Lara Poljšak – Vodilna na lestvici SSL

Lara velja za eno najbolj vsestranskih jadralk. Letošnja sezona je bila izjemno dolga – 12 mesecev potovanj na prizorišča regat, od prve januarske na Floridi pa vse do zadnje v začetku decembra v arabskem Omanu. Največji uspeh je dosegla z ekipo Quantum Racing, saj so letos ponovno osvojili naslov svetovnih prvakov v Cascaisu na Portugalskem in zasedli tudi prvo mesto celotne serije regat razreda TP52 – t. i. Grand Prix svetovnega enotrupnega jadranja. Ekipa Quantum Racing je zmagala štiri od petih regat sezone in bila ob letošnji jubilejni obletnici prepoznana tudi kot najuspešnejša posadka celotnega obdobja. Zdi se komaj verjetno, da je članica zmagovite posadke tudi edina predstavnica iz Slovenije v celotni floti, 24-letna Lara, sicer članica JK Portorož.  
Pa še novica: Takoj po zaključni regati sezone v Barceloni je vodstvo QR najavilo, da se bo ekipa posodobila in preimenovala v Quantum Racing powered by American Magic z namenom, da se eno najvidnejših blagovnih znamk poveže s prihajajočim Pokalom Amerike. Kar nekaj vidnih imen bo zapustilo ekipo, da bodo priložnost lahko dobili ameriški jadralci nove generacije, a Lara ostaja del jedrnega tima, kar je zanjo največje priznanje in potrditev doslej.

M. Zupančič, foto: Keith Brash, Nico Martinez, Luis Fernandez, Jerica Bokal, Judita Mrak Poljšak

 

 

eM: Lara, kako bi opisala to leto? Koliko regat je za tabo in kakšni so občutki ob koncu sezone?

To sezono sem prvič jadrala na več kot treh jadrnicah, tako da je bilo celo leto kar naporno. Pozimi sem imela serijo petih regat v razredu Melges24 v ZDA, februarja se je začela že serija petih regat 44Cup v razredu RC44, marca pa smo začeli s prvimi treningi za razred TP52, katerega sezona prav tako šteje pet regat, ki so razporejene čez celo leto. Vmes pa sem se udeležila še kakšne regate z Marisko (28 metrov dolgo klasično leseno jadrnico). Pravzaprav sem vsak mesec imela vsaj eno ali dve regati, in to vsakič v drugi državi.

eM: Ogromno potuješ. Kako usklajuješ vse svoje obveznosti, najbrž so potovanja naporna? Ti sploh ostane kaj prostega časa?

Potovanj je ogromno in ne glede na to, kam odhajam, potovanje vedno traja vsaj en dan. Vendar to počnem že vsa leta študija, pred tem pa sem morala vedno usklajevati že treninge, tekmovanja in šolanje. Zdaj sem vsega skupaj že navajena in čas na potovanjih vedno izkoristim za delo na daljavo ali pisanje magistrske naloge. Prostega časa pa res ni veliko. Ko nimam regat ali potovanj in sem zaključila z delom za Quantum Sails, se navadno odpravim na kolo, tek ali v fitnes, vendar tega ne štejem več kot prosti čas, saj je nujno potrebno za vzdrževanje moči in kondicije za regate.

eM: Veljaš za vsestransko jadralko. Kot ženska orješ ledino, saj žensk na velikih jadrnicah skoraj ni, ti pa si članica kar dveh mednarodnih ekip. Del ameriške ekipe Quantum Racing si že od leta 2018. Posadka QR je ob desetletnici flotnega jadranja v seriji regat TP52 tudi najuspešnejša med vsemi posadkami. Poleg tega si že četrto leto tudi del francoske ekipe Aleph v floti RC44. Kako težko je zadržati mesto v posadkah takega kova, kaj je merilo?

V ekipi Quantum Racing sem že od leta 2018, čeprav sem morala sezono 2019 izpustiti. V ekipi Aleph pa sem že od leta 2019 brez premora. V razredu TP52 sva na desetih jadrnicah le dve ženski – obe manjše postave, lahki, jadralki od vedno … Točno to, kar takšne ekipe potrebujejo. V razredu RC44 pa sem trenutno edina ženska, čeprav se za prihodnje leto obeta sprememba pravil, ki bi lahko delovala v prid ženskim kvotam. V obeh razredih ima posadka skupno omejitev teže. Za konkurenčnost je najbolje biti čim bližje omejitvi teže, zato se večje posadke pogosto odločijo za vključitev manjših jadralk v ekipo. Pridružitev k ekipi je torej najbolj odvisna od sreče, da si v pravem trenutku na pravem kraju. Da ostaneš v ekipi, za to pa so odgovorne izkušnje, znanje in spretnosti ter odnosi z ostalimi člani ekipe.

