domačem okolju, tako ostaja naš šport še bolj odmaknjen od ljudi.

eM: Kako komentirate, da ga del javnosti celo odklanja. V čem je smisel tega ekstremnega potapljanja?

Ljudje imamo potrebo po premikanju mej in raziskovanju. Pri prostem potapljanju pa gre v resnici za raziskovanje uma. Sicer pa smo ljudje različni, in zmeraj bodo isti ljudje, ki bodo enako komentirali nas pa tudi vse ostale ekstremiste. Nekateri pač ne razumejo, kaj počnemo, ali še bolje, niso se pripravljeni odpovedati svoji coni udobja.

eM: Zdi se, da sploh ne uspemo slediti vsem vašim rekordnim dosežkom. Katera sta vaša aktualna svetovna rekorda?

Ta trenutek držim kar dva svetovna rekorda. V disciplini dvojna plavut sem se v Grčiji (l. 2020) potopila na globino 94 metrov in za en meter izboljšala dosedanji rekord, ki ga je imela Ukrajinka Natalija Žarkova. Z enojno plavutjo pa si delim svetovni rekord z Italijanko Alessio Zecchini (l. 2019). V Hondurasu na Karibih sva se potopili do – 113 metrov.

 

 

eM: Govoriva o dveh disciplinah: monoplavut in dvojna plavut. Ali lahko razložite glavne razlike?

Monoplavut ima večjo površino in drugačno tehniko plavanja, kjer udarjaš (»kikaš«) z nogami ter trupom, kot delfinček, zato tudi dosegaš večje globine. Pri dvojni plavuti (dve dolgi plavuti, kot jih verjetno uporablja večina ljudi, le da krajše) pa je tehnika popolnoma drugačna. Tam plavutkaš le z nogami.

eM: Zdi se, da ste po selitvi v Egipt začeli kar nizati rekord za rekordom. Kakšne so torej idealne razmere za trening?

Nikoli prej nisem bila v Dahabu, a sem od kolegov slišala same lepe stvari, zato sem spakirala in enostavno odšla. Razmere so tam zares idealne: ni morskih tokov, področje okoli velike modre luknje je zaščiteno od vseh vetrov, morje je toplo, globina pa je 3 metre od obale, kar je za nas, ki se prosto potapljamo na vdih, izrednega pomena. Blue Hole res predstavlja idealno področje za treninge.

eM: Blue Hole je bila kmalu preplitva za vas. Kje sedaj trenirate?

Ja, globina je nekaj prek 90 metrov, ob plimi morda 94, jaz pa sem se že po osmih intenzivnih mesecih treninga uspela potopiti zelo globoko. Na moji uri – kompjuterju je pokazalo 92 metrov, kar je zelo blizu morskega dna in lahko zelo nevarno pri obračanju. Zato sem odšla na Filipine, na otok Panglao. Tam sem trenirala tri sezone zapored po pol leta. Nato pa so zaradi covida zaprli poligon, usahnilo je tudi družbeno in socialno življenje. Trenutno sem v Grčiji, na Kalamati, v idiličnem zalivu, ki mu domačini rečejo tudi »Calm Zone«, kjer je morje vsako jutro mirno kot ogledalo. Se nam pa počasi iztekajo treningi, saj temperatura morja vztrajno pada.

 

 

eM: Kakšne priprave so potrebne za uspešen in varen potop?

Mislite zame, moje priprave? Vsak ima specifične priprave. Jaz se s športom ukvarjam celo življenje in očitno imam tudi genetske predispozicija prave za doseganje takšnih rezultatov. Telesna zgradba in mišična masa sta se izkazali kot pravi že pri mojem prvem športu, kajaku na mirnih vodah, kjer sem bila v paru z našo Špelo Ponomarenko Janić v mladinski reprezentanci. Ogromno delam na izboljšanju plavalne tehnike, kjer imam še veliko rezerve. Plavanje žal ni bil moj prvotni šport, gibanje delfina pa je še kako pomembno pri prostem potapljanju. Torej, fizični del je z dnevnimi treningi nekako zadovoljivo pokrit. Ostaja pa mentalni del s fokusom na dihalnih vajah in meditaciji, pa razvijanje t. i. potapljaškega refleksa, zmožnosti obvladovanja hipoksije, pa tolerance na nizek kisik v krvi itd. Globinske potope simuliram v bazenu, kjer izvajam dinamiko (plavanje pod vodo). Vse je vnaprej preštudirano in načrtovano.

eM: Kako na potop vplivata vidljivost, vzvalovanost morja in morski tokovi?

