Gašper Vinčec

13. november, 201912. november, 2019 emorje.com 0 Komentarjev

Gašper Vinčec ne velja ravno za najbolj zgovornega sogovornika, enako skopi so tudi javno dostopni podatki o njegovem življenju. Rojen je bil 5. aprila 1981, v razredu finn je nastopil na poletnih olimpijskih igrah 2004 v Atenah, še drugič pa na poletnih olimpijskih igrah v Pekingu. V Atenah je osvojil 20., štiri leta kasneje v Pekingu pa 7. mesto. Leta 2011 je čez noč sprejel odločitev in prenehal z aktivnim jadranjem v razredu finn. Vrnil se je v službo na carino, nato pa kmalu odšel po svoji poti in se v celoti posvetil poklicu in družini, jadranje pa je zanj ostalo prostočasna dejavnost ob koncu tedna. Zadnja leta se udeležuje regat v razredu maxi, s finnom si ne bi več upal nastopiti.

eM: Gašper, zdi se, da ste nekoliko bolj zadržani, stran od tipičnih slovenskih jadralskih zdrah, a skupaj z ekipo v vrhunski formi?

Besede in zdrahe jemljejo preveč energije, ki jo naša ekipa raje hrani zato, da res delujemo kot team, da se dobro razumemo in zabavamo. Jadramo najprej zaradi sebe, in to nam je v veselje.

eM: Tako kot ste brez pompa odšli iz aktivnega jadranja, ste se enako vrnili, sicer v popolnoma drugem razredu, na veliki jadrnici. Kako vam je to uspelo?

Jadranje je bilo in ostaja moj način življenja. Vzporedno z njim pa moram delati in skrbeti za svojo družino, zato sem iskal možnosti, da bi lahko po delovniku jadral, hkrati pa bi to jadranje bilo dovolj medijsko podprto, kar bi lahko pripomoglo k dodatni prepoznavnosti mojega dela, jadrnica pa takšna, ki omogoča skupinsko jadranje, ki je uravnoteženo z našimi leti. Zajadral sem v razred maxi.

eM: S katero jadrnico pa jadrate?

Do sedaj smo jadrali z več kot 20 let staro in 80 feetov dolgo Maxi Jeno, ki je bila leta 2016 že odpisana in na kopnem, celo brez kobilice. Takrat je z njo prenehal jadrati Mitja Kosmina, mi pa smo jo vzeli za sebe in precej vložili vanjo. Danes je v izredni kondiciji in odlična za učenje, rekel bi »prva klasa«, saj moraš na njej vse narediti sam, predvsem pa odlično predvidevati.

eM: Torej je ex Maxi Jena sedaj Way of Life?

Way of Life se bodo imenovale vse naše jadrnice, ki tekmujejo pod brandom EWOL. V resnici pa gre za nekdanjo Maxi Jeno. Naj pojasnim do konca, da bo stvar popolnoma jasna. V tistem času smo skupaj stopili trije prijatelji in se odločili, da vzamemo barko za sebe, za svoja druženja in kakovostno preživljanje prostega časa. Moja kolega in velika prijatelja sta Robert Šterpin in Primož Patru. Vsak izmed nas vodi svoj del poslovnih aktivnosti, združuje pa nas jadranje, ki mu tudi doniramo in dajemo del svojih poslovnih izkušenj, rezultatov in priložnosti. Usmerjamo se v menedžment, ekonomijo, kartične sisteme, športno opremo, zeleno energijo, elektrifikacijo itd. EWOL je v resnici konzorcij jadralskih privržencev.

eM: Zakaj pa potem prodajate Maxi Jeno, če je še tako konkurenčna barka in v tako dobri kondiciji?

Maxi Jena je v resnici lokalna jadrnica. Izredno konkurenčna je v šibkih vetrovih, kar se je pokazalo tudi na nedavnih dveh jesenskih regatah – 51. Barcolani in na Venice Hospitality Challenge, kjer smo obakrat absolutno zmagali. Če bi bile vetrovne razmere drugačne, z več vetra, kar je sicer običajno, potem bi bile pred nami druge, večje in daljše jadrnice. Seveda pa je potrebno tudi v lahnem vetru ubrati pravo taktiko, pravo izbiro jader in izpiliti jadranje.

eM: Ali so vaše želje naravnane tudi širše, ven iz lokalnega okolja?

Seveda. Kot veste, smo letos nastopili na najprestižnejši regati v razredu maxijev – na »Maxi Rolex Cupu«. V našem prvem nastopu smo dosegli izredno tretje mesto absolutno, kar nam je dalo dodaten zagon in motivacijo. Na Rolexu smo jadrali z jadrnico Morning Glory (lanskoletna zmagovalka 50. Barcolane, nosila je ime Spirit of Portopiccolo), katero je avstrijski lastnik po sporih z bratoma Benussi oddal EWOL-u v dolgoročni najem.

eM: Zanimivo, da na Barcolani niste nastopili z njo niti v Benetkah. Zakaj?

Splet okoliščin je bil tak. Sprva nismo niti razmišljali, nato se je ponudila priložnost, in naša želja je bila nastopiti z obema jadrnicama. Potem se je začela igra za zeleno mizo, kdo je upravičen do jadrnice, kdo ima pravico nastopa z njo … V dobro športa bi ostal pri tem pojasnilu, razmere v Tržaškem zalivu pa so se obrnile v naš prid in ponujeno priložnost smo maksimalno dobro izkoristili. Rezultat pove vse!

eM: Morning Glory je globalna barka, če je sedanja vaša, kot pravite, lokalna. Torej, kakšne načrte imate z njo?

