Jana Šubic Jurjavčič – Čikaloka

Rojena je bila v Frankfurtu. Ko je bila stara eno leto, se je družina preselila nazaj v Slovenijo. V deželi medvedov, kot rečemo Kočevski, so jo pri treh letih že reševali iz vode. Odraščala je in se vse bolj spogledovala s krajino in morjem. Po končanem študiju na portoroški Turistici – Univerze na Primorskem je delovala kot licencirani turistični vodnik. Obiskali smo jo na njenem domu v Idriji – zadnja hiša ob vhodu v znameniti Antonijev rov.

 

 

eM: Jana, prihajate iz »trdega« kontinenta, od kod potem strast do morja?

Res je, prihajam s celine. Moj oče je delal za slovensko podjetje v Nemčiji, naključje pa je hotelo, da sem se rodila v Frankfurtu. Ko sem dopolnila leto dni, se je družina preselila nazaj v Kočevje. Tam sem preživela večino svojega odraščanja. Sploh pa, iz Kočevja do Crikvenice, kamor smo zaradi očetove službe lahko hodili bolj poceni, sploh ni daleč, mar ne? Tam sem se tudi sama naučila plavati. Medtem ko so starši še nosili prtljago iz avta, se mi je tako zelo mudilo v morje, da me je nato ves kamp iskal. Starši so mi povedali, da so me vseskozi odganjali od vode, pri treh letih pa že tudi prvič reševali iz nje, ko sem pri sosedih padla v domači vodni zbiralnik. Šolanje je bilo nato v domačem kraju in naprej od poklicne šole, preko srednje do fakultete na drugem koncu države. Pot odraščanja in izobraževanja ni bila ravno običajna, ampak izredno zanimiva.

eM: S čim se sicer profesionalno ukvarjate?

Po diplomi na portoroški Turistici sem delovala kot licencirani turistični vodnik. Moje zadnje področje vodenja turistov je bila Idrija z okolico. Samozaposlitev sem izgubila s pandemijo SARS-Cov-2, ko se je ustavil svet, z njim pa celotni turistični sektor. Blokada na našem področju žal še zmeraj traja. Negotovi čas zdravstvene krize koronavirusne bolezni sem sprejela s pozitivnimi mislimi, da bo minila. V tem času pa se eksplicitno posvečam družini, saj z možem vzgajava tri otroke: deklico (13 let) in dva sinova (11 in 3 leta). Časa ni na pretek, preostanek pa s pridom uporabljam za različna ponujena izobraževanja. Ta hip je aktualna italijanščina, oblikovanje lastne internetne strani in drugi profesionalni računalniški programi za obdelavo fotografij, pa še kaj bi se našlo.

eM: Kateri so poleg potapljanja sicer vaši hobiji?

Pohodništvo, kolesarjenje, hoja v hribe, opazovanje življenja v naravi, skratka vse, kar se dotika narave. Veste, v času študija sem tudi intenzivno delala, ampak tudi vse vložila v potovanja po svetu z nahrbtnikom na rami. To še vedno ostaja moj najljubši način potovanja, s katerim sem delno navdušila tudi svojo družino.

eM: Kdo pa vas je navdušil za potapljanje?

Sama! (odgovor izstreljen, kot iz topa) Nihče, nimam vzornika, sem pa zmeraj želela vedeti, kaj se skriva pod gladino vode, kaj je na dnu hudournika, reke, jezera in seveda morja. Voda me je popolnoma očarala in začarala.

 eM: Kam torej segajo vaši potapljaški začetki?

Potapljaški izpit sem naredila leta 2005 pri Celestini v Portorožu. Kasneje sem opravila tudi Advanced Open Water Diver Course, potem pa sem začela s potopi in opazovanji, ko ob vsakem potopu vstopim v svoj svet, ki mi je tako blizu. Pred tem pa sem ure in ure raziskovala z masko, snorklanje je bila moja priljubljena strast.

eM: Kakšna druščina ste potapljači?

No, malo posebni, to zagotovo drži. Sicer pa bi rekla, da se na grobo delimo v tri skupine. Prvi so ekstremisti, ki od prvega potopa težijo k rekordom, ki se začenjajo s predpono naj … Drugi so »šprinterji«, ki delajo krog samo zato, da so nekaj opravili in vidijo ter opazijo precej malo, tretji smo pa potapljači »na počasi«, to je moja skupina. Sicer pa smo osebnostno zelo preprosti, materialni svet puščamo za seboj, stavimo na življenje v naravi, dogovarjamo se spontano, višek denarnih sredstev pa običajno investiramo v potapljaško in fotografsko opremo. Tako pač je.