 

 

eM: Nam lahko opišeš dinamiko tedna na regatnem prizorišču?

Najprej približno en dan namenimo pripravi jader in jadrnice za prve treninge in kasneje za regato. Nato celotno ekipo čaka od 3 do 5 dni treningov, kjer najprej testiramo nova jadra, nato nekaj pozornosti posvetimo manevrom, preostali čas pa merjenju hitrosti in tekmovanjem za trening z ostalimi ekipami. Po vsem tem pa nas čaka še 5 dni regat z dvema plovoma na dan na TP52 oz. 4 dnevi regat s tremi plovi na dan na RC44. Pred treningi in regatami vsako jutro več ur posvetimo pripravi jadrnice in jader, po jadranju pa moramo vse pospraviti in popraviti, če je prišlo do kakšne nesreče, vključno s sestanki in analiza dneva s trenerjem. Jadralni dnevi tako lahko trajajo od okoli 8.30 do 18.30 ali tudi več v primeru nestalnega vremena in vetra.

eM: Na TP52 in RC44 se pojavljaš v vlogi floaterja. Kdo je floater in katere so tvoje naloge v ekipi?

Floater je tako imenovana deklica za vse. Ker sem najlažja v ekipi, sem vedno tista, ki med jadranjem prva skoči opravit manjše naloge, saj se pomanjkanje moje teže na boku jadrnice najmanj pozna. Zaradi mojega mesta na jadrnici in razporeditve ekipe imam zadnji dve leti v skoraj vseh ekipah vlogo neke vrste drugega »mid-bowa« oziroma pomočnika »bowmanu«. Čeprav se vloga ne zdi zahtevna, je na vsaki regati dela več kot dovolj. Poleg tega pa so vedno priložnosti, da se nekaj novega naučim (tudi le z opazovanjem), nato pa čakam, da mi fantje dajo priložnost, da vse svoje znanje tudi pokažem. Enako kot na vodi pa ima tudi na kopnem vsak določeno vlogo. Zjutraj vedno pomagam pri pripravi in nalaganju jader na pomožni čoln, ko se vračamo z vode, pa pomagam pri pospravljanju jadrnice. Po jadranju moram vsak dan opraviti servis dveh od šestih vinčev, kar se včasih zavleče tudi do teme.

eM: Terry Hutchinson, skiper ekipe QR, je eno največjih imen svetovnega jadranja. Kakšen je vajin odnos, te še vedno kliče Anger and Rage? Kako je biti edina ženska, obenem najmlajša?

Najin odnos je in je vedno bil odličen. Sama sem sicer bolj zadržane narave, vendar ga očitno to niti malo ne moti in se z menoj vedno heca in me draži. Leta 2018 si je izmislil »sarkastičen« vzdevek Anger and Rage, v zadnjih dveh sezonah pa se me je bolj prijel vzdevek »Peanut« (arašidek). Ko pa je letos izvedel, da sem poleg jadranja postala še direktorica trajnostnega razvoja za podjetje Quantum Sails, me je začel klicati »Queen of Sustainability« (kraljica trajnostnega razvoja) ali pa samo »Queen«.

Biti edina ženska v ekipi je pravzaprav super. Pred mojo prvo regato na TP52 me je malo skrbelo, vendar so bili fantje od začetka zelo prijazni, vedno so mi bili pripravljeni pomagati, mi razložiti svoje šale, saj se med seboj večinoma poznajo že več kot 20 let. To, da sem najmlajša, pa je bila na začetku zame kar velika ovira. Večino jadralcev, s katerimi zdaj jadram že leta, sem poznala predvsem s Pokala Amerike, jih gledala na TV in na spletu, brala o njih v jadralskih revijah … Iz strahospoštovanja mi je bilo zato na začetku precej težko komunicirati z vsemi, vendar je bilo že od vsega začetka v ekipi nekaj fantov, ki so mi te težave pomagali hitro prebroditi.

eM: Na regatah srečuješ največje zvezde v svetu jadranja; jih lahko nekaj našteješ? Zanima me, kakšna je komunikacija med vami, kako se obnašajo do tebe?