Priznam, da ti niso skromni, sploh, ker so povezani s precejšnjimi finančnimi vložki. A če sem skozi vse svoje življenje vrednotil Barcolano bolj kot družabno regato, priznam, da je absolutna zmaga svetovno odmevna, za seboj pa potegne tudi sponzorje. Po tej zmagi so naša pričakovanja in načrti postali tudi resnično mogoči. Kot kaže, se bomo prihodnjo sezono uspeli udeležiti vseh petih regat »Maxi Rolex Cupa«, kar je velika tekmovalna priložnost, pa tudi ogromen logistični zalogaj.

eM: Ali je to vaš končni cilj?

Ne, kje pa. Končni športni cilj je Volvo Ocean Race, še pred njim pa že prihodnje leto ARC, jadranje prek Atlantika. Menda ga mora izkusiti vsaj enkrat v življenju vsak resen jadralec. Jadrnico imamo, šla je že trikrat okoli sveta, voljo in željo pa tudi. Saj veste, Way of Life! Eden od ciljev pa je tudi želja, da bi Slovenijo resnično prepoznali kot pomorsko državo.

eM: Močno podpirate tudi mlade v jadranju, čeprav vaši hčerki nista jadralki. Zdi se skoraj neverjetno za slovenske razmere, ko vsi vemo, kako v skoraj rodbinskih navezah deluje stanovska zveza?

Moji hčerki sta sicer obe športnici, a ne jadralki. Prihajata pa z menoj pod jadra in se družita s to srenjo. Večkrat sem že omenil, da je to naš način življenja. S svojim športnim zgledom in dejavnostjo pa želi celotna ekipa dati možnost in priložnost, da se mladi navdušijo nad jadranjem. Morda pa bo kdo izmed njih zrasel v vrhunskega jadralca in kasneje postal tudi član naše ekipe.

eM: Vaša ekipa sicer ni ekipa profesionalnih jadralcev. Kako pa je s plačilom?

Jadranje je resno delo in regate je treba »oddelati«, zato je že prav, da je ekipa v času regat plačana. Javnost ne pozna dejstva, da bomo za prihodnji predvideni regatni ciklus odsotni z doma najmanj 70 dni. To bo čas, ko se bomo morali odreči tako družinskemu življenju kot tudi dohodku iz lastnega dela. Torej gre plačilo v tem primeru bolj za nadomestilo v času jadranja kot pa za zaslužek.

eM: Pa sploh lahko takšna ekipa deluje na način, da gre v večini za prostočasno jadranje?

EWOL ima za področje jadranja Way of Life zaposlenega direktorja. Gorazd Mauri je hkrati menedžer, vodja PR službe, koordinator, vodja logistike, skratka, njegov delovnik je polno zaseden. Zraven njega sta še nepogrešljiva Vid Jeranko in Maurizio Benčič. Celotna ekipa pa je že sedaj precej stalna in uigrana. Na Way of Life 1 smo potrebovali najmanj 14 jadralcev, kar sedem jih je bilo olimpijcev. Za Way of Life II (ex Morning Glory) potrebujemo pravo ekipo 35 jadralcev. Tržačan Nevio Sabadin je vrhunski taktik, že omenjeni Vid Jeranko, Aleksander Seifert, Matej Grčar, Matjaž Laščak pa del skeleta ekipe, ki se ji je pridružil tudi nekdanji češki as in olimpijec Michael Meier. Gre za vrhunsko ekipo srčnih fantov, ki zanjo individualizem pustiti za seboj in skupno postaviti v ospredje. Med nami ni »mon niti drekačev«.

eM: Prav na Barcolani smo opazili za krmilom Way of Life tudi mladega Žana Luko Zelka. To je bila vaša odločitev?

Ja, razmere so bile takšne, da smo si to pred ciljno bojo lahko privoščili. Žan pa si to tudi zasluži, za skromno nagrado in veliko priznanje ob doseženi olimpijski normi za Tokio. Prepričan sem, da je bilo tudi to naše dejanje zanj velika vzpodbuda. Sicer pa je bil prav on prvi krmar, izmenjevali smo se še Maier, Viali in jaz. Veste, ni najbolj pomembno, kdo je krmar, ko je ekipa uigrana.

eM: Ali ste si mogli pred regato misliti, da boste absolutni zmagovalci letošnje Barcolane?

Že pred regato sem res dejal novinarki, da je to naš dan, na katerega smo čakali 14 let. Verjetno je imel tudi črnogorski Shining z Milošem Radojićem podoben potencial, vendar je startal više, bliže Miramaru, in zaostal za nami.

eM: Kdo pa se je na zadnji Barcolani odločil in izbral precej nenavadno jadro wind seeker?

Najprej smo res imeli večje jadro, ki je v tako šibkem vetru prej ovira kot prednost. Nato pa sem prisluhnil Vidu in Mauriziu, ki sta me argumentirano prepričala in zamenjali smo jadro za majhen wind seeker, kar se je izkazalo za pravo odločitev.

eM: Kako pa se vam je uspelo potegniti iz gneče na startu?

Z veliko športne sreče. Tik pred startom je namreč prišlo obvestilo, da se sme le enkrat »zapumpati«, ujeli smo pravi trenutek, ki nam je ponudil dovolj prostora in to tudi storili. Druge velike jadrnice v strnjeni skupini majhnih tega enostavno niso mogle narediti. Torej, športna sreča je bila tokrat na naši strani.

eM: Kaj želite sporočiti slovenski obči in jadralski javnosti?

Way of Life je naš moto, naš način življenja, naj bo vsaj malo tudi vaš, in svet bo lepši za vse nas.