 

 

eM: Kdaj pa ste se začeli ukvarjati s podvodno fotografijo?

Oh, relativno pozno, leta 2018. Prvi potop s fotoaparatom je bil s »compactom« v vrečki, ampak sem neskončno uživala. Potem pa je šlo samo navzgor. Danes se mi zdi, da znam opazovati in imam potrpežljivost, zato tudi nastajajo zanimive fotografije. Verjamem, da bom še napredovala, saj si želim, da bi fotolov na živali in rastline v morju ter dejavnosti, povezane z njim, postal pripoznan kot moje profesionalno delo.

eM: Katere so karakteristike vrhunskega podvodnega fotografa?

Najprej odlična plovnost, potem pa prirojena sposobnost opazovanja v naravi. Dobro poznavanje živalskih vrst in rastlin je želena popotnica v ta svet, profesionalna oprema pa nujno zlo za dosego vrhunskih rezultatov. No, pa na zdravje in predvsem zanesljivo duševno stanje nikakor ne smem pozabiti.

eM: V katerem morju se najraje potapljate?

(Premislek) V slovenskem, zelo so mi všeč tudi tropska morja, saj je v njih že na majhnih globinah vse polno življenja. Vsako morje ima svoj čar in je posebno, po barvi, prosojnosti, morskih tokovih, živih bitjih, če želite, tudi po priložnostih in nevarnostih.

eM: Zakaj je prav slovensko morje vaša prva izbira?

Ker je res lepo skozi vse leto, tudi relativno čisto, predvsem pa biotsko izredno raznovrstno. Samo poglejva proti Fiesi. Skok od doma, komaj se ogrejem v avtu in že imam možnost potopa. Na enem mestu me čaka celoten spekter barvitosti in raznovrstnosti: greben na začetku, nato peščeno dno, levo proti Piranu morska trava in kamnito dno ter bogat ribji fond. V slovenskem morju ni velikih smeti, je pa problem zelena voda, kar je naravni pojav zaradi lomljenja svetlobe v plitvih morjih. Za klasične potapljače leži na morskem dnu tudi več plovil, pa vespa, kar pa mene ne zanima preveč. V tistem omejenem času pod vodo posvečam pozornost raje drugim stvarem. Moj svet je svet živih bitij v naravnem okolju. Manjša so, bolj me privlačijo, pa še vedno se jih najde ogromno, če le pozorno opazuješ.

eM: Kdo pa je največkrat vaš sopotapljač?

To je Danijel Germek, imam srečo, da sva prijatelja. Ko fotografiraš, si počasen, imaš polno opreme in zmeraj zaostajaš. Zato potrebuješ »badyja«, ki te razume in ve, kaj delaš. Takih ljudi ni veliko. Sploh pa od fotografov vsi bežijo. Dnevno fotografiranje na nizkih globinah najraje opravim kar sama, saj je v slovenskem morju dovolj že en sam nekontroliran gib s plavutko, mulj se dvigne, kalna voda pa onemogoča fotografijo. Na večje globine gremo itak v paru, enako velja tudi za nočne potope.

eM: Ali kakovost morja vpliva tudi na vidljivost vode?

Seveda vpliva, pa tip morskega dna. Moram reči, da je slovensko morje relativno čisto. Seveda imamo še zmeraj nekatere izpuste v morje, del umazanije prinesejo tudi reke, ki se v Tržaškem zalivu zlivajo vanj, še posebej severnoitalijanske, ki prihajajo iz industrijskega področja. S seboj prinašajo veliko vsebnost živega srebra, kar je merljivo predvsem v školjkah in ribjem mesu.

eM: Očarajo vas tudi potopi v Hrvaškem morju? Sploh otok Prvić. Kako ste ga doživeli?

Naključno sem se ob otoku Prviću največkrat potapljala. Ima izredno zanimivo steno, na –40 metrov pa se začnejo čudovite rdeče gorgonije, endemska vrsta koral, ki ustvarjajo prave podvodne morske rožnate vrtove. Nekatere zrastejo tudi od 60–70 cm, izgledajo kot zavese. Res je zanimivo, kjer je močan podvodni tok, tista področja kar kipijo od življenja.

eM: Kakšen je vaš fotografski odnos do gorgonij?

Čudovite korale, krhke in zavajujoče lepe. Jezi me, ko vidim kakšnega podvodnega ljubiteljskega fotografa, kako lovi objekt v objektiv, zraven pa polomi vse, kar je pod njim in okoli njega. Sama sem pri tem zelo dosledna, da puščam naravo nedotaknjeno. Sicer pa je hrvaško morje res modro, a noro izlovljeno.

eM: Kaj raje fotografirate: morsko rastlinje, školjke, polže, ribe?