Najbolj pomemben je morski tok. Če ga je veliko, te odnaša od vrvi. Boriš se še z dodatno silo, ki ti jemlje kisik, čas in moč. To se mi je zgodilo pri zadnjem rekordnem potopu z monoplavutjo, ko sem na globini preko 100 metrov naletela na močan tok, ki je podaljšal potop za celih 25 sekund. Bilo je res težko in naporno.

eM: Kaj je bolj pomembno, fizična ali psihična priprava na potop?

Oboje, to je najbolj enostaven odgovor. Pri globinskih potopih pa je še bolj pomembna psihična priprava in zmožnost popolnega odklopa zunanjega sveta, a ostati skoncentriran, osredotočen in čuječ. To je zmagovalna kombinacija, ki pa jo dosežeš le, ko si pošten in popolnoma uravnotežen sam s seboj.

 

 

eM: Kako se človeško telo odziva na ekstremne globinske potope?

Poglejte; potapljaški refleks je tisti, ki spremlja fiziološko spremembo človekovega telesa pri potapljanju v globino, kar pritrjuje tezi, da prihajamo iz sesalcev, torej prihajamo iz vode. Enostavno smo grajeni za življenje v vodi. Poglejte, ko dojenček pride iz svojega »jazzucija«, prijoka na svet, in ga umijemo, odpre oči , v vodi pa zapre usta. To je nagonsko. Tisti, ki se potapljamo na vdih, se ravnamo po materi naravi in njeni prvobitnosti, v kakršni je živel otrok v materinem trebuhu. Znamo optimalno doseči, da gre v globini kri iz okončin v možgane, pljuča in srce, da telo lažje ohranja kisik. Krvna plazma se takrat obda okoli pljuč, da amortizira pritisk nanje. Ali si morete misliti, da na globini potapljači spravimo srčni utrip na 10 udarcev na minuto? To dosežejo le ljudje v globoki meditaciji … Sicer pa je najbolj pomembna sposobnost adaptacije na globino, ki jo dobiš s številom potopov, z naraščajočo globino. Na kopnem pa z raztezanjem prsnega koša in dihalnimi vajami. Znati se moraš predati globini brez krča v sebi.

eM: Kako zdržite pritisk pod vodo, vemo, da se ta sila iz enega bara na površju že podvoji na dva bara pri 10 metrih globine, na 30 je že 4 bare, volumen zraka v telesu pa le še 1/4?

Tlak res ekstremno narašča z globino. Nekaj o tehnikah sem odgovorila že v predhodnem vprašanju. Predvsem je treba vedeti, da se potapljanje na vdih močno razlikuje od »scuba divinga«, potapljanja z dihalno opremo. Pri nas ni dihanja med potopom. Zadnji vdih in pot navzdol, obrat in vračanje navzgor. Zato tudi ne poznamo dekompresije, potapljamo se brez maske, torej ni praznega prostora med obrazom in tekočino, le dobro moramo znati izenačevati pritisk skozi ušesa in s tem tudi sinuse.

eM: Kakšna je tehnika spusta v globino? Pri opazovanju vaših potov se zdi, da se nekoliko umirite in počakate med 50 in 60 m, potem pa zvezno naprej in nazaj.

Kot sem že rekla, je vse načrtovano. Med 50 in 60 metri pa po navadi malček počijem, ko sem zdavnaj izgubila pozitivno plovnost, da se predam v popolnosti negativni plovnosti, torej padanju v globino s hitrostjo prostega pada, kar je 1 m/s.

 

 

eM: Ali se potapljate z zaprtimi očmi?

Seveda, no, s polodprtimi, nekje do 60 m, v prostem padu pa mižim. Že res, da kdaj pa kdaj malček pogledam naokoli proti vrvici, ampak bolj redko. Enostavno skušam lebdeti sama s seboj v vsej svoji prvinskosti.

eM: Koliko potopov opravite na leto?

