Saša Fegić – jadralec, ki je s »HIR 3« obplul svet

»HIR 3« je legendarna hrvaška jadrnica, ki je preplula vsa svetovna morja, vključno z zloglasnim rtom Horn. V osemdesetih letih je z njo jadral tudi Mladen Šutej, štiri desetletja kasneje pa je, Saša Fegić, 42-letni Zagrebčan, z isto jadrnico znova odplul na pot okoli sveta. Potreboval je 28 mesecev, da je preko treh oceanov sklenil krog okoli Zemlje in se v sredi jeseni 2020 vrnil nazaj na Mali Lošinj.

Mitja Zupančič, fotografija: osebni arhiv Saša Fegića & Marine Đukanović

eM: Po skoraj dveh letih in pol ste se vrnili nazaj v matično luko na Malem Lošinju. Kakšni so vaši občutki ob vrnitvi?

Ja, kar dolgo je trajalo. Sprva sem načrtoval pot okoli sveta, ki bi trajala leto dni. Raztegnilo in zavleklo se je na še enkrat toliko in še malo več. Natančno 28 mesecev sem potreboval za to pot, predvsem zaradi popravil, ko sem se moral vračati in kar trikrat prečiti Atlantik. Na koncu pa sem zamudil poletje na južni polobli in bil prisiljen za pol leta prekiniti plovbo tam okoli Avstralije, kar pa niti ni bilo tako slabo in bom pojasnil v nadaljevanju. Občutke pa še sestavljam. Sploh se še ne zavedam, kaj mi je ob pomoči prijateljev in Marine – moje partnerke, uspelo. Mislim, da bo še nekaj časa trajalo, predno bom dojel ves pomen in veličino te moje življenjske avanture. Sploh ne morem verjeti, da sem se uspel varno vrniti domov.

eM: Obpluli ste svet s staro, že odsluženo jadrnico, ki pa je imela bogato preteklost. Ali smemo govoriti kar o kultnem plovilu?

»HIR 3« je zagotovo ena najbolj poznanih jadrnic v Hrvaški. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je z njo plul Mladen Šutej. Najprej je sam leta 1981 prečil Atlantik, koncem 80-ih pa je skupaj z Ozrenom Bakračem objadral tudi rt Horn, nato je jadrnica tudi prvič uspešno zaplula okoli sveta. Na jadrnici je takrat Mario Saletta posnel 35 TV dokumentarcev »Jedrima oko Svijeta«, Mladen Šutej pa je o ekspedicijah na oceanih napisal dve knjigi: Izziv Atlantika in Z jadrnico okoli Cape Horna.

eM: Kakšna pa je bila potem usoda jadrnice?

»HIR 3« je leta 1991 preživel bombardiranje dubrovniške marine. V trupu je bilo kar 286 rafalov, nekaj vojnih poškodb je še zmeraj vidnih. V 90-ih letih je bil HIR v funkciji šole jadranja. V začetku novega tisočletja je Šutej jadrnico prodal v Istro, jaz pa sem jo nekega dne našel zapuščeno v Vrsarju, in to v zelo slabem stanju. Kupil sem jo leta 2014 in od prvega dne sem začel načrtovati potovanje vseh potovanj. Dokler nisem imel svoje barke, sem o takšnem dejanju smel le sanjati, potem pa sem moral vložiti mnogo dela in truda, da bi lahko enkrat tudi uresničil svoje mladostne sanje. Najprej sem dve leti potreboval za popravilo jadrnice do te mere, da sem z njo lahko varno plul in jadral na Jadranu, nato pa še dve leti, da sem jo tehnično pripravil za soočenje z oceanom. »HIR 3« pa je po meni znanih podatkih sedaj edina  jadrnica v Hrvaški, ki je kar dvakrat obplula svet. Spet je potrebna temeljite obnove. Polni dve leti na oceanih sveta sta jo dodobra utrudili.

eM: Rojeni ste v Zagrebu, kontinentalec, bi rekli. Od kod takšna ljubezen do morja?