Težko bi se opredelila in izpostavila le eno stvar. Vsekakor pa me navdušujejo nevidni in manj znani mikroorganizmi. Makrofotografija postaja moja strast.

 

 

 

 

eM: Radi potujete, bili ste tudi v Mehiki. Za kakšne potope je šlo?

Mehika je bila moje prvo potovanje v trope. Tam sem preživela mesec in pol nepozabnih vtisov za mojo dušo. Raziskovala sem reke in morje. Takrat sem šla tudi prvič na koralni greben, sicer le z masko in dihalko, in bilo je neponovljivo. Prav posebna izkušnja pa mi je uspela zaradi moje vztrajnosti in trme. Želela sem priti na posebno področje biosfere, na zaprti del mehiške obale, kjer želve odlagajo jajca, okoljski aktivisti pa jih nato poberejo in prenesejo na varen del obale, jih polagajo v pesek, kjer se izvalijo, nato pa mlade želvice ponovno prenesejo in spustijo nazaj v ocean. No, meni je po treh tednih vztrajanja uspelo, kot tujki, priti v okoljevarstveno skupino. Tudi to je bila nepozabna izkušnja.

eM: V kakšnih morjih in na kakšni globini je največ življenja?

Tropska morja so najbolj barvita in najbolj bogata z življenjem. Tega pa je povsod največ na relativno majhnih globinah med 10 in 15 metri. Rdeče morje je tudi zanimivo, kaj naj rečem, povsod se najde ogromno zanimivih stvari.

 

 

eM: Kako lahko najbolj slikovito opišete filipinsko izkušnjo?

Filipini so čudovita zgodba. Ko sem jih obiskala, sem šla končno nazaj v trope. V morju so me pričakale mehke in trde korale, podvodni vrtovi, do koder ti seže oko, polži in jate rib, ki se vrtijo okoli tebe. Filipine je potrebno doživeti, pa tudi njihove prijazne ljudi. Vse je zelo preprosto, včasih tudi nevarno. Ali si lahko predstavljate, da človeku za njegov prvi potop Filipinci ponudijo potapljaško opremo brez plavutk, on pa zaplava nad greben?

eM: Egipt je potapljaška meka, »snorklja« se v vseh turističnih krajih, modra luknja je raj za potope na dah. Katere nevarnosti pretijo v Rdečem morju?

Verjetno ste mislili na strupene ribe, kot je »lion fish«? Povsod so nevarnosti, objektivne in subjektivne, največja pa je človek – in to samemu sebi. Ne velja se precenjevati, četudi je težko ostati objektiven, ko te lepote zaslepijo in potegnejo vase. Vseeno pa sem mnenja: če si spoštljiv do narave, te ta ne bo poškodovala. Res sem hvaležna za vsako izkušnjo, ki jo lahko podoživim v tem čudovitem podvodnem okolju. Moja najljubša točka pa je greben Jackson Reef ob otočju Tiran, tu bi preživela cele dneve pod gladino, če bi se le dalo.

eM: Ali imate kakšno hudo izkušnjo s potopov?

Zaenkrat je sama nimam, hvala bogu. Bila pa sem zraven, ko je v potapljaški skupini Kitajec nekaj motovilil in si napihnil kompenzator plovnosti, nato ga je katapultiralo na površje iz globine –25 metrov. Kako se je končalo, ne vem. Še en podoben slučaj se je zgodil kolegu pri potopu v Bohinjskem jezeru, ko je na globini –32 m ostal brez zraka, saj mu je zamrznil regulator. Kljub temu da sem mu dajala svoj regulator, ga je zajela panika in katapultiral je na površje. Na srečo se je vse dobro končalo.

 

 

eM: Katero osebno opremo uporabljate pri potapljanju?

Vse imam rabljeno, nekaj sposojene. Obleka je neoprenska, debeline 5 mm, in do sedaj edina za celoletno potapljanje. Zadnje tri potope pa sem zabeležila v suhi obleki.

eM: S kakšno opremo pa fotografirate?

Ta je še v razvoju. Ne boste verjeli, zaenkrat s TG6 – Compact Olympus, ki sta mu dodana dva flesha IN-N S 2000 in eksterni lučki. Ravnokar pa čakam na novo ohišje za zrcalni fotoaparat Olympus OM-D1 II, ki mi bo omogočal ročne nastavitve in povsem nove fotografske perspektive. Izbira prave opreme je res zahtevna, v ozadju pa so finančne zmožnosti. Pri podvodni fotografiji resnično velja, da cena definira kakovost. Prava znanost je najti dobro luč, ki bo vsestranska in cenovno sprejemljiva. Samo upaš lahko, da ti bo dolgo služila. Trenutno se oziram za nakup novih zmogljivejših podvodnih bliskavic, saj mi sedanji ne omogočata osvetlitve za fotografiranje širokega kota.

