Janez Šabec
Levt Stari maček je bil zgrajen leta 1906 v škveru Jakov v Murterju na hrvaškem otoku Murter. Gradnjo levta je naročil Jose Skračić, ob krstu je dobil ime Sv. Nikola. Podedoval ga je sin Marko Skračić. V 70-ih letih prejšnjega stoletja ga je odkupil in obnovil Janez Šabec. Zadnja desetletja barka pluje pod slovensko zastavo in je ikona Društva ljubiteljev starih bark Piran.
Zupančič, foto arhiv eMORJE.com
eM: Ali vas prijatelji res kličejo Stari maček?
Ne, za prijatelje sem Janez, znanci me pa res poistovetijo z barko in kličejo Stari maček. Maček sicer nisem, sem pa star. (smeh)
eM: Za kakšno barko torej gre, je to levt ali gajeta?
Glede na mere barke je to levt, čeprav Dalmatinci niti sami niso vedeli, če so zgradili levt ali gajeto. Celo v originalnih papirjih je enkrat zapisana barka kot gajeta. Gajete so bile bolj vitke in odprte, levti pa trpežne barke za prevažanje tovora na prekomorske posesti, v mojem primeru med Kornate. Barko sta si ogledala tudi odlična hrvaška poznavalca in ladijska maketarja Željko Skomeršić in Luciano keber Šajeta ter oba potrdila, da gre za levt.
eM: Kakšne so njene dimenzije in material gradnje?
Dolžina čolna je 8,97 m, širina pa 3,58 m. Grajena je iz lesa, ki je zaščiten z rdečo in rumeno barvo. Njegov sedanji namen uporabe je osebni, prevažati sme do 12 oseb. Nosilnost plovila je 1,12 tone. Levt ima vgrajen dizelski motor Deutz moči 5,88 KW, ki je bil izdelan leta 1955. Podvodni del trupa je plastificiran, barka je lani dobila nov lesen jambor, ki sta ga izdelala Dan Poljšak in Tomi Sinožić.
eM: Kje je matično pristanišče Starega mačka?
Od trenutka, ko je barka prišla v slovenske vode, leta 1982 do danes, je njen matični privez v Piranu. Če greste ob morju v center Pirana, ga na levi strani v velikem mandraču izdaja njegov rdeči trup. Zame je to idealna lokacija, saj bi pred pomorskim muzejem bil veliko bolj izpostavljen, predvsem pa je tam zelo hrupno, pa še morje je ob oseki precej plitvo.
eM: Kako zahtevno je vzdrževanje takšne tradicionalne barke?
Kar precej zahtevno je, predvsem fizično, finančno še nekako zmorem. Vsako leto je treba vložiti v barko in kaj popraviti. Podvodni del trupa sem sicer dal plastificirati, sicer bi moral vse menjati. Lepo vas prosim, to bi bilo pa čisto preveč. Se strinjava? Je pa na tak način zaščitenih kar veliko tradicionalnih bark na Jadranu. Pomembno je, da ohraniš obliko in trup ter da redno vzdržuješ plovilo. Poglejte, lani je Stari maček dobil kompleten nov jambor.
eM: Od kod ime Stari maček?
To pa je zgodba. Rodil sem se v Ilirski Bistrici. Ves čas svojega otroštva in mladosti sem bil strasten tabornik, tudi načelnik odreda Snežniških ruševcev. Potem sem spoznal dekle iz Podgrada, se zaljubil in jo vzel za ženo. Učiteljica po izobrazbi je dobila delo v Piranu, jaz pa sem moral izbrati med taborniki in selitvijo na obalo. Seveda sem se odločil, da grem z njo. Zapustil sem tabornike in bil nekaj časa popolnoma zgubljen. Začel sem zbirati kaktuse in hoditi v službo. Potem pa sem spoznal »face« z obale: Aleksandra Kerina, Vinka Oblaka in Andreja Balanča. Kaktusi so v trenutku odpadli iz mojega življenja, nadomestile so jih barke. Kupil sem pasaro, ki smo jo opremili z jamborom, in zapluli. Potem sem šel v Punat na Krk kupit majhen kaič, ki so mu v Trstu ukrojili jadro, pa smo šli na regato z njim. Potem sem šel jadrat s Kerinovim levtom in doumel, da je barka veliko bolj stabilna. V tistem času smo obiskovali teto, se je preselila in živela na Murterju. V morju sem opazil zapuščen, na pol potopljen levt. Tetin mož je šel vprašat, če bi ga prodali. Na koncu je za eno malo boljšo plačo res pristal v mojih rokah. S pokojnim Ivanom Krpetićem sva si ga šla skupaj ogledat in ga na Murterju toliko popravila, da sva z njim odplula do Pirana, kjer je šla barka takoj iz vode na generalno obnovo. Do Pirana sva plula štiri dni, gnal pa naju je Tomos 18. V času obnove sem premišljeval o imenu: naj barko poimenujem po ženi ali hčerki, to je bila glavna dilema. Na koncu sem vprašal kolege v taborniškem odredu v Ilirski Bistrici, če smem levta poimenovati po klubovcih, torej Stari maček. Saj veste, taborniki nosimo različne rutke in se znotraj odreda delimo na: klubovce, člane, medvedke in čebelice. Dogovorili smo se, da ohranimo isti znak in ime. Rodila se je legenda o Starem mačku.
eM: Ali se udeležujete klasičnih regat na Jadranu?