Na TP52 lahko omenim nekaj taktikov – Terry Hutchinson, Francesco Bruni, Vasco Vascotto, Tom Slingsby, Hamish Pepper, Ed Baird itd. Na RC44 je kar nekaj imen istih, naš taktik pa je Michele Ivaldi. Poleg tega na obeh jadrnicah jadram z bowmanom »Foxyjem« oz. Gregom Gendellom in trimerjem »Dagyyjem« oz. Jamesom Daggom. Na kratko povedano – v teh dveh razredih so praktično vsi jadralci s Pokalov Amerike v preteklih 20 letih. Ja, zdaj me že vsi poznajo. Na začetku mi je bilo malo nerodno, danes pa imamo nekateri že stalne šale, hodimo skupaj na večerje in se vedno zabavamo.

 

 

eM: Vzporedno z jadralsko kariero si tudi diplomirala in si že pri pisanju magistrske naloge. Lahko kaj več poveš o tem in na kratko povzameš, kaj je bistvo trajnostnega razvoja? Verjetno gre za zelo široko področje.

Tako je. Trenutno pišem magistrsko nalogo za program Management trajnostnega razvoja na Univerzi na Primorskem. Gre za zelo široko področje, ki pa sem ga zožila predvsem na področje jadranja. Tudi magistrska naloga se nanaša na regate v jadranju. Gre za načela, uporabna v poslovnem, družbenem in naravnem okolju, z upoštevanjem katerih želimo pripomoči k ohranjanju naravnih virov za trenutne in prihodnje generacije.

eM: Kaj ti pomeni delo pri Quantum Sails, kjer si postala direktorica za trajnostni razvoj, kar se sliši neverjetno. Je to sanjska služba zate? Zakaj misliš, da ti je uspelo in kaj lahko spremeniš na boljše?

Pred nekaj meseci sem postala direktorica trajnostnega razvoja za globalno podjetje Quantum Sails. Za moje pojme je to sanjska služba, saj mi omogoča združevanje ljubezni in znanja na področju jadranja in trajnostnega razvoja. Gre za novo delovno mesto tako zame kot tudi za podjetje. Quantum Sails je glavni sponzor ekipe Quantum Racing, za katero jadram že od leta 2018. Ko so izvedeli, da zaključujem še magisterij na področju trajnostnega razvoja, so takoj preverili, če bi me novo delovno mesto zanimalo. O iskanju drugih kandidatov sploh ni bilo govora, saj so nujno potrebovali nekoga, ki ima ustrezno znanje s področja trajnostnega razvoja, prav tako pa se spozna na profesionalno jadranje in delovanje podjetja Quantum Sails.

eM: Kaj pa meniš o zlatem pokalu SSL?

Na SSL lestvici si že dolgo časa vodilna (kriterij crew), na mednarodni lestvici zasedaš izjemno 9. mesto med vsemi ženskimi jadralkami (woman global ranking/crew). Mnoge jadralce iz ekipe Quantum Racing si pustila za seboj. Se ti zdi, da JZS dovolj pozna tvoje dosežke?

Tako je, na lestvici SSL sem kar visoko, kar je bil tudi glavni razlog, da mi je morala slovenska ekipa poslati povabilo v ekipo. Povabilo sem po dobrem mesecu zavrnila, saj razen zapoznelega povabila s strani ekipe ni bilo nobene komunikacije z menoj. Prejela nisem nobenega programa in razporeda treningov, nato pa so javno objavili pozicije na jadrnici. Mene so določili kot floaterja, torej dodatnega jadralca, brez obvestila in kljub temu, da so jadrnice za SSL skoraj identične jadrnicam v razredu RC44. Izmed članov slovenske ekipe imam na teh jadrnicah poleg članov ekipe Nika v RC44 največ izkušenj, plus vse izkušnje z jadrnice TP52, zato se mi je zdela odločitev nepoštena.

eM: Brat Dan je že nekaj let kapitan klasične jadrnice Mariska 1908. Pri njeni prenovi si tudi ti sodelovala, saj v obdobju korone, ko je prenova potekala, nisi imela regat. V svoj CV lahko dodaš tudi poznavanje tradicionalnih mornarskih veščin in zmago na Monaco Classic Week ter medsebojno dvobojevanje med Marisko in Tuigo v Tržaškem zalivu. Kako se počutiš v vlogi krmarke 28-metrske Mariske, kjer si odgovorna tudi za taktiko?
Jadranje na klasičnih jadrnicah je popolnoma drugačno od sodobnih jadrnic. Vse poteka bolj počasi, sile se ogromne in približno enake kot na sodobnih jadrnicah, vendar so pri klasičnih jadrnicah mehanizmi drugačni, in je pravzaprav vse skupaj lahko dosti bolj nevarno. Vendar pa je krmarjenje take jadrnice zame skoraj sprostitev. Odkar sem postala članica večjih ekip, nimam več veliko priložnosti krmariti, čeprav je to najverjetneje moja najljubša pozicija na jadrnici.