Joj, tega pa ne vem natančno. Nekoč sem računala, zdi se mi, da sem prišla na okoli 300 tehničnih potopov in 30 globinskih.

eM: Kolikokrat na teden trenirate v vodi?

Moj ciklus ni tedenski. (premislek) Ja, 4–5-krat tedensko, ostalo pa bazen in telovadnica. Treningi so praktično vsak dan. Po globinskem potopu pa potrebujem tudi kakšen dan za počitek in sprostitev. (smeh)

eM: Ali je pomembna ura potopa?

Seveda, meni ustrezajo jutra, na tešče. Takrat je boljša svetloba, zato še bolj uživamo v potopih, pa tudi manjša vzvalovanost morja. Tudi tekme so v dopoldanskem času. Popoldne nisem tako motivirana in pripravljena na potop.

eM: Prihajate v zrela športna leta. Ali je to prednost ali slabost pri vašem športu?

Rekla bi, da je celo prednost. Ta šport zahteva zrelega človeka, ki je počistil sam s seboj, za seboj in ima čiste misli tudi pred seboj. Se mi zdi, da smo starejši bolj umirjeni in bolj preudarni kot naša mlajša konkurenca. Tudi napak delamo manj.

 

 

eM: Kaj pa ego, je res tako pomemben pri prostem potapljanju?

Seveda je pomemben in predstavlja skrajno negativno čustvo, ki te lahko zavede in povzroči, da letiš iz napake v napako do končnega »black downa«.

eM: Kako gresta skupaj meditacija in popolna osredotočenost na potop?

Seveda gresta; »fokus in relax«, to je recept za najboljše rezultate, pa ne le v športu, ampak tudi za življenje. Če uspeš najti harmonijo, si na pravi poti (peak performance). Čuječnost pa je tista vrlina, ki te pripelje v globine in povleče nazaj na svetlo.

eM: Vas je kdaj strah? Kakšen je občutek tam doli, preko 100 metrov?

Strahu ne poznam, le zakaj bi me bilo strah. Mogoče me včasih obdaja občutek nelagodja, takrat, ko nisem čisto pri stvari. Po navadi se pojavi, ko grem iz faze tehničnih v globinske potope.

eM: Kdo predstavlja vašo reševalno ekipo? Ali je morala že kdaj resno posredovati?

To so dekleta in fantje, sami odlični potapljači, moji prijatelji. Niso pa stalna ekipa in jih imam na vseh svojih destinacijah, kjer treniram. Do zdaj še niso imeli z menoj resnejše intervencije, zato zelo radi sodelujejo z menoj.

eM: S kakšnimi izzivi in omejitvami ste se soočali v času covid-a?

Oh, sem upala, da me tega ne boste vprašali, saj želim to obdobje čim hitreje pozabiti. Bila sem na Filipinih, v izolaciji v stanovanju, tri mesece brez morja. Na srečo smo imeli v apartmajskem naselju vsaj skromen bazen. Si ne morete misliti, kakšni ukrepi so bili, ko je oblast stavila vse le na božjo pomoč, na ulico pa si smel le en človek iz gospodinjstva v trgovino po hrano ali nujnih opravkih. Filipini bodo žal zaprti še vse do prihodnje pomladi – takšne so zadnje informacije.

eM: Ali lahko doseganje rekordov postane utrujajoče in celo obsesivno?

Res se ženemo za njimi in premikamo meje nemogočega. Ključno je, da se znamo ustaviti, ko čutimo, da nismo dovolj dobro pripravljeni, ponavadi mentalno.

eM: Ali imate svojega vzornika, je to morda Rus Aleksej Molcanov, ki drži moški svetovni rekord z monoplavutjo (130 m)?

Ne, ne, sva prijatelja, Aleksej je razred pred vsemi. Odličen športnik, velik profesionalec je, pa karakterno zelo drugačen od mene, pravzaprav najdeva zelo malo skupnih lastnosti. V resnici sem dovolj stara, da sem sama sebi svoj vzor, kar bi si morali biti tudi drugi ljudje, malo bolj prepričani vase, delavni in ponosni na svoje uspehe.

