Gregor Čampa

Svoj slogan si je sposodil pri Bernardu Moitessieru, ki pravi: »Udomačenega galeba ne sprašuješ, zakaj mora vsake toliko izginiti na odprto morje. Pač gre, in to je to.«

O sebi pravi, da je jadralec, ki je zaljubljen v morje, pa tudi v gore. Gregor je hedonist, ki vseskozi ljubi življenje, tudi ko piše o njem in ga opazuje skozi fotografski objektiv.

Pod jadra izven Jadrana se je nekajkrat pridružil prijatelju Sreču Pustu. Svoj največji podvig pa je opravil leta 2018, ko sta z Jasminom Čauševićem skupaj neprekinjeno jadrala 4200 morskih milj preko Tihega oceana.

Pogovarjal se je: M. Zupančič, fotografije: osebni arhiv Gregor Čampa

eM: Morje ali gore?

Uh, to vprašanje me je pa presenetilo, in to kar takoj na začetku. Oboje! Pravzaprav morje in narava, gledano širše. Veliko mi pomenijo namreč tudi zimska večurna pohajanja s prijatelji na smučeh po divjem Kočevskem rogu. Danes temu moderno rečejo »Off Road«, a sam sem to počel, celo z družino in majhnimi otroki, ko vseh teh »Off Road-erjev« ni bilo še nikjer …

Bila so leta, ko sem bil veliko v visokogorju tudi pozimi. Zimske vzpone in turne smuke močno pogrešam. Ko sem bil v aktivnem »gorniškem obdobju«, sem pogosto sredi zasneženih strmin sanjal bela jadra in pod belimi jadri zasnežene strmine. Nikoli nisem bil ekstremni športnik, vse življenje pa se spogledujem z naravo. V njej ne iščem adrenalina, ampak doživetja. Živim v prepričanju, da je življenje res kratko in da na oni svet ne vzamemo ničesar s seboj. Moj moto je, da je življenje sestavljeno iz dogodkov. Slabi pridejo sami, za dobre pa se moramo potruditi, jim iti korak naproti. Dogodek pa je kot filharmonija, opus, ki sestavi lepoto, le prepoznati jo je treba.

eM: Kje je nastala fotografija, ki jo imate objavljeno na osebnem fb-profilu?

V Francoski Polineziji, tja sva skupaj z ženo Ksenijo priletela z letalom leta 2010 in se vkrcala na jadrnico Sreča Pusta. Gre za enega meni najlepših zalivov, zaliv na otoku Fatu Hiva v markeškem delu Polinezije. Markezi so me očarali s svojo divjino. So zelo gorati in spoj morja in gora me še kako privlači. Po drugi strani gre za izjemne kontraste med temnimi deli in svetlo zelenimi. Kot fotografa me je to popolnoma prevzelo. Omenjeni zaliv sem iz objavljenih fotografij poznal že pred prihodom na Markeze, a ko sem se znašel tam, sem ostal brez besed. Fotografija na »fb« torej ni naključje. Morje, gore in fotografija, vse to so moje »ljubezni«. Tamu dodajam še veselje do »zapisov« in smo pri tem, kar imam napisano na uvodni strani svojega bloga »moje Morje«, in sicer da v njem združujem ljubezen do morja, jadranja, fotografije in zapisa doživetij.

 

 

eM: Ko smo že pri blogu. Ne da se spregledati, da pišete besedo morje z veliko začetnico. Zakaj?

Do tega je prišlo popolnoma spontano. V nekem trenutku sem v sebi preprosto tako začutil in sprejel odločitev, da bom začel besedo morje pisati z »velikim M«. Zakaj? Preprosto. Zaradi velikega spoštovanja in ljubezni do morja. Nasmehnil sem se, ko sem letos ob prebiranju knjige »Fiu odisejada« hrvaškega jadralca Iva Orliča opazil, da ima enako filozofijo tudi on. Zdaj mi je nekako »lažje«. Vendarle gre pri njem za znanstvenika (smeh).

eM: Zdi se, kot da ste enomesečni jadralec (smeh)?