 

 

eM: Kako pa na tvoje uspehe gledata tvoja starša, ki sta ti jadranje položila v zibelko?

Moja starša sta moja največja podpornika in navijača. Naučila sta me skoraj vsega, kar vem o jadranju in mi omogočila tekmovalno jadranje v mlajših letih. Šele v zadnjih nekaj letih sem ugotovila, koliko stvarem sta se morala odpovedati, da sva jaz in moj brat lahko postala jadralca, kakršna sva. Čeprav sem v večje ekipe prišla popolnoma naključno, pa je dejstvo, da sem v vseh ekipah ostala več let, posledica vzgoje, vrednot, prenosa znanja in načina življenja naše družine.

eM: Želiš ostati v profesionalnem jadranju ali načrtuješ še kaj drugega? Zdi se, da vse zastavljene cilje dosežeš.

V profesionalnem jadranju želim ostati čim dlje, vendar pa vemo, da so predvsem za ženske v tem športu možnosti za dolgoročno kariero zelo omejene, predvsem če se ženska odloči, da bi želela imeti družino. V tem športu bi torej želela ostati čim dlje, vendar pa vseh svojih upov ne polagam v to. To je tudi eden od razlogov, zakaj poleg jadranja razvijam tudi kariero v menedžmentu trajnostnega razvoja. To mi omogoča, da še vedno ostajam v stiku z jadralskim svetom in hkrati počnem še nekaj drugega, kar me zelo veseli. Trenutni cilj za prihodnost je postati direktorica trajnostnega razvoja še za kakšno ekipo za Pokal Amerike in to usklajevati z delom za Quantum Sails in regatami na TP52 in RC44.

 

 

eM: Kateri pa so najlepši vtisi sezone?

Težko bi bilo vse našteti. Zmaga na svetovnem prvenstvu TP52, zmaga v skupni sezoni TP52, ko so se moji straši udeležili regate TP52 v Scarlinu in prvič videli, kako potekajo ta tekmovanja, ko je moj oče regato spremljal s podpornega čolna ekipe Quantum Racing (kar se ni zgodilo že od mojih let na Optimistu), jutranji tek po otoku med regato RC44 v Marstrandu, večerne zabave med regato TP52 v Portalsu s podporno ekipo Quantum Racinga, regata RC44 v Portorožu v lahkih vetrovnih razmerah, katere sem imela najraje, ko sem jadrala na Optimistu, enomesečni poletni premor v Sloveniji in na Hrvaškem, da sem si lahko odpočila in se pripravila na nove napore. Preveč vsega!

eM: Pa še zadnje vprašanje – kakšen tip jadralca najbolj spoštuješ?

Najbolj spoštujem jadralca, ki naredi napako in je to pripravljen priznati ter prevzeti odgovornost za slab rezultat. S tem ima po mojem mnenju težave večina taktikov, vendar Terry Hutchinson ni eden izmed njih. Ko nam ne gre najbolje, je on vedno prvi, ki pove, kaj je storil narobe. Poleg tega pa zelo spoštujem tudi zmožnost obravnavati vsak plov posebej in pozitivno naravnanost kljub slabemu rezultatu. Največ šteje to, kar pokažeš to regato, to sezono, in ne rezultati izpred petih let. Terryjev moto je: »Kot jadralec si dober le toliko, kolikor je bila dobra tvoja zadnja regata.« Torej mora biti naša ekipa kar dobra, saj smo zmagali zadnji plov v sezoni, celotno regato in skupno sezono.

 

 

Podobne teme:

• TP52 v Scarlinu
• TP52 World Champions 2018 v znamenju ekipe Quantum Racing
• Tekmovalno jadranje in trajnost
• Lara Poljšak ponovno v ekipi Quantum Racing
• Svetovno prvenstvo TP52