Morda prav zato! Tisti, ki se moramo malček potruditi, da pridemo do morja, ga bolje opazujemo in intenzivno prijateljujemo z njim. V tem se skriva odgovor. Sicer pa sem vse svoje življenje povezan z morjem.

eM: Kakšni so bili v resnici vaši motivi? Zakaj ste sploh odšli na plovbo okoli sveta, in to s staro jadrnico?

Zato, ker enostavno morje je, ker ga je treba doživeti v vsej njegovi veličini, in ker sem še dovolj mlad, neumen in pogumen, je bilo treba izkoristiti čas. Konec koncev že več kot 25 let delam kot skiper in inštruktor jadranja, tekmujem na rekreativnih regatah, na morju pa sem preživel v povprečju več kot 200 dni na leto. Ko sem končno kupil svojo jadrnico, se je pokazala realna možnost, da odplujem »malo« dlje in izkoristil sem jo. Do plovbe okoli sveta sem objadral celoten Jadran, del Sredozemlja in severnoatlantske obale, no, ocean pa je bil tisti pravi magnet, bile so neizsanjane sanje.

eM: Zakaj pa ste se odločili objadrati svet po neobičajni – najbolj nevarni južni ruti, z zahoda na vzhod, preko treh rtov? Je bil to vpliv športnega jadranja in epske regate Vendée Globe?

Moral sem si malo zakomplicirati stvari. Ruta okoli ekvatorja z vzhoda proti zahodu je običajna, jaz pa sem želel nekaj več: okoli rta Dobrega upanja na jugu Afrike obpluti rt Leeuwin v Avstraliji in se spoprijeti z južnoameriškim rtom Horn. Slednji je bil pravi izziv, skoraj mitska zadeva. Ali, kot je nekoč zapisal George Mallory: »Because, it’s there!« zato sem enostavno moral tja in ga doživeti.

Gre seveda za jadralno klasiko, ki v jadralnem svetu velja za kraljevski razred. Če že grem okoli sveta kot zapriseženi jadralec, je že prav, da opravim pot, kot je treba. Tako imenovana »južna ruta« vključuje plovbo skozi »grmečo štirideseto« in »kričečo petdeseto« geografsko širino, ki jo izbere le malo mornarjev. Klasična ekvatorialna ruta je mnogo bolj prijazna, po sredini zemeljske krogle. A za plovbo vzdolž sredine Zemlje, po toplih morjih, bo še dovolj časa.

eM: Za solo jadranje, kot najbolj zahteven način, se pa niste odločili. Zakaj ne?

Če ne bi dobil posadke, sem bil pripravljen oditi tudi na solo jadranje. Res pa je, da imam zelo rad družbo.

eM: Kdo vse je bil z vami na tej morski avanturi?

Na prvem delu poti od Malega Lošinja do italijanske obale in naprej do severa Afrike ter skozi Gibraltar do Kanarskih in Zelenortskih otokov nas je bilo na krovu HIR-a kar pet. Takrat so v resnici šele nastajali pravi plani in načrti plovbe. Bolj ko smo prihajali na odprto morje, ko je za nami izginjalo obzorje, manj je bilo navdušenja in več dilem. Večina se jih je izkrcala ob vstopu na Atlantik, z menoj na barki je ostala le moja partnerka Marina Đukanović, sicer specialistka marketinga v turizmu iz Malega Lošinja. Predno sva se spoznala, ni Marina nikoli jadrala, prvič je zaplula leta 2016. Ves čas pa je bila vključena v priprave na ekspedicijo, na koncu pa je obplula kar polovico rute okoli sveta. Z menoj je bila vse do Južnoafriške republike, na koncu pa je prav ta ruta zaradi spleta okoliščin presenetljivo izpadla kot najbolj zahtevna.

eM: Zakaj pa ocenjujete ta del poti za najtežji in najbolj nevaren?