To je pa skoraj majhno izzivanje, mar ne? No, naj vam bo, bom pojasnil. Še vedno sem aktiven v službi, zato sem omejen na mesec dni odsotnosti, kar je največ, kar si časovno lahko privoščim v enem kosu. Mesec dni na morju, pod jadri, ob vseh prilikah in peripetijah pa neskončno hitro mine. Zato so moje jadralne avanture v resnici zares omejene. Razen, ko sem šel preko Tihega oceana. Takrat sem poleg dopusta koristil še neplačano odsotnost, da sem poleti lahko odjadral še v Črno goro.

 

 

eM: Zakaj pa ravno proti Črni gori?

Jadrnico imam v Vrsarju, v Istri, pa sem si po prvi oceanski izkušnji želel več jadranja dlje od obale, predvsem pa daljše etape. Pri Sreču sem prvič okusil čar večdnevnih jadranj brez prestanka. To je na Jadranu pravzaprav težje uresničiti, vse je preveč blizu. V tem se med drugim Jadran razlikuje od drugih, resnejših morij. Sicer pa Jadrana niti slučajno ne podcenjujem, sploh ne v zadnjem času, ko so se vremenski pogoji na Jadranu močno spremenili.

eM: S katero jadrnico pa plujete po Jadranu?

Ja, z našo »Lungo«, Elanko 36, ki jo imam v solastništvu s prijateljem. Ime je dobila po majhnem otočku pred Vrsarjem. Je jadrnica z dobrimi jadralskimi lastnostmi. Zadoščajo dahi vetra in že drsiš po vodi. Takrat jadranju raje rečem »balet«. Pri 12–15 vozlih vetra pa je potrebno pri vožnji v veter že razmišljati o krajšavah. Jadrnica je lahko vodljiva, na krmilu jo čutiš z dvema prstoma. Logotip, ki ga je izdelal prijatelj, je barki vdahnil dušo. Neizmerno uživam na tej barki.

eM: Jadrati ste začeli 1988, kmalu pa ste se spoprijeli tudi z izzivom samogradnje plovila. Kako se spominjate tistega časa?

Ja, bili so drugačni časi, kot 30-letnik pa sem doživel svoje prvo jadranje, ki me je popolnoma začaralo. To so bili časi, ko smo imeli ljudje še ogromno volje in idej. Spomnim se, da je bilo prav trendovsko graditi svojo jadrnico. Saj se še spominjate časov, ko so se kupovali načrti Van de Stadta? Zbrali smo se trije prijatelji in začeli z gradnjo 6,5 m dolge barke. Gradili smo »silbico«, jadrnico, s kakršno je pokojni Jure Šterk sodeloval na legendarni »Mini Transat« regati.

Tri štiričlanske družine smo jo koristile vrsto let. Narejena je bila res v »samogradnji«, a smo jo zelo kakovostno izdelali. Tega smo se zavedali šele mnogo let pozneje, ko smo našo samogradnjo primerjali z drugimi. Morda je bila res malo težka, a gradili je nismo za regate, ampak za dopustniška jadranja. Jadrnica še vedno pluje, sedaj v Splitskem akvatoriju in še vedno ji je ime »barka Barka«.

eM: Vračali ste se na Jadran, naenkrat pa ste odjadrali tudi na druga morja. Kaj vas je gnalo?

V Jadralnem klubu Novo mesto sem aktiven skoraj od prvih let ustanovitve. Prevzel sem vlogo urednika klubske spletne strani. Sodeloval sem tudi pri organizaciji predavanj, ki jih v Novem mestu organiziramo od leta 1994. Gostili smo pravzaprav vse, ki so v navtični »YU sceni« kaj pomenili. Vse to je vplivalo name. Prihajalo je do veliko novih prijateljstev in poznanstev, ter seveda velike količine uporabnih in koristnih informacij. Te pa vlečejo. Prihajajo priložnosti. Kot sem že rekel, predajam se naključjem, in ko se stvari sestavijo, se enostavno zgodi, tudi odhod na druga morja.

eM: Če prav razumem, ste tesno povezani tudi z eno od regat, ki se odvija v Lošinjskem akvatoriju. Lahko poveste kaj več o tem?

Oh, to je pa tudi nekaj, kar mi pomeni veliko. Sem soustanovitelj druženja, ki ga imenujemo »Novomeška regata Osor–Osor«, ki poteka v Lošinjskem akvatoriju nepretrgoma že šestindvajset let. Se bojim, da bo letos zaradi »covida« prvič odpadla, res žalostno.

