Žan Luka Zelko

Žan Luka Zelko je trenutno najboljši slovenski jadralec in eden od dveh kvalificiranih jadralskih posadk za poletne olimpijske igre v Tokiu. Nastop mu je zaustavila zdravstvena epidemija koronavirusa COVID-19, zato bo nanj bo moral počakati še leto dni.

Mitja Zupančič, fotografija: osebni arhiv in eMORJE.com

eM: Štajerec, ki se stalno vrača k morju, letnik 1994. Njegovi začetki segajo v BD Sidro (Brodarsko društvo) na Dravo, kjer pa je klub zaradi nesoglasij zapustil in ustanovil svoje društvo – Maraktiv Maribor. S kakšnimi občutki ste sprejeli novico o prestavitvi OI Tokio 2020 v leto 2021?

Z olajšanjem!

Naj pojasnim; po poškodbi sem ponovno začel z jadranjem šele marca 2019, pred tem pa sem bil 2017 pol leta brez jadranja in 2018 kar devet mesecev. Uspel sem se sicer kvalificirati na OI, v žepu imam vozovnico za Tokio, a vse se je dogajalo ekstremno hitro. Nato pa je nastopila epidemija in spet sem bil stran od morja in treniranja na vodi. Vrhunsko trenirati jadranje na celini, četudi na jezeru ali reki Dravi v Mariboru, pa ni najbolj enostavno.

eM: Kaj za vas osebno pomeni ta prestavitev?

Kot rečeno, skoraj čudežno sem pridobil čas za pripravo, ne le tehnično, ampak tudi fizično in psihološko krepitev, saj se dobro zavedam, da sem se izvlekel iz zdravstvenih težav. Poškodba je operacijsko sanirana, vendar moram z njo živeti. Zato je še toliko bolj pomembna moja odlična telesna pripravljenost, da lahko v vsakem trenutku kontroliram gibe, pa tudi morebitno bolečino.

eM: Kako boste uspeli obdržati motivacijo na tako visokem nivoju?

Ker sem sprejel enoletno prestavitev poletne olimpijade z olajšanjem, ta res ni vprašljiva. Motivacija je morda še večja, saj sedaj dnevno delam in živim za leto 2021. Ostajajo pa tudi objektivne in večne težave. Stalnica je borba za finančna sredstva, objektivne pa, da so v letošnjem koledarju vse razpisane regate zaradi zdravstvene krize odpadle, ostaja le oktobrsko EP v Grčiji, pa še to ni dokončno potrjeno. Trening je ena zgodba, resnična tekma pa druga, in teh pač ni.

eM: Kakšen je nov načrt priprav in stopnjevanja forme?

Več kot leto dni je do ponovnega datuma olimpijade, torej je časa dovolj. Koronakriza je prinesla tudi nekaj dobrega. Več sem imel časa za fizično vadbo, takoj ko je bilo možno, sem se odpeljal nazaj v Izolo, kjer ostajam do normalizacije situacije in odprtih meja, potem pa grem nazaj v Dalmacijo.

 

 

eM: Ali ste še vedno brez trenerja?

Da, uradno sem še zmeraj brez trenerja, kar je ogromen minus. Letna finančna podpora JZS, ki je namenjena mojemu športnemu udejstvovanju, predstavlja le polovični znesek stroška trenerja na letni ravni. Mislim, da sem povedal dovolj. Neuradno pa že več kot leto dni sodelujem s trenerjem Luko Radelićem, Spličanom, tudi odličnim hrvaškim jadralcem. Res se dobro razumeva, sedaj, ko sem v Izoli, pa se praktično dnevno slišiva, da komentirava in analizirava dnevne treninge. Pa brez kondicijskega trenerja, Mariborčana Davorja Bozovičarja, tudi ne bi šlo. Sva velika prijatelja, Davor pa mi je stalno na razpolago, kadarkoli ga potrebujem. Sicer pa, koga pa naj bi med enosedi sploh povabil za trenerja. V Sloveniji ljudi s takšno dodano vrednostjo praktično ni, morda lahko izpostavim le dva trenerja: prvi je zagotovo Vasilij Žbogar, drugi Tomaž Čopi, potem pa je spisek bolj ali manj končan.

eM: Kaj pa sodelovanje z Vasilijem Žbogarjem?

Leta 2017 sem že sodeloval z Vasilijem, potem pa sva se zaradi različnih videnj mojih nadaljnjih razvojnih poti za nekaj časa razšla. Vmes sem tudi prestal operacijo in se vrnil na morje, v Izolo, kjer je tudi Vasko. Sedaj resnično prijateljujeva in praktično vsak dan odhajava skupaj na vodo. Vasilij je še zelo konkurenčen in odličen »sparring partner«, ki pa mi tudi nesebično predaja izkušnje, tako na vodi kot pred odhodom na morje. Res sem mu hvaležen.

eM: Vasilij Žbogar je sedaj predsednik strokovnega sveta pri JZS. Kakšno pa je vaše sodelovanje sedaj z JZS, saj je bilo v preteklosti precej nerodno?