Kolikor zmorem sestaviti ekipo, gremo. Problem je čas, vse bolj tudi ljudje, ki smo skoraj vsi po vrsti že vstopili v sedmo dekado. Oddaljenost igra tudi pomembno vlogo. Nekako ostajamo v domačih vodah Tržaškega zaliva in krajih zahodne Istre. Naj povem, da smo se pred leti udeležili tudi prve Fiumanke na Reki.
eM: Katera tovrstna regata vam ostaja najbolj pri srcu?
Če izvzamem domačo, tradicionalno majsko regato v Piranu, bi izbral Rovinj, pa ne me vprašati, zakaj. Enostavno je lep ambient, odlična energija in počutje ter prijazni ljudje, sami prijatelji. Počutimo se zelo domače in lepo sprejeti.
eM: Lansko leto ste odpluli do Starega grada na otok Hvar ter se udeležili 4. Dnevov v zalivu. Kakšni spomini ostajajo z vami?
Zelo v redu, odlična organizacija, tako v Starem gradu kot tudi slovenskega nastopa. Nastopile smo štiri barke iz Slovenije, tri so šle po kopnem, Stari maček edini po morju. Najlepši spomin ostaja na nočno jadranje ob glasbeni kulisi iz svetlobnih efektih. Doživetje za spominski album!
eM: Ali nam lahko opišete kakšno dogodivščino s takratne plovbe oziroma manifestacije?
Morda vam marsikaj pove podatek, da smo za pot do Hvara in nazaj potrebovali šestnajst dni. Ustavljala nas je orkanska burja, močan jugo in zahodnik. Smo pa doživeli čase kot v mladih letih. Hrana in pijača na barki sta bili vrhunski, spanje pa kot v zibki.
eM: Kdo so bili člani posadke?
Posadko smo sestavljali: Silvo Bajec, Miro Mušič, ki je bil tudi ladijski kuhar, in jaz. V Starem gradu se nam je v času jadranja pridružil še Vinko Oblak.
eM: Skupaj s prijatelji ste pred desetletji ustanovili stanovsko združenje. Koliko članov šteje in kaj je glavni cilj delovanja društva?
Že lata 1976 sem skupaj s prijatelji ustanovil sekcijo starih bark v JK Pirat. Pod njihovim okriljem smo ostali vse do leta 2003, ko smo ustanovili svoje društvo. Glavni cilj društva je ohranjanje in promocija pomorske dediščine Jadrana. Že leta 1977 smo organizirali prvo regato. Letošnja bo 44. po vrsti, s tem, da je 41. in 42. »pojedel« covid. Članov s plačano članarino je okoli 30.
eM: Vsako leto organizirate tudi Tradicionalno majsko regato starih bark. Kdaj bo na vrsti letošnja?
Z veseljem povem datum, ki je že znan. Prihod bark v Piran je načrtovan za petek, 26. maja. Regata tradicionalnih bark s srečanjem starodobnikov bo v soboto, 27. maja, nedelja bo, kot običajno, čas za odhod domov.
eM: Od kod tradicionalno prihajajo udeleženci regate?
Tradicionalno močna udeležba bark prihaja iz Italije, med njimi je tudi kakšna avstrijska barka. Redni gostje so Hrvati, ki smo jih v koronskem času nekoliko izgubili. Železni repertoar dopolnjujejo slovenske barke, ki prihajajo predvsem iz dveh stanovskih združenj: Društva starih bark Izola in našega Društva ljubiteljev starih bark Piran.
eM: Za katere kategorije je razpisana?
Vsako leto razpisujemo kar sedem kategorij, tako da ni nihče spregledan:
kategorija 1: (trikotna jadra) do vključno 7 m,
kategorija 2: (trikotna jadra) nad 7 m,
kategorija 3: (klasična jadra) do vključno 7 m,
kategorija 4: (klasična jadra) nad 7 m,
kategorija 5: Catboat,
kategorija 6: Dinghy 12, batane in kaiči,
kategorija 7: Spirit of Piran.
eM: Kaj je bolj pomembno tradicionalistom, druženje ali rezultat?
