Toni Vodišek – kajter
Toni Vodišek je 22-letni Koprčan, ki tekmuje v novem olimpijskem razredu formula kite, v katerem gre za kombinacijo jadranja, zmajarstva in hidro-glisiranja. Trenutno je na vrhu lestvice WS, njegova energija pa se že pretaka proti poletnim olimpijskim igram Pariz 2024, kjer bodo jadralske tekme potekale v morju pred Marseillem.
Mitja Zupančič
Foto: osebni arhiv in eMORJE.com
eM: Toni, ali je formula kite nov šport?
Ne, ne, kje pa, morda je le nekoliko bolj poznan in medijsko izpostavljen po svetu. V tujini je ogromno privržencev tega športa, v resnici gre za zelo adrenalinsko in atraktivno zadevo, ki v ozadju ne potrebuje velike marinske infrastrukture in je vsaj v neprofesionalnem športu tudi cenovno vzdržen in dostopen.
eM: Če bi primerjala druge, bolj znane športe, kakšen delež torej pripade formuli kite?
Težko boste verjeli, ampak naša skupnost ljudi, ki se ukvarjamo s to športno zvrstjo, je bistveno večja kot jadralska, kar pa je razumljivo. Mi potrebujemo le plažo in valove, desko lahko nesemo pod pazduho in smo že v igri.
eM: Kaj je pravzaprav formula kite?
Nekoč se je imenovala formula race, pred tem smo vozili na čisto drugačni deski. Bilo je nekako tako, kot bi laserju dodal foil. Desko s tremi smerniki je nadomestilo podvodno krilo – foil in vse se je spremenilo. Tekmovalci spadamo pod jadranje, disciplino kajt, hidrofoil. Opremo predstavlja padalo, ki nas vleče, deska, na kateri stojimo in ima na spodnji strani foil, s katerim drsimo po vodi, ter vrvi, ki povezujejo padalo s trapezom in menoj. Sistem upravljamo z obema rokama, hkrati pa ohranjamo ravnotežje in se zabavamo. Slednje je tudi pomembno!
eM: Kakšna pa je cena takšnega kompleta?
Za rekreativce je red velikosti 1000 EUR, komplet profesionalne opreme pa je vreden 3000–4000 EUR in vsebuje štiri različna padala: veliko, srednje veliko, srednje majhno in majhno. Z njihovo pomočjo dosegamo hitrosti 5−40 vozlov.
eM: To pa so ogromne hitrosti. Torej gre za precej nevaren šport?
Ne bi govoril, da je nevaren, vsaka stvar v življenju je nevarna, je pa res zahteven, če pogoji niso primerni. Tukaj izpostavljam velikost kajterskega polja predvsem na startu. Če je preveč tekmovalcev in močno piha, tudi preko 30 vozlov, je nevarnost trkov velika. Najprej mora tekmovalec kontrolirati prostor na morju, potem pa še v zraku, padalo enostavno potrebuje tudi svoj prostor.
eM: Leta 2019 si imel nesrečo, pri padcu si si zlomil ramo. Kaj se je zgodilo?
Vsega je bila kriva plastična vrečka v morju, na katero sem prijadral, ta pa me je pri visoki hitrosti popolnoma zaustavila, tako je poškodba bila neizogibna. Nadaljeval sem z opornico in protibolečinskimi tabletami, dosegel celo zmago, potem pa sem moral pozdraviti poškodbo. Sedaj je v redu, celo uspelo mi je ojačati ramenski obroč.
eM: Ali se morda spomniš še kakšne druge ekstremne situacije?
Dobro se spomnim tudi zelo čudne situacije s Kitajske, ko smo dirkali pri 35 vozlih vetra in valovih 4−5 metra, ko nisi videl preko vala. To je šele bilo nevarno!
eM: Kakšno pomoč in asistenco pa imete na vodi (na morju)?
V času tekme so vseskozi prisotni reševalci z varnostnimi čolni na zgornji boji, levo, desno in spodaj. Ne smejo pa priti preblizu, saj lahko vrtinec propelerja z njihovega čolna ujame tekmovalčev foil in vse gre lahko k vragu. Na koncu dneva mora oseba pokazati svoj karakter in se odločiti med varnostjo in tekmo.
eM: Ali je čelada edini kos osebne zaščitne opreme?
Ne, ni edini, je pa zelo pomemben del. Ob močnih padcih so pretresi možganov zelo verjetni, zato je zaščitna čelada na glavi del obvezne opreme, pa še pravo trdoto mora imeti. Drugi kos je varnostni jopič in nožek v jopiču. Ja, tudi nožek je obvezni del opreme.
eM: Ali gre v primeru formule kite za monoklasni razred, ki je podvržen meritvam opreme?
V bistvu imamo vsi enako opremo, vendar si lahko izbiramo različne dobavitelje in proizvajalce opreme. Formula kite v resnici ni monotipna klasa, ampak gre za boks rule. Med različnimi proizvajalci si tekmovalec lahko izbere katerega koli. Zato je zelo pomembno, da je oprema pravi čas na trgu, da imamo možnost izbire in čas za priprave. Mislim, da smo do sedaj bili zelo uspešni pri tej izbiri, skrbi pa me, če imamo tudi za vnaprej pravi material, glede na spremembe tekmovalnih pravil. S tem mislim predvsem na finalni dan, ko je kajtersko polje bistveno manjše, v finalni skupini pa se med seboj pomerijo le še štirje tekmovalci. Vse se dogaja čim bliže obale, da je še bolj atraktivno. Pravo sodobno gladiatorstvo, vam rečem. Sicer pa opremo praviloma pregledujejo z vzorčenjem, na svetovnem prvenstvu pa kajte merijo.
eM: Začel si kot klasičen jadralec na optimistu, vendar si kmalu sestopil. Zakaj takšna odločitev?