Podobno, kot je bilo v preteklosti, vselej se držim bolj stran od stanovske krovne organizacije, saj sem moral zmeraj sam skrbeti zase. Upal bi si celo reči, da sem bil kot jadralec z vzhodnega, celinskega konca države zmeraj manjvreden. Preveč prepiranja, preveč lokalnih interesov med znanimi jadralskimi priimki in družinami, vse se pa vrti okoli financ, ki jih je enostavno premalo za vse deležnike in vse želje. Moram pa reči, da sem potem, ko sem se kvalificiral na OI, tudi na JZS-ju popolnoma drugače sprejet.

eM: Kako pa komentirate, da ste trenutno prvi jadralec Slovenije in ne prihajate z Obale?

(Smeh) Hudomušno pravim, da je moral Štajerec priti na Obalo, da bi pokazal, kako se jadra! No, šalo na stran. Slovenska obala ima velik jadralski potencial. Ko se tu otroci skobacajo iz plenic, so že v jadralnem klubu. Opažam pa, da je celoten pristop k jadranju že od rane mladosti usmerjen v tekmovalno jadranje, ki s seboj v otroški dobi prinaša neverjetne pritiske. V trenutku adolescence, ko bi ravno bilo potrebno pritisniti na »plin«, pa nastopi stanje zasičenosti. Jaz sem v zgodnji mladosti jadral predvsem ljubiteljsko, nikoli pod pritiskom, tekmovalni motivi so prišli kasneje, in morda je prav to razlog za uspeh. Sicer pa je jadranje kot vino, starejši si, zrelejši in boljši. Ob dobri zdravstveni kondiciji jadralci lahko jadramo celo, ko smo v srednjih letih.

eM: Ali ste morda kdaj imeli občutek, da so jadralci iz primorskih klubov favorizirani?

Da. Dodaten komentar pa ni potreben. Veseli pa me, da sem na Primorskem odlično sprejet in dobrodošel v vseh slovenskih obalnih jadralnih klubih.

eM: Koliko sredstev dobivate s strani JZS glede na Mrak & Macarol Team in ostale jadralce?

Tega ne morem komentirati. Obe kvalificirani posadki na OI žal ne dobivata sorazmernih sredstev glede na rezultate, delitev na JZS-ju ostaja sorazmerna in hkrati nesorazmerna, ujeta v pretekle spone in mikrointerese.

 

 

eM: Ali imate svojega menedžerja?

Žal ga nimam. Sam moram biti tudi svoj menedžer. Raje ne povem, kako je živeti v stalnem pomanjkanju finančnih sredstev, ko ne veš niti, če boš lahko šel na EP ali SP ali kakšno drugo regato. Skoraj si ne znam predstavljati, kakšno bi bilo moje življenje, če bi se lahko posvetil samo jadranju, brez iskanja finančnih sredstev. Res pa je, da sem že iz otroštva vajen preživeti s tistim, kar imam. Organizacijsko pomeni, da vnaprej kupim letalsko karto, naredim rezervacijo po najnižji mogoči ceni itd.

eM: Kdo pa potem skrbi za finančno vzdržnost vašega projekta in za pritok sponzorskih ter donatorskih sredstev?

Kot rečeno, sam moram poskrbeti, po svojih najboljših močeh pa mi pomagata tudi moja starša, brez njiju že zdavnaj ne bi mogel več jadrati. Podpirajo me tudi družinski prijatelji in znanci, imam pa tudi nekaj sponzorjev in donatorjev, če smem na tem mestu omeniti Dravske elektrarne Maribor. Zanimivo pa je, da me finančno nihče ne podpira z obale. Poglejte, jadro je za 14 dni, maksimalno za en mesec, in vsakič novo za pomembno tekmo. Samo cena enega jadra je 650 EUR. Ker je standardizirano in licencirano, si ne moreš nič pomagati, saj ga moraš kupiti pri točno določenem proizvajalcu.

eM: Ali je res, da ste razvili svojo blagovno znamko oblačil?

Doma smo razvili blagovno znamko Zelko Unikati, zaenkrat so to pletenine, s katerimi pač ne morem na morje, projekt pa še ni končan. Ideje se rojevajo, zahtevajo pa profesionalen pristop in čas, ki pa ga nimam, saj vsega vlagam v jadranje. V zadnjem času sodelujem z globalnim izdelovalcem navtičnih oblačil Code-Zero, ki me tudi oblači, s tem pa sem postal tudi ambasador te blagovne znamke. Na ta način sem se spet uspel izogniti enemu strošku v moji športni karieri.

eM: Dolgo časa je za vašo kariero skrbel oče. Kakšno je danes vajino sodelovanje?

