Franko Mavrović Franky

Franko Mavrović Frenky se je rodil leta 1952 v Nerezinah na otoku Lošinju, prav tam, kjer so njegovi predniki že 300 let živeli z otokom in morjem. Bližina nerezinske ladjedelnice ga je zaznamovala za celo življenje, četudi je že v mladih letih kazal izredno nadarjenost za likovno umetnost, a mu takratna oblast ni dodelila štipendije, ker družina ni bila na »liniji«.

M. Zupančič

»Ne potuje, kdor potuje, ampak tisti, ki v ljubezni z naravo resnično doživlja, čuti in ustvarja svoj svet,« je ob odprtju slikarske razstave »Pogled moru« Franka Mavrovića zapisala Martinela Mužić, in mu odprla nove likovne perspektive in prepoznavnost njegovega majhnega primorskega mesta.

 

 

eM: Franky, kaj ste po poklicu, kalafat ali umetnik?

Po poklicu sem kalafat, mojster ladjedelstva, v duši pa umetnik, ki v svoja likovna dela najraje vključuje prav tradicionalne barke. Ker jih znam graditi v lesu, mi jih tudi naslikati ni težko, da so razmerja pravilna.

eM: K umetnosti se bova še vrnila. Najprej me zanima, kakšen poklic je biti kalafat?

Ne gre samo za tesnjenje lesnih oplat na barkah. Ko sem se jaz izučil za kalafata, je pomenilo, da si znal graditi in vzdrževati plovilo od kobilice do opreme barke. Ja, v škveru sem začel delati leta 1967, čez tri leta sem bil že mojster, in to najmlajši, kar 8−9 let mlajši od vseh drugih v ekipi. Bilo je zanimivo in zabavno, pa tudi težko.

 

 

eM: Ali ste vso aktivno delovno dobo preživeli v Nerezinah?

V resnici bi temu lahko pritrdil, četudi sem leta 1973 zapustil škver in za štiri mesece odpotoval k teti v Ameriko. Pa ni šlo, hrepenenje po morju, barkah in rodnem kraju je bilo premočno in preveliko, zato sem se na začudenje vseh domačih in vaščanov vrnil v Nerezine. Še več, iz gosposke Amerike sem se vrnil nazaj v škver, si morete misliti? Ladjedelnica je bila takrat naš kruh in preživetje. Ko pa so začeli les nadomeščati drugi materiali, so nastali tudi hudi časi v ladjedelništvu, tudi na Lošinju. To je bila tudi doba dokončnega zloma nerezinske ladjedelnice. Vmes sem si ustvaril družino, ki sem jo moral prehraniti. Trije otroci, troje lačnih ust. Leta 1993, ko je Krešimir Lekić za »1 kuno« odkupil škver, sem moral honorarno delati tudi v nerezinskem avto kampu, da smo se izvlekli. Do konca leta 1996 sem celo pleskal po hišah in stanovanjih, saj mi je šlo delo s čopičem dobro od rok. Krešo se je res trudil, da bi ladjedelnica obstala. Po njegovi smrti se je vse spremenilo, zdaj so ostali le mehaniki in serviserji. V resnici je nastala suha marina.

eM: Kakšne barke ste v Nerezinah gradili v »zlati dobi škvera«?

Večjih bark sicer nismo gradili, mislim, da sta bili največji na novo zgrajeni barki 11 m dolgi po imenu Krško in Elektron. Predvsem so bile to ribiške barke. Nove čolne je do leta 1976 gradila predvsem lošinjska zadruga, mi smo vse delali z rokami. Veste, izučeni ladjedelec ni mizar, mizarji delajo vse pod pravim kotom, v ladjedelstvu tega ni. Bili smo pa pravi specialisti za obnovo dotrajanih bark. Hranili smo tudi precej načrtov in imeli izdelane številne šablone.

 

 

eM: Kakšno opremo ste imeli na voljo v ladjedelnici?

Ni bila najbolj tehnološko dovršena niti je ni bilo v izobilju. Dobro se spomnim, da smo imeli eno tračno žago, univerzalni skobelni stroj in dve Iskrini vrtalki, s tem, da je novejšo smel uporabljati le prvi mojster.

eM: Kakšen je bil delovnik v tistih časih?

Plače so bile sicer grozne, a smo vsak dan delali od 6. do 14. ure, tudi sobote, vse praznike, in tudi na božič, če je prišel na delovni dan. Ja, tako je bilo.

eM: Od kod pa ste dobivali osnovno surovino, torej les?