Do takrat je šlo vse po planu. Točno na pol poti vzdolž zahodne afriške obale proti Cape Townu pa nama je počil vijak, ki drži prednjo pripono, oziroma jeklenica, ki nosi veliko prednje jadro in učvrščuje jambor. Morala sva hitro odreagirati in rešiti jadro ter poiskati možnost za popravilo. Namesto proti Cape Townu sva bila prisiljena jadrati na drugo stran Atlantika v Brazilijo, potem pa ponovno prečiti Atlantik in doseči Cape Town ter nadaljevati začrtano pot. Ali si lahko predstavljate, da sva z Marino na celotni poti kar trikrat preplula Atlantik, in po »nesreči« je bila Marina zmeraj zraven, kar se je na koncu pokazalo celo, kot srečna usoda. Naj pojasnim; v sezoni avgust−oktober 2018 je mnogo jadrnic doživelo nesrečo v ciklonih pred Cape Townom in kasneje v Indijskem oceanu (na regati Golden Globe in La Longue Route), zato je HIR imel veliko srečo, da takrat ni bil tam. S kasnejšim prehodom Indijskega oceana leta 2018 in prečenjem Pacifika 2019 se je HIR izognil neugodnim vremenskim pojavom in srečno preplul Južni ocean.

eM: Kdaj ste odšli na pot?

Na avanturo svojega življenja sem odšel 17. junija 2018, vrnil pa sem se 17. oktobra 2020 ter vmes obiskal kar 25 destinacij. Prav vse so se mi močno vtisnile v spomin, ena pa še posebej.

eM: Ali je bilo prav dvakratno prečenje Atlantika na začetku poti tisto, ki vas je časovno spravilo v zadrego?

No, ne bi govoril o zadregi, pač pa o časovnem podaljšanju poti. Veste, na morju je čas zelo relativna stvar, ampak to dojameš šele kasneje. Tudi za to dojemanje, ki pa je ključno za varnost na morju, potrebuješ čas. Ja, zaradi enega vijaka, ki je stal vsega 20 dolarjev, sva morala pluti do najbližjega kopna, da bi popravila jadrnico, to pa je bilo v Braziliji. Kar pomeni, da sva morala skreniti iz kurza 1200 navtičnih milj proti zahodu, do Brazilije, nato pa dvakrat prepluti Atlantik. Potem pa se je časovnica začela podirati in zamikati.

eM: Kdo se vam je nato pridružil na krovu, ko se je Marina izkrcala pri Cape Townu in odšla domov na Hrvaško?

Moj prijatelj, Nebojša Petrović, rojen v Zemunu, ki pa že vrsto let živi v Zagrebu. Delal je kot inštruktor joge ter občasni taksist, potem pa se je odločil, da gre z menoj od juga Afrike do Južne Amerike. Do takrat je imel zelo malo jadralnih izkušenj, pa še te le z Jadrana, sploh pa ni nikoli bil na oceanu.

eM: Kako sta se ujela na barki?

Prostor je res zelo omejen na dobrih 6 m² zaprtega prostora in 4 na palubi, ampak se relativno malo srečuješ, saj se na plovbi, ki traja ves čas, periodično izmenjuje t. i. straža. Torej, ko je prvi član v funkciji, drugi počiva ali spi, in tako dan za dnem. Tu je tista največja razlika med našim morjem in oceanom. Ko vpluješ, ostajaš brez predaha sredi igre valov, in to vsak dan. Vmes pa ostaja tudi čas za opazovanje, branje, samorefleksijo, če želite tudi kuhanje.

eM: Ali je sploh mogoče kuhati na oceanu?

Seveda je mogoče, le dobro je treba načrtovati kuharijo, skladno z vremensko napovedjo. Včasih je potrebno pripraviti hrano tudi vnaprej, saj ko morje besni, ni ravno pravi trenutek, pa tudi možnosti so slabe. Torej se kuha po Beaufortu! Naj povem, da pa je Nebojšu uspelo celo pripraviti burek sredi Indijskega oceana, kar je bila prava poslastica, in to celo dvakrat.

eM: Na tako skopo odmerjenem prostoru so odnosi tudi na veliki preizkušnji?

Drži, ampak moram povedati, da z Nebojšo ostajava še boljša prijatelja, z Marino pa je odnos dozorel v zares trdnega. Nekaj dobrega mora biti v mojem osebnem karakterju (smeh).

eM: Koliko časa pa ste najdlje ostali stran od kopna?