Vse do 18. leta sta zame in mojo športno pot skrbela starša. Brez njiju ne bi šlo. Pa tudi verjela sta vame, še takrat, ko niti sam nisem več verjel. Danes je malo lažje, saj sem zaposlen v Slovenski vojski, zato vsaj denarnica ne ostaja ves čas popolnoma prazna.

Povem vam eno anekdoto! Ko sem v družbi mojega očeta leta 2014 prišel na tekmo EP v Koper, sem imel le eno in edino jadrnico, iz leta 2010, ki je bila kot mavrica, vsa pokrpana. Doma si pač nismo mogli privoščiti, da bi vsako leto dobil nov material. Na tekmi barka ni šla nikamor, in ko sem se končno vrnil z morja na obalo, je bila tako težka, da je z očetom nisva uspela potegniti iz vode. Barka se je na spoju odprla in trup je bil napolnjen z vodo. Na srečo je moj oče vedno skrbel za mojo opremo in laserja tudi čez noč popravil, tako da sem lahko naslednji dan nadaljeval z regato. Po končani regati me je preplavilo razočaranje in bolečina. Nisem se počutil konkurenčnega in tudi motivacije mi je zmanjkalo. Hotel sem se odreči jadranju. Takrat pa je pristopil partner od moje tete in mi kupil novo barko, nov laser, in zgodba se je začela znova.

 

 

eM: Ali ste kot kvalificirani potnik na OI upravičeni do plačanega trenerja, kondicijskega trenerja, fizioterapevta, psihologa?

To bi bilo prav, vendar tega ni. Preveč želja, preveč interesov, premalo denarja, zato moraš pogledati vase in poiskati lastne rešitve. Fizioterapevt je zame pomembna stvar, a sem tudi brez njega, zato si moram pomagati kar sam. Seveda je zato možnost poškodbe še toliko bolj prisotna. Že vsa leta pa mi pomaga tudi športni psiholog Matej Lunežnik, tudi Mariborčan. Četudi vse sloni na prijateljskem odnosu, ga lahko pokličem, kadarkoli ga potrebujem. Psihološka priprava, sploh na velikih regatah, pa je zelo pomembna, potem so tudi štarti boljši in taktika je lažje izvedljiva, jadranje pa bolj mirno in preudarno.

eM: Ali je vrhunskemu športniku brez trenerja sploh mogoče priti in ostati v svetovnem vrhu?

Polna sezona zahteva od 120 do 150 tisoč evrov. Trener predstavlja približno četrtino zneska, deluješ pa v okviru mogočega in se znajdeš, kot veš in znaš. Še dobro, da se športniki med seboj razumemo in podpiramo, saj smo večinsko zrasli v podobnih razmerah.

eM: Kje pa sicer najbolj pogosto trenirate in zakaj?

Sedaj sem v Izoli, kjer sodelujem z Vasilijem Žbogarjem, kot sem že omenil. Kmalu pa bom odšel v Split in na Gardo, tam imam največ konkurenčnih tekmovalcev, tako da so treningi zelo kakovostni, hkrati pa imam omogočeno neposredno primerjavo in stik s konkurenco. To je tisti pravi kriterij na vodi.

eM: Olimpijada ima svoje specifičnosti in zakonitosti. Kakšne so?

V resnici gre za krono nastopov vsakega tekmovalca, četudi so evropska in svetovna prvenstva zahtevnejša, a manj odmevna. Na olimpijado pride več držav udeleženk in iz vsake države je v posameznem športu udeležen le en predstavnik ali ekipa. Običajno pa se zgodi, da največji favoriti prav na olimpijadi podležejo pritisku. Tam ni popravnega izpita, čakalna doba na novo priložnost pa je dolga polna štiri leta.

eM: Kako pa je z materialom?

Vsi jadralci dobimo isti material, popolnoma opremljeno jadrnico, razen sistemov in vrvi, ki jih prinesemo s seboj. Do sedaj so bili trije licencirani proizvajalci, regijsko razdeljeni na kontinente. Na olimpijadi bomo jadrali z jadrnicami japonskega proizvajalca. Barka mi zelo ustreza, res je super. Septembra 2019 sem jo preizkusil na regati za svetovni pokal in olimpijskem testiranju v Tokiu.

 

 

eM: Kaj vam osebno pomeni nastop na olimpijskih igrah?

Izpolnitev otroških sanj, sicer pa še eno tekmo, na katero se je treba dobro pripraviti in odjadrati čim bolje ter si pridobiti izkušnje za poletne olimpijske igre v Parizu leta 2024.

eM: Ali gre pri olimpijadi zares za obsesijo po kolajni?