Petletnega fanta me je oče vprašal, če bi jadral. Pol leta sem bil jadralec in priznam, da nisem užival. Zmeraj so nas prezgodaj odvlekli na morje, kjer smo čakali veter. Ko pa je ta res začel pihati s pravo močjo, smo končali. To me ni veselilo, saj se ni nič zgodilo. Oče pa je do poškodbe tekmoval v kajtanju. Že leta 1984 je bil državni prvak, leta 2012 je zasedel 11. mesto na evropskem prvenstvu. Že takrat se je lobiralo, da bi kajtanje postalo olimpijska disciplina, a je za ugoden izid glasovanja zmanjkal en sam glas. Potem pa sva se odločila, če mora on končati, bom pa jaz začel. Sicer pa sem se s kajtanjem prvič začel ukvarjati leta 2007. Padalo pa sem imel v rokah že od dojenčka, ko me je oče dajal na desko. Prvo resno tekmovanje je bilo leta 2012 na Bolu na Braču. Takoj zatem se šel na evropsko prvenstvo formule race, kjer sem tekmoval do leta 2014, potem pa prešel dokončno na foil, ki je sicer zagledal luč sveta 2012. Trenutno tekmujem samo v foilu.
eM: Oče je torej tvoj vzornik trener?
Ja, res je ob Robbyju Naishu tudi prvi vzornik, trener, predvsem pa pravi prijatelj. Včasih sva kar preveč prijatelja (smeh). Pa tudi moj delodajalec. Odlično se razumeva, brez podpore staršev in cele družine pa itak ne bi šlo.
eM: V čem pa vidiš poleg finančne največjo podporo družine?
To zagotovo pooseblja moja sestra Marina. Zelo se je potrudila, da je kajtala, četudi to ni bila njena prva prioriteta, da bi lahko tekmovala v dvojicah. Takrat je bila razpisana štafeta za dvojice, midva pa sva bila tekmovalni par – brat in sestra. Še dobro, da so sedaj to spremenili in da ostajamo tekmovalci sami zase. Zdi se mi, da je tako tudi prav. Konec koncev gre za individualni šport, kjer šteje rezultat posameznika, ne pa dveh skupaj. Marini sem res hvaležen.
eM: Kakšna je aktualna tekmovalna procedura?
Procedura je 3 minute, nato minuta pred startno linijo. Zelo pomembno je, da na start prideš s hitrostjo. Tekme se vse bolj dobivajo in izgubljajo prav na startu. Tekma pa se rangira. Najprej gre rang tekma, kjer se 90 tekmovalcev razdeli v tri skupne 81–30, 31–60, 61–90), temu sledita dve kvalifikaciji s 6 plovi. Zlata, srebrna in bronasta skupina, skupaj z dodatkom točk obeh dni, določita vrstni red pred zadnjim dnem, v katerega vstopi top 14 tekmovalcev (2 + 12). V finalu pa se preizkusijo le še prvi štirje iz kvalifikacij, ki v finale prihajajo z različnim številom točk. Teoretično lahko pride nekdo že z dvema zmagama iz kvalifikacij, pa vseeno izgubi finale, kjer šteje, kdor prvi doseže tri zmage. Zato je zmagovalec tekme neznan vse do konca. Pa še polje skrajšajo na vsega 6 minut. Finalna tekma je pač vožnja brez napak.
eM: Kdo so tvoji glavni konkurenti?
Ta krog se vsako leto razširi. Zagotovo so to Francozi, Angleži in Italijani, med njimi pa tudi eden jadralec iz Singapurja. Francozi imajo noro veliko podporo. Vsaj 5−10 francoskih tekmovalcev je tako kakovostnih, da lahko vsak izmed njih zmaga.
eM: Kateri pa so tvoji največji uspehi?
Ostati zdrav in nepoškodovan, to je glavno. Največji dosedanji uspeh je zagotovo 2. mesto na OI za mlade v Buenos Airesu leta 2018, 2019 tri zmage na svetovnem pokalu in 2. mesto na evropskem prvenstvu, bil sem tudi dvakratni juniorski svetovni prvak, pa še kaj bi lahko našel.
eM: Kdo sestavlja tvojo ekipo?
Mi smo majhna ekipa. Oče, ki je glavni trener, koordinator in »konj« ter serviser na obali, potem pa z menoj sodelujejo še trije trenerji: Rado Gregorič (atletika), Matic Tepeš (fitness) in Arian Rapuš (mentalni trening).
eM: Kakšen pa je letošnji koledar?
Precej poln. Tekmoval bom v svetovnem pokalu in WS, udeležil sem se že tudi odprtega prvenstva Španije in dosegel odlično 3. mesto, uradni tekmovalni del pa smo začeli aprila na pokalu za trofejo princese Sofije na Mallorci.
eM: Ali je kakšna destinacija, ki ti je prav posebej pri srcu?
Ja, to je domača Žusterna. S kolesom imam pet minut do morja, počakam na maestral, oprtam trapez, dvignem padalo in že letim prek zaliva. To je privilegij in čisti hedonizem.
eM: Kaj pa OI Pariz 2024?
(nasmešek) Tja se gre pa po medaljo!