Sicer pa gre za zgodbo iz časov samogradnje jadrnice. Takrat smo vedeli v Novem mestu za tri jadrnice, vse izdelane v samogradnji. Lastniki teh bark smo se seveda poznali. Po zaključku samogradnje ene izmed njih smo se dogovorili, da se srečamo na morju in pomerimo svoje jadralsko znanje, (smeh) pravzaprav je šlo takrat še za jadralsko neznanje. In tako smo neformalno ustanovili to »srečanje regatnega značaja« in kasneje nanj začeli vabiti tudi znance. Dogodka se torej lahko udeležiš samo, če si povabljen. Ne gre za elitizem, gre zgolj za to, da se družimo s podobnimi. Sodeluje lahko do dvanajst jadrnic. Vzdušje je fantastično. Amatersko organizirano, a lahko rečem, da s profesionalnim pristopom. Vsake toliko jadramo okoli in okoli Cresa. Takrat gre še za posebno preizkušnjo. Ponosen sem na to, da sem soustanovitelj tega dogodka.

eM: Ali jadrate sami?

Največkrat skupaj z ženo, včasih tudi s prijatelji, na svetovnih morjih sem se priključil Sreču Pustu, nazadnje pa sem Tihi ocean, 4200 navtičnih milj brez postanka, preplul z Jasminom Čauševićem. Saj vem, zakaj me tako vprašujete, ker svoje zapiske pišem pogosto v prvi osebi ednine, to pa zato, ker se tako lažje izražam, saj delim naprej tisto, kar sam čutim, vidim in doživljam. Ljudje smo socialna in socializirana bitja, ki imamo radi človeško bližino in komunikacijo, sploh jaz. Je pa tudi res, da si vsako leto privoščim tudi solo zimsko jadranje. Takrat imam dovolj časa za premišljevanja.

 

 

eM: Prav zimska plovba je zanimiva pri vas. S čim vas je navdušila?

Ko pogledam nazaj kronološko na svoj razvoj, vidim, da pravzaprav ni naključje. Prvi stik z oceanom me je očitno nekako zaznamoval. Spoznal sem, da si želim kdaj privoščiti tudi drugačno plovbo. Daljšo in drugačno. Zimsko, desetdnevno solo jadranje, kot si jih že nekaj let privoščim, je res nekaj posebnega. Jadran je takrat deviško lep, nikjer človeka, zalivi pa so prazni. To je tisto, kar me še posebej privlači in osrečuje. Sploh se mi zdi, da bomo morali razpotegniti jadransko jadralno sezono skozi vse leto. Na vrhuncu turistične sezone mene zagotovo ne bo več na Jadransko morje.

eM: Od kdaj pišete blog »moje Morje«?

Blog je nadaljevanje želje po tem, da zapišem in delim svoja doživetja. Prve zapise sem pravzaprav začel objavljati na spletni strani Jadralnega kluba Novo mesto, katere dolgoletni urednik sem (iščem namestnika; smeh). Sledilo je obdobje, ko sem imel priložnost nekaj zapisov objaviti v reviji »Navtika Kapital« (Lastovski Poklad; Srečanje Joža Horvat–Pino Mlakar; Intervju s Slavcem Šikonjo-Beatlon). Pred sedmimi leti sem se odločil, da začnem s pisanjem bloga in ga imenoval »moje Morje«. Ugotovil sem, da v taki obliki najlažje delim doživetja med prijatelje. Najlepše pa je, ko na blog »pride« neznani obiskovalec in kaj komentira. Sklepajo se nova prijateljstva.

eM: Česa nikoli ne pozabite doma, ko se vkrcate na jadrnico?

(Premišljevanje) Fotoaparata nikoli ne pozabim. To je moj drugi jaz. Sploh se mi zdi, da so foto-dokumentirani dogodki tisti, ki privlačijo ljudi, saj so lažje dojemljivi. Sploh pa uživam v fotografiranju narave, ljudi in dogodkov. Najlepše pa je, ko poskušaš s fotografijo izraziti svoje občutke. Takrat se mi zdi, da »rišem fotografijo«.

eM: Katera je bila zadnja daljša plovba in kako ste jo doživljali?