To je bilo polnih 85 dni, kar je precej več od načrtovanih dveh mesecev, ko Indijski ocean ni imel milosti in sva z Nebojšo za 5000 milj dolgo morsko pot od Afrike do Avstralije potrebovala mnogo več časa, kar je hkrati po miljah predstavljalo tudi najtežjo etapo, opravljeno brez postanka.

eM: Kako je bilo z obvladovanjem kriznih situacij?

Te seveda nastajajo in takrat ni popuščanja. Eden večjih problemov se je zgodil na koncu druge etape, blizu avstralske obale, ko je ponovno počil isti vijak kot na začetku plovbe na Atlantiku. No, nekako sva se uspela približati avstralski obali, potem pa naju je obalna straža uspela odvleči do Melbourna, šele nato sva lahko nadaljevala pot proti Sydneyju. Takrat pa je dokončno postalo jasno, da ekspedicija ne bo končana v letu dni. Od Nove Zelandije do Južne Amerike se lahko potuje le, ko je poletje na Pacifiku, »hirovci« pa smo to možnost zamudili že koncem leta 2018, zato smo morali začasno prekiniti plovbo in počakati do konca leta 2019. Premor smo izkoristili za počitek.

eM: Kam ste se zavlekli?

Tri mesece smo preživeli v Avstraliji, mesec dni v Novi Kaledoniji, potem pa še polna dva meseca na Fidžiju. Fidži je v popolnosti izpolnil vsa moja pričakovanja. To je pravi tropski otok, kot iz pravljice, povsod peščene plaže in zelene palme. Čas uživanja in počitka pa je bil kmalu končan, saj je nastopil pravi letni čas, ki je s seboj prinesel stabilno vreme in končno nadaljevanje poti za tretjo etapo potovanja.

eM: Zakaj je rt Horn tako strahospoštovan, celo malo mitski?

Pluti okoli Horna izven poletja velja za resničen samomor. Ali si morete misliti, da je bila »HIR 3« v sezoni 2019/2020 edina jadrnica, ki je plula skozi južni Pacifik? Horn predstavlja največji jadralni izziv. Nahaja se 800 milj stran od Antarktike, kjer se srečata Tihi in Atlantski ocean. Zrak je hladen, valovi ogromni, nikjer ni kopna, v povprečju pa je na tem področju na leto kar 300 dni slabega vremena. Tihi ocean sva z Nebojšo preplula v 66 dneh. V tistem času sva prestopila tudi datumsko mejo, in tudi točko »Nemo«, ki definira najbolj oddaljeno mesto na svetu od katerega koli kopna. To je bila priložnost, ko sva v resnici bila še najbližja astronavtom na vesoljski postaji, ko naju je preletela visoko v stratosferi. Pri Ognjeni zemlji sva bila 22. januarja, točno 31 let po tem, ko je »HIR 3« prvič objadral rt Horn.

eM: Ali ste uspeli proslaviti uspeh srečne plovbe okoli rta Horn?

Imela sva srečo, da sva lahko s ponosom priplula v Puerto Williams, kjer sva nazdravila s hladnim pivom. Vsaka ekspedicija mora imeti nek končni cilj – zame je bil popiti pivo v najbolj južnem jadralnem klubu na svetu, v Yacht Club Micalvi, s katerim se je začela tudi vrnitev proti domu preko Argentine in Brazilije. Vendar tudi takrat ni šlo lahko …

eM: Kaj pa se je zgodilo?

Ko sva odplula iz Puerto Williamsa, je v jadrnico udaril val vseh valov, poplavil je celo barko, polomil palubno opremo in uničil ladijsko elektriko in elektroniko. Pred nama je bil teden dni brez komunikacije s svetom. Najbolj me je skrbelo, kaj si bodo mislili vsi tisti, ki so dnevno sledili plovbi HIR-a, med njimi moja Marina. A računal sem na to, da sta sreča in znanje v mojih rokah, Marina pa, da me dovolj pozna, da je kljub izginuli rdeči točki na »trackerju« z nama vse v redu. Vem pa, da ji ni bilo lahko.

eM: Kdaj se vam je nato Marina spet pridružila na krovu »HIR 3«?