Na olimpijskih igrah žal veljajo samo kolajne, v resnici pa ostane v zavesti ljudi le olimpijski zmagovalec. Kar smo želeli, to imamo. Osebno se tokrat z odličjem ne obremenjujem. Sem pa na olimpijskem testu dobro spoznal jadrnico in razmere na regatnem polju. Gre za odprto morje, zato je val visok in dolg, posebno poglavje pa so močni morski tokovi. Visoka stopnja vlage v ozračju in visoke temperature so tudi zgodba zase. Res pa je tudi, da smo bil v Tokiu lani septembra, olimpijada pa bo v začetku avgusta.

eM: Imate idealno telesno težo in maso za razred laser, kar je lahko velika prednost pred konkurenco.

Višina 188 cm in telesna masa 83 kg sta res idealni in jaz ju imam. Četudi pojem kakšno kalorijo več, jo porabim med treningi, tako da vsaj glede tega nimam težav.

eM: Kaj pa poškodbe?

Operacija hernije – ledvenega dela hrbtenice me je skoraj stala kariere. Sedaj je vse v redu, se pa zavedam, da se poškodba lahko ponovi. To pa je tista nerodnost, s katero se je enostavno treba sprijazniti, jo sprejeti in znati z njo živeti.

eM: Kakšni so vaši načrti za oktobrsko EP, ki je v resnici edino tekmovanje, razpisano v tem koledarskem letu ?

Čim bolje se pripraviti na tekmo. Sploh pa upam, da ne bo še oktobrski termin vprašljiv in povezan s preveč omejitvami, cepljenji, zdravstvenimi pregledi+

itd. Do takrat pa moram izboljšati moje štarte, to je cilj!

 

 

eM: Na zadnji, 51. Barkovljanki 2019, smo vas opazili za krmilom Way of life, kako ste ex Maxi Jeno prijadrali skozi cilj in se z ekipo EWOL veselili zmage. Za kakšno sodelovanje gre?

Prijatelji so me povabili, da se jim pridružim. To je bil tudi moj prvi stik z velikimi jadrnicami. Bilo je super, si pa nisem predstavljal, da bom stal za krmilom jadrnice. Gašper Vinčec mi je dal priložnost, tako da sem odpeljal večino treningov, na tekmi pa sem na zadnji stranici smel voditi barko, nato smo kot prvi prišli skozi ciljno črto. Občutki so bili nepopisni, v isti sezoni pa so se ponovili še na beneški regati Venice Hospitality Challenge. Je pa ekipa EWOL Way of life tudi eden izmed mojih podpornikov.

eM: Ali vas bomo lahko v prihodnosti videli tudi kot profesionalnega jadralca na velikih jadrnicah?

Ne bi se branil, ampak potem, ko bom končal z olimpijskim jadranjem, četudi me še bolj privlači misel na položaj trenerja. Sicer že sedaj uspešno sodelujem z BD Sidro v Mariboru in jim pomagam pri izvedbi treningov. Pred kratkim pa smo prvič po petih letih mlade klubske upe spravili nazaj na morje, prav sem v Izolo.

eM: Olimpijska kolajna, kaj vse se mora zgoditi, da se zgodi?

Vse se mora sestaviti, ampak brezhibno! Tam je tako; imamo 10 plovov in regato za »medal race«. Zbriše in ne upošteva se le en najslabši rezultat. Zamočiš plov in si pogorel.

eM: Kakšen je torej načrt za Tokio 2020(2021)?

Uživati v jadranju, doseči čim boljši rezultat in se pripraviti na OI v Parizu. Takrat bom star prav toliko, kot je bil Vasko, ko je na OI v Atenah osvojil bronasto kolajno, prvo od treh osvojenih olimpijskih medalj.

eM: Zaradi zdravstvene krize koronavirusa ste ostali dva meseca brez jadranja in manevrov na morju. Kako ste preživeli tisti čas, kako ga dojemate in s kakšnimi občutki se vračate na morje?

Občutki so odlični, spet uživam in se zabavam v jadranju. Četudi je jadrati v močnem vetru bolj adrenalinsko in zabavno, mi ustrezajo tudi šibki vetrovi. Čas sem preživel predvsem za kondicijski trening, bilo pa je tudi nekaj prostih terminov za moj hobi, kolesarstvo in surfanje. To pa tudi šteje!

 

 

Podobne teme:

• Žan Luka Zelko končal na skupno 21. mestu
• HIR 3 gre ponovno na pot okoli sveta
• V Hyeresu začetek EP za ILCA 6 in ILCA 7
• Leto 2/ št. 16; Fevdalna država
• Luka Zabukovec šesti, Alenka Valenčič 16