Oboje šteje. Italijanski barkajoli brez tekmovanja niti ne bi prišli v Piran. Rezultati pa vseeno niso najbolj pomembni, druženje je tisto, ki v resnici največ šteje.
eM: Kdo vas podpira pri vaših prizadevanjih?
Občina Piran je naš glavni partner, brez nje bi težko. Nikakor ne smem pozabiti na JP Okolje Piran, ki nam tudi vsako leto pristopi z brezplačno uporabo infrastrukture. Četudi je to občinsko podjetje, ga štejemo posebej, saj nam ogromno pomeni njihova podpora. Potem so še posamezniki in podjetja ter »domači prispevki«, s katerimi pokrijemo stroške regate in naše dejavnosti.
eM: Kako uspete pridobiti potrebna finančna sredstva za organizacijo dogodka, kot je regata tradicionalnih plovil, grajenih v lesu?
Kot rečeno, s podporo Občine Piran, nekaterimi posamezniki in družbami, članarino in štartnino. Štartnina je 30 evrov, z njo prijavitelj pridobi vez za čas regate in majčko ter pogostitev za celo ekipo. Hrvaški in črnogorski kolegi so oproščeni plačila za udeležbo.
eM: Člani društva sodelujete tudi pri pomorskem krstu in vseh drugih manifestacijah na morju, ki so povezane s pomorsko dediščino. Kakšno je torej vaše poslanstvo pri teh dejavnostih?
Da nagovarjamo mlade, naj gledajo proti morju in spoštujejo tradicijo naših prednikov. Ob krstu pa peljemo prvošolce, da jih obredno pomečejo v morje, da se začnejo zavedati svojega poslanstva in odgovornosti.
eM: Pred dobrim letom ste odvlekli kuter Galeb iz piranskega mandrača do portoroške marine, ko so ga prepeljali na obnovo v italijanski Tržič. Kakšni občutki so vas spremljali?
Stalno sodelujemo s Pomorskim muzejem Piran in veslačicami VVP Piran – Pirano. Ko smo prejeli klic Franca Jurija, direktorja muzeja, smo se z veseljem odzvali in odvlekli Galeba iz Pirana do Marine Portorož, kjer so ga dvignili z morja ter odpeljali v italijanski Tržič na obnovo. Občutek je bil vznesen, lepo je bilo gledati vitek kuter, kako mu je levt podal roko in gresta skupaj novim dogodivščinam naproti.
eM: Ali menite, da Slovenci dovolj poznamo pomorsko dediščino prostora, kateremu pripadamo?
Ne, kje pa, večina nima pojma. Pa tudi država je precej mačehovska. Javno protestiram, da je nacionalna RTV SLO ukinila edino oddajo o morju Med valovi, ki jo je enkrat mesečno pripravljal Dejan Jelačin. To je sramotno, medtem ko se tolčemo po prsih in razlagamo, da smo pomorska država, ki je že prodala pol Piranskega zaliva, in ostaja brez nacionalnega ladjarja ter TV oddaje o morju.
eM: Ali že razmišljate tudi o svojih naslednikih, ki bodo prevzeli krmilo levta?
Seveda razmišljam, saj hudimano sivimo, mladih fantov pa ni, ki bi prišli v posadko. Generacije pač letamo skupaj. Za lahkotno jadranje sva potrebna vsaj dva, na regatah nas mora biti vsaj pet. Kaj naj rečem, dokler bo še šlo, bomo vztrajali. Situacijo bomo reševali, ko bo to potrebno.
eM: Sestavili ste celo ekipo, ki je tekmovala v veslaških dvobojih kuterjev v akvatoriju Piranskega zaliva pred čolnarno, in bili ste kar uspešni, uvrščeni v nadaljnje tekmovanje. Kakšen je vaš komentar?
Bili smo na prvi veslaški regati in ostajamo zvesti tudi vnaprej. Na zadnji smo prišli v drugi krog, kar je uspeh in vzpodbuda. Del ekipe je tako navdušen, da so se fantje zmenili, da prvi trening ne bo na regati, ampak dan prej!
eM: Ker ste pred kratkim imeli letno skupščino društva, ali lahko še nam zaupate, kakšne bodo letošnje aktivnosti?
Tradicionalna majska regata je pred vrati. Pred tem smo se udeležili solinarskega praznika, ko na godovni dan sv. Jurija, patrona mesta Piran, solinarske družine odidejo v soline. Rovinjska regata ostaja zapisana v našem koledarju, enako izolska, pa Šavrinka in Barcolana Classic v Trstu. Izostal ne bo niti pomorski krst niti veslaška regata v kuterjih. Sicer pa ostajamo odprti za vse pobude in sodelovanja.
eM: Ali se boste tudi letos v času dopusta odpravili s staro barko vzdolž Jadrana na svoje počitnice?
To pa res srčno upam.