To se je zgodilo v Mar del Plati, kjer smo opravili zadnjo menjavo posadke. Nebojša se je vrnil v Evropo, vkrcati bi se morali še drugi ljudje, a ponovno je prišla samo moja Marina in z menoj je ostala še polnih osem mesecev do vrnitve v Mali Lošinj.

eM: Kakšna pa je bila finančna konstrukcija projekta?

Zahtevna, zelo zahtevna. Še dobro, da so bila sredstva pod stalno Marinino kontrolo, sicer ne bi bilo nič iz te ekspedicije. Za prvo obnovo jadrnice smo zagnali crowdfunding kampanjo, ki nam je veliko pomagala za uspešno končanje prvega dela obnove jadrnice. Pred ekspedicijo sva z Marino poizkušala najti sponzorje, našla pa vsa le nekaj manjših, saj jadrnica ni bila dovolj medijsko zanimiva. Zato sva za drugi del obnove porabila vse svoje prihranke, prodala sva avto, stanovanje pa oddala v najem. V času potovanja smo HIR-ovci vseskozi objavljali dogodke in novice na Patreonu, kjer so nas prijatelji podpirali z manjšimi, a še kako pomembnimi donacijami. V tem času pa sem zagnal tudi skupnost SailingTribe.

eM: Kakšen je namen skupnosti SailingTribe?

Namen je zbiranje in združevanje entuziastov in zaljubljencev v morje v svoje »pleme« in že od prihodnjega leta naprej organizirati jadranja po Jadranu in malo uživati na jadranskih valovih. S članarino financiramo obnovo in popravila na HIR-u. Saj veste, da so popravila na barki zmeraj potrebna, sploh na takšnem seniorju, kot je HIR 3.

eM: Kako pa se je HIR-a dotaknil virus covid-19?

To je bila pa čisto nora zgodba, ko v nekem trenutku ni bilo več mogoče nikjer pristati, kar bi lahko predstavljalo res velike probleme v primeru poškodb jadrnice ali drugih nujnih zdravstvenih primerih. Z Marino sva morala celo malo prilagoditi kurz plovbe, ko sva želela po Argentini obiskati še Rio de Janeiro, a to ni bilo mogoče zaradi priprav na popolni »lockdown«. V resnici sva v zadnjem trenutku uspela vpluti v najbolj južno brazilsko pristanišče, v Rio Grande, a le za popolnitev zalog. Ali si lahko predstavljate, kaj vse bi se še lahko zgodilo, če tudi to ne bi bilo mogoče, brazilska obalna črta pa je dolga kar 7000 km? V šali rad povem, da sva z Marino zares bila v samoizolaciji. A ko sva še tretjič preplula Atlantik in se vrnila nazaj v Sredozemlje, ko sva bila praktično že doma, sva pred vstopom skozi Otrantska vrata oplazila še pravi orkan, ki je hrumel preko grškega Egejskega morja. Avantura se zares nikoli ne konča, če že, šele ko zavežeš svojo barko v domači pristan in sestopiš na kopno.

 eM: Ali menite, da ste osvojili oceane?

Res je, da trije znameniti rti za morjeplovca predstavljajo enako kot alpinistu osvajanje Mount Everesta, kot je res, da je plovba po oceanih nekaj popolnoma drugega kot jadranje po Jadranu in Sredozemlju. Vse sem izkusil in preizkusil, osvojil pa nikakor ne. Oceani so bili le milostni z menoj in dovolj naklonjeni, da so mi pustili priti in oditi. To zimo imam končno priložnost, da izkušnjo za vse čase zapišem tudi v knjigi.

Pred nami pa je najprej temeljita obnova HIR 3, saj skoraj ni dela plovila, ki ga ne bi bilo potrebno obnoviti ali zamenjati. Matično luko je HIR 3 našel na Malem Lošinju, kjer nas lahko obiščete, s poletjem 2021 pa tudi zajadrate z nami, če se pridružite jadralnemu »plemenu« Sailing Tribe.

 

Podobne teme:

• HIR 3 gre ponovno na pot okoli sveta
• Sam Davies uresničila srčni humanitarni projekt  
• Alexia Barrier v cilju Les Sables
• Prvi azijski tekmovalec v cilju Vendée Globe
• Mini Transat 2023