Kot rečeno, leta 2018 z Jasminom preko oceana. Ocean je bil zmeraj moja želja, doživeti ga, doživeti jutra in noči sredi niča. Pred odhodom sem premišljeval, kaj pa če se ne vrnem več nazaj. Pa sem s tem opravil do trenutka vkrcanja. Potem me je vodila le še ena misel. Doživeti ocean in se stopiti z naravo.

Ni šlo vedno vse gladko. Sestavni del jadranja preko oceana so tudi tehnične težave. Imela sva težave z avtopilotom, z elektriko … v nekem trenutku sva mislila, da bova morala več kot polovico oceana voziti ročno, in to noč in dan. Misel na to ni bila prijetna. Težave sva reševala sproti. Vse se je končalo dobro. Veste, ko si več kot 40 dni daleč stran in je vse okoli tebe samo ocean, brez resne možnosti pomoči, ko te od štiri tisoč metrov globokega morja loči samo nekaj milimetrov plastike, ko veš, da se ne sme nič resnega zgoditi in ko se poleg težav pojavi še težje morje … je potrebno to psihično zdržati. Sobivanje dveh lahko postane pekel. Z Jasminom se pred plovbo skoraj nisva poznala. Imela sva srečo drug z drugim. Niti enkrat med nama ni bilo žal besede. Ko sva pristala na drugi strani »velike luže«, sva pristala kot prijatelja in to sva ostala še danes. To mi pomeni enako veliko, kot mi pomeni, da sem imel priložnost jadrati preko oceana (natančneje rečeno preko dela Tihega oceana, saj se ta ne konča na Francoski Polineziji).

 

 

eM: Zdi se, da veliko Slovencev pluje po svetu?

To je res. Kar nekaj imen je tu znanih (izognil bi se naštevanju, da ne izpustim koga) in nemalo je tistih, ki jadrajo brez publicitete. Nekaterim je to način življenja, drugim cilj, tretji pa bežijo pred samim seboj, a kaj, ko lahko menjajo oceane, nad njimi pa svetijo iste zvezde. Pri popularizaciji »off shore« jadranja je ogromno naredila sodobna tehnologija, pa tudi vi, mediji. Verjetno se vsi strinjamo, da so »današnje oceanske plovbe« težko primerljive z jadranjem v času Jože Horvata ali Jožeta Mušiča. Res pa je, da ocean in zvezde ostajajo isti … Tehnika in satelitske povezave so naredile svoje in s tem ni nič narobe, ima pa seveda to svoje pasti. So drugi kompetentnejši za komentiranje tega.

eM: Katera destinacija se vam je najbolj vtisnila v spomin?

Kot etapa zagotovo 44 dni, preživetih na oceanu, sicer pa Francoska Polinezija. Ko jo enkrat doživiš, je kot tetovaža, ki se je ne znebiš. To bi bil najkrajši odgovor. Sicer pa pravim: »Lepo je povsod, kjer kaj lepega doživiš, srečaš prijazne ljudi, morda narediš uspešno fotografijo itd.«

eM: Kaj pa jadranje v Grčiji (2013)? Sprva sploh niste nameravali pisati svojih zapiskov …

Težko je pisati vsak dan, še težje je sprejeti obveznost pisanja na barki med plovbo, ko je treba postoriti toliko stvari, pa še na varnost plovbe paziti. Grčija je lepa, no, jonski del, tega poznam. Vse, kar je dlje od jonskega dela Grčije, je predaleč tudi za mesec dni jadranja. Morje je čudovito, ljudje prijazni, cene navtičnih storitev pa so neprimerljive s hrvaškimi in ekonomsko prijazne.

 

 

eM: Tri leta po Polineziji, leta 2013, ste se priključili Pustu na jadranju po Baltiku in Švedski. Destinacija ni bila tako barvita kot Polinezija. Pa vendar Skandinavija skriva svoje čare. Kateri so tisti, ki so vas najbolj prevzeli?