 

 

eM: Doma v Sloveniji ste brez prave konkurence. Vidnejše rezultate sicer dosega Neža Jeranko, a je še pri 75 metrih. Kdo pa je vaša največja konkurentka v svetovnem merilu?

Zagotovo je to 11 let mlajša Italijanka, Alessia Zecchnini. Sva veliki prijateljici. Prav danes, na dan najinega intervjuja sva se slišali po telefonu. Alessia je nedavno v Italiji organizirala tekmovanje, kjer je želela izboljšati najin skupni svetovni rekord na – 113 metrov z monoplavutjo, a žal ni uspela. Jaz bom to poskušala narediti na naši zadnji letošnji mednarodni tekmi, sredi oktobra 2020, tudi v Grčiji.

eM: Koliko žensk se je do sedaj potopilo preko 100 m?

Mislim, da osem. Nekoč je bila ta meja magična, sedaj pa je ta šport (freediving) vse bolj in bolj popularen, ženska konkurenca je izredna, kar pa je dobro za nas, da dosegamo zmeraj boljše rezultate in z velikim tempom lovimo moški svet.

eM: Kako globoko se človek lahko potopi?

V tehniki brez omejitev se je s sanmi navzdol in balonom navzgor do sedaj najgloblje potopil Avstrijec Herbert Nitsch. Na Santoriniju je junija 2012 dosegel –253 m, vendar doživel nesrečo. Tako ostaja kot najgloblji veljavni potop v kategoriji »no limits« na –214 m. Nosilec rekorda je seveda tudi Herbert Nitsch.

eM: Ali se vam kdaj med potopom ustavi čas?

Seveda! Najboljši potop je tedaj, ko niti ne vem, kdaj se je zgodil, ker gre vse tako hitro.

eM: Koliko časa pa sicer traja povprečen potop?

V povprečju 3,20 do 4 minute. Seveda se pa lahko tudi podaljša, če je močan tok, kot se mi je primerilo v Hondurasu. In takrat je bilo zelo pomembno zavedanje, da imam zmeraj še nekaj lastne rezerve. Partnerji pri potopu me spremljajo do 40 metrov in gredo na globino s podvodnimi skuterji, da jim ostaja več zraka in energije. Vrvico in gibanje po vrvici pa na površini spremlja ekipa. Če misli, da je nekaj narobe, sprožijo mehanizem, ki te v nekaj sekundah spravi v beli svet. Potem pa dobiš rdeči karton!

 

 

eM: Ali mislite, da bo potapljanje na vdih postalo olimpijska disciplina?

Osebno mislim, da si zasluži, saj je najbolj prvinski šport, ki spominja na čas, ko se je razvijala civilizacija, in se je človek preživljal v naravi.

eM: Ali imate med kolegi kakšen psevdonim, ali ste le resnična »morska deklica«?

Ne, ne da bi vedela. Me kar po imenu kličejo, torej Alenka.

eM: Kdo vas najbolj podpira pri vašem športu, saj brez sponzorjev verjetno ne gre?

Sicer sem »one man band«, a zaposlena pri slovenski policiji, brez nje ne bi šlo. Zahvaliti se moram tudi vsem podpornikom in sponzorjem, predvsem Skupini Akrapovič, Zavarovalnici Generali, Luki Koper, pa tudi Slovenski potapljaški zvezi. Trenutno sodelujem tudi s trenerko Teo Košnjek, ona mi pomaga pri sami tehniki giba ter moči. Moj fokus ostajajo treningi in rezultati, to je zaenkrat moj življenjski moto in verjamem, tudi moje poslanstvo.

eM: Kakšni pa so vaši načrti do konca leta? Ali lahko pričakujemo še kakšen rekord?

Oktobra še ena tekma in naskok na nov svetovni rekord, potem pa nekaj zasluženega dopusta (2–3 tedne). Nekaj časa bom doma v Sloveniji, sicer pa na poti med domovino in Švico, kjer živi moj partner.

Podobne teme:

• Nov svetovni rekord
• Magična Fiesa z Jano Šubic Jurjavčič
• Otoček Krapanj – Lovci na morsko spužvo
• Potapljaški safari
• Na Rabu brezplačna testna potapljanja