 

 

eM: Kateri kos opreme je najdražji, morda fotoaparat?

Ne, kje pa, fotoaparat je še relativno najbolj ugoden. Prava burleska pa se začne z dodatno opremo. Si morete misliti, da je vodotesno ohišje lahko dvakrat dražje od samega aparata? Posebno poglavje so objektivi, bliskavice in luči. Brez njih je pod morjem res tema!

eM: Vaš psevdonim je Čikaloka. Kaj pomeni?

Prejel se me je v Južni Ameriki. Najbolj preprost prevod pa je »nora ženska«. Verjetno sem ga dobila zaradi vztrajnosti in idej, kje vse moram biti in kaj vse preizkusiti in doživeti, tudi tisto, kar je za navadne smrtnike prepovedano. Takrat se je pisalo leto 2003, jaz pa sem z domorodci v malem drevaku raziskovala pritoke Amazonke in imela čas videti ogromno tropskih živali, med drugim tudi osemmetrsko anakondo.

eM: Bili ste tudi v Indoneziji. Pišete o Sulavesi in Sumatri. Kako ste ju doživeli, kaj bi izpostavili? 

Na Sulavesiju 2005 sem naredila PADI Advanced Open Water Diver. Tam je bil zame najlepši koralni greben, kar sem jih videla in doživela do sedaj. Na Sumatro pa sem odpotovala skupaj s svojo družino. Bila pa je prav posebna zgodba. Polnih deset let je minilo od mojih zadnjih tropov, ko sem uspela za popotniško avanturo prepričati moža, da je kupil letalske karte za Malezijo. Tik pred odhodom pa sem tretjič zanosila, a kljub vsem pomislekom in slabosti smo se odpravili na pot. Seveda se nisem smela potapljati, smo pa ogromno hodili, šli med orangutane, spali pri domačinih, raftali, snorkljali, se povzpeli peš na vulkan Gunung Sibayak, skratka, bilo je neponovljivo. Definitivno izkušnja, ki je močno povezala družino.

eM: Leta 2019 (7. avgusta) ste bili 500.000. obiskovalka turističnega rudnika Antonijev rov, ki je takrat beležil 25-letnico delovanja in je del Unescove dediščine. Ali je tako hotelo naključje ali je bila to premišljena akcija in kaj vam pomeni?

Tako so poročali nekateri mediji. Resnica pa je, da sem profesionalno delala kot turistični vodnik, in prav tisti dan sem vodila skupino tujih turistov v rudniški rov. Petstotisoča obiskovalka je bila v skupini sovodnika, dogodek sem slučajno foto-obeležila, kasneje pa nagrajenko vodila še po muzeju Topilnica Hg. Lep spomin, priznam.

 

 

eM: Kaj s svojim delovanjem želite sporočiti zainteresirani javnosti in deliti z njo?

S svojim delovanjem želim še naprej ozaveščati ljudi o pomenu morja, še posebej slovenskega, kako raznoliko je, kako zanimivo, odkrivati njegove skrivnosti in jih deliti z njimi, predvsem pa opozoriti, kako soodvisni smo na tem planetu.

eM: Kako pa je z vašimi fotografskimi razstavami?   

Pregledna razstava o dosedanjem delu so moje tihe sanje in upanje, saj bi bila prva. Želela bi si jo postaviti kje ob morju, kjer je veliko sprehajalcev, zunaj, v naravi. Pred nekdanjim portoroškim skladiščem soli Monfort pa bi bila moja tokratna prva izbira.

eM: Kakšni so vaši načrti v prihodnosti?

Zelo si želim nadgraditi znanje iz obče in podvodne fotografije, dosedanji hobi spremeniti v delo za življenje, kar vem, da bo težko, ni pa nemogoče. Svojim 268 potopom pa želim dodati še vse tiste do 500, potem bo pa spet čas za nov premislek. Vsekakor pa predvsem uživati v vsakem izvedenem potopu in nova spoznanja deliti z drugimi, ki nimajo te možnosti.

 

 

Podobne teme:

• Magična Fiesa z Jano Šubic Jurjavčič
• Potapljaški safari
• Rdečemorska plamenka ob Visu
• Misli na morju, noge v lavorju z Valterjem Žižo
• Umetni greben na ostalini starejše ladje