Narava je popolnoma drugačna. Tisoče otočkov velikosti jadranskih čeri predstavlja gladke skale, na njih pa so pripravljeni priročni klini za privezovanje bark. Tudi kakšna savna sredi ničesar, ki jo brez težav smeš uporabiti, ni neobičajna in se najde na teh gladkih skalah. Je pa navigacija kar zahtevna, prav zaradi ogromnega števila otočkov in čeri. Očarajo ljudje, ki zares živijo z morjem. Veste, na barko nihče ne vstopi brez rešilnega jopiča, pa četudi je brezvetrje. Na piknik odhajajo cele družine, in to z jadrnico. Ženske kar v krilu in jopici, pa kako spretne so. Tam se jadra, tudi odpluje se z jadri in pristane z njimi, ne kot na Jadranu. Res pa je, da morje nima barve, ne vidi se morskega dna. Neki dan sem morje zajel v kozarec za vino. Zdelo se mi je, kot da v njem plava pasirana špinača. Še enkrat naj rečem, Jadran zame ostaja najlepši.

 

 

eM: Kaj pa kulinarika, kakšno izbrano jed ste že prav erotično zapisali?

A mislite zgodbo o morski rakovici, ki je zvečer razprla svoje duri, zardela in se predala? No, to je bil zanimiv blog, pa tudi okusna jed. Provokativni naslov je rezultiral enega večjih obiskov bloga, »ti, ti lumpi«.

Kulinarika je pri meni pomemben del plovbe. Rad kuham. Obožujem enostavne recepte – avtohtone, če želite. Priprava morske jedi, če imam priložnost oskrbe s »svežo robo«, je pri meni dogodek. Se mi zdi, da sem takrat v nekem posvečenem stanju. Manjkati ne sme ne tradicionalni predpasnik ne dobra glasba ne kozarček dobrega vinčka … skoraj se počutim kot dirigent filharmoničnemu orkestru. Silno uživam. Malo manj sreče pri tem imajo običajno »gostje«, saj večinoma moja kulinarika poteka pozno zvečer. Sem že znan po tem (smeh). Doma morsko kuham redko. Tam nastajajo druge jedi, pogosto v glinenih, neglaziranih posodah. Pristop do kulinarike pa je enak.

Nekoč sem razmišljal, da bi svoje kulinarične zapiske objavil celo v knjigi, pa se mi zdi, da me je že prehitela ena založba z dotikom morja. (smeh)

 

 

eM: Kaj pa COVID Jadran 2020?

Odlična zgodba na Jadranu. Sprva sicer nisem smel vstopiti v Hrvaško, ko pa se je meja odprla, sem takoj odplul in doživel Jadran, kot je bil nekoč. Tak, kot je sredi zime, letos pa sredi poletja. Neponovljivo in neprecenljivo.

eM: Kot zaprisežen Dolenjec pa ste si privoščili tudi »Off shore reko Krko«. Kakšno sporočilo ste želeli poslati ljudem?

To sem pa letos zares ušpičil in si privoščil na polno. Že dolgo sem si želel to. Nabavil sem pravo sidro in po vseh predpisih sidral (smeh). Bistvo je bilo, da spim sredi Krke. Verjemite, da je bilo silno imenitno. Doživljati, kako se končuje dan in spušča noč na reko, je nekaj posebnega. Leže v čolnu sem imel lepo možnost za opazovanje zvezd, ki so mi vedno zanimive. Šumi v naravi, ki jih čez dan niti ne slišimo, postanejo v noči drugačni, skrivnostnejši. Da nenormalnega poka, morda kapitalnega soma sploh ne omenjam … Ja, bilo je lepo nepozabno doživetje. Za nič denarja veliko doživetje. A kaj naj bi bilo sporočilo te »neumnosti«? Hm, morda spada to v tisto kategorijo, da moramo lepim dogodkom iti sami nasproti … In meni ni bilo žal. Morda bom še kdaj in upam, da me ne pošljejo »na opazovanje«.

eM: Kakšni pa so načrti ali Quo vadis, Mc Gregor?

Ni dilem! Naprej po isti poti! No, nič ne rečem. V kolikor bi se ponudila priložnost, se »klicu« še kakšnega oceana ne bi upiral. Vsekakor pa se veselim svojih treh vnukov in dneva, ko bom imel vse tri v posadki. Nisem še razmišljal, kdo bo flokist, kdo na glavnem jadru ali krmilu, za to je še čas. (smeh)

 

Podobne teme:

• Z jadrnico čez Arktiko
• Leto 3/ št. 25; Nesreče in varnost na morju
• Alexia Barrier v cilju Les Sables
• Dan 9 (16. 1. 2022, stanje UTC 09.15)
• Saša Fegić – jadralec, ki je s »HIR 3« obplul svet