Na otoku ni bilo primernega lesa, tega smo kupovali v Vukovi Gorici pri Zagrebu. Od tam smo dobivali odlično smreko in hrast. Kakovost lesa je bila izredna in neprimerljiva z današnjim lesom, ki je zaradi onesnaženega ozračja vedno bolj bolan. Les so nam pripeljali na kamionih, ampak le do zgornje transformatorske postaje, naprej ni bilo mogoče, ker so bile poti skozi zaselek preveč ozke. Si morete misliti, koliko truda in energije ter dela je bilo vloženega že samo glede na dejstvo, da smo morali ves les do škvera spraviti na ramenih?

eM: Ali je šlo za sušen ali moker les?

Pravzaprav je bilo vseeno, le da je bil lep, saj smo hrast za kobilico in rebra najprej za 3−4 leta potopili v morje, da se je »osušil«, šele nato smo ga razrezali v plohe. Veste, morje in sol sta bila kot impregnacija, tudi vsi črvi so šli iz lesa. Tudi zato je takratna gradnja bark v lesu veljala za zelo kakovostno.

eM: Ali sedaj več ne gradijo oz. popravljajo bark v lesu na nerezinskem škveru?

No, sem in tja pride tudi lesenjača v delo, 2−3 barke na leto. Običajno takrat pokličejo mene in kolega Borisa, da spet pljuneva v roke in pokaževa, kaj nama je še ostalo od rokodelske obrti.

eM: Mar niste sodelovali tudi pri obnovi lošinjskega logerja Nerezinac?

Seveda, seveda, od vsega začetka. Bila je to dolga zgodba, ki je trajala več let. Delalo se je po obrokih, etapah, če želite, tolikih, kot je bilo pridobljenega denarja. Hvala bogu, da je prišel projekt Mala barka, v katerem je bil loger dokončno obnovljen. V glavnem smo na njem delali Zoran Ivčić, Zdravko Škrabonja, Boris Debelić Ivčić in jaz. Obnovo pa so končali v Lošinju. Ja, je že tako, da zmeraj na pomoč pokličejo stare ladjedelske mojstre, novih (mlajših) enostavno ni več.

 

 

eM: Povedali ste nam, da ste oče treh otrok. Ali tudi oni vztrajajo na otoku?

Imam sina in dve hčerki. Nekaj mojega imajo v sebi, zato vztrajajo doma, na otoku. Sin se sicer ukvarja z avtoprevozništvom, a se stalno vrača domov, hčerka kljub končani fakulteti ostaja in dela na recepciji kampa, druga pa je poročena in dela v Zagrebu. Lepo je imeti družino blizu okoli sebe. To je največje človeško bogastvo.

 

 

eM: Na Losinavi 2023 ste se v palači Fritzi v Lošinju odmevno predstavili z razstavo svojih likovnih del s pomenljivim naslovom »Pogled k morju«. Od kod vaša likovna strast?

Že kot petletnik sem kazal velik talent. Najprej sem risal akvarele in s tempero na odpadne papirnate vreče, ki jih je mati nosila iz trgovine. Bil sem opažen, a kaj, ko družina in moj oče nista bila na liniji za tisti čas. Hodili smo v cerkev, oče je včasih bral tudi berilo, jaz zato po politični odločitvi nisem bil izbran za štipendijo in moje izobraževanje v umetnosti je bilo končano, še predno je bilo sploh začeto. Ostal pa je talent, ki se sedaj odslikava v številnih poslikanih platnih. Akril je moja priljubljena slikarska tehnika, z njo sem se prvič srečal pri teti v Ameriki.

 

 

eM: Kateri so torej vaši osrednji likovni motivi?

Ti so v glavnem povezani z morjem, lesenimi tradicionalnimi barkami, privlačijo me oljke in narava okoli mene, v zadnjem času pa so me prav obsedle sardele. Še to povem: lošinjski loger Nerezinac sem upodobil v vsaj dvajsetih votivnih slikah, in vsaka je drugačna. Ja, biti kalafat in slikar se kaže kot zelo zanimiva kombinacija, ki navdušuje številne ljudi, doma in po svetu. Sploh sedaj, ko si lahko sledimo ljudje po spletu, zato ob tej priložnosti ponudim še svoj kontakt: frankyartnerezine@gmail.com, facebook: Franky Mavrović, instagram: Franky Mavrovic

 

Podobne teme:

• Slovenska flota v Lošinju
• Stara in tradicionalna plovila na slovenski Obali
• Pasara, PI–20
• Gianfranco Sirotnjak Batić
• Voga Veneta Piran (VVP)