Leto 2/ št. 19; Mali športnik

13. julij, 201913. julij, 2019 emorje.com 0 Komentarjev

Kazalo

Kaj o tebi, mali športnik, menimo starši?

»10 let imaš, in če te ob vpisu v prvi razred še nisem vpisal(a) nikamor, je zdaj že skrajni čas. Vlak priložnosti prehitro pelje mimo, in če takoj ne sedeš vanj … olimpijska bakla zate nikoli ne bo gorela.«

Besedilo: Katja Bertok, fotografija: arhiv eMORJE.com

Tanka meja med naslado in jezo

Tkanje misli se tako razvname, da brez večjih zadržkov tlakujemo imaginarno pot uspeha lastnih hčera in sinov. Nepopisno naslajanje nad premagano prvo oviro, osvojeno prvo kolajno, vpoklic na prve stopničke … in nepopisna jeza, ko se na poti kaj zalomi. Nehote in – kakopak – na krivdo drugih. Kajti mi, starši, smo jim želeli le najboljše. Drugi pač ne. Zmotno. Premalo jih predobro poznamo, da bi tudi v ekskluzivni vlogi starševstva sodili o najboljšem in najslabšem zanje. Nesmisel do tolikšne mere, da se jezik zaplete, a ne odnehamo. In rovarimo vse do drobovja tega, čemur v osnovi pravimo interesna dejavnost. Ki njej ali njemu ponuja veselje, druženje, zabavo, sprostitev, jim vedri duha, krepi telo, bistri um …

Šport krepi duha

In res je tako. Vsaj na začetku. V imenu zdravega duha v zdravem telesu prvenstveno izbiramo športne aktivnosti. Kar je prav, nedvomno. Šport krepi um in prenekatera življenjska »zavozlanka« mladostnika slej ko prej najde rešitev v preznojenem dresu ali izpahnjenem kolenu … eni od številnih bojnih ran na poti do zmage.

Šport sicer krepi um in duha, a obdobje lovorik je kratko in minljivo.

Šport je odrekanje

Toda to še ni vse, kar šport pomeni. Poleg krepitve zdravja, izboljšanja motorike in »kajvemšečesa«, brez česar nam živeti ni, je šport tudi odrekanje, je tudi birokracija, je tudi želja po vsej sreči s figo v žepu, je nesmisel pri izdajanju odločb, je nehvaležno 4. mesto, je status, ki obeta in obljublja prednosti, je čakanje na priložnost stopiti v vrsto izbranih, za katere se trener (ne)hote bolj zavzame … je marsikaj, kar se pravzaprav velikokrat (pre)lepo sliši. Včasih pa slišana zgodba ni ravno odsev realnega. Toda ne glede na to so majhni koraki na poti do cilja dragoceni.

Kdo je resnični zmagovalec

Še slišim dečka, kako vzneseno pripoveduje, da je bil top 10 v srebrni skupini. Top 10! Izvrstno! Srce mu razbija od navdušenja, kajti v svojem malem jazu je uspel zbrati toliko znanja, izkušenj in poguma, da je sledil »le« 60 boljšim pred seboj. A to je le stališče, ki ga zavzemamo, je zorni kot, s katerega želimo na stvar pogledati. Dejansko je bil deček zmagovalec. Nekaj v sebi je premaknil, nekaj v sebi je premagal in s tem postal boljši zase, kakopak tudi pred celim svetom, četudi je ta neizprosno velik. Kljub kipeči zmagi v njegovi duši pa ga nihče ni opazil, kaj šele nagradil. Sistem je pač takšen, da so pomembni prvi trije … ostali so del sivega povprečja, ki se je znova trudilo zaman.

Vsak dan treningi, urnik športnika je seciran na minute.

Breme prvih treh

Pa tudi prvi trije niso vedno »the lucky ones«. Sreča, ki se poigrava s (tudi njihovo) sposobnostjo, je velikokrat začinjena s prilagajanjem okoliščin. In prostranost gledališkega odra se tedaj odpre v vsej svoji farsi, ki jo dopušča maska … Sprenevedanje, intrige, suflerji, režiserji, ki to niso, in matrone, ki gledališki ansambel želijo pospraviti v zavetje lastnega krila. Starši – nebodigatreba in ne meneč se za bistvo vsega, da so glavni igralci oni – otroci, ki se za njihove enormne težave sploh ne zmenijo.

Obdobje lovorik

Kljub naporom stranskih igralcev pa ostaja glavni atribut vsega skupaj minljivost. Obdobje lovorik je potemtakem strnjeno v le nekaj (najboljših) let. Tistih nekaj let, morda celo le enega ali dveh, ko se z njim vsi ukvarjajo, nanj stavijo, ga odevajo v simbole, ki pomenijo zmago. Pred tem je bila pot vijugasta in negotova, tavanje v temi in brezbrižnosti pa stalnica, ki na trenutke ni vlivala upanja za rast, kaj šele vstop v želeni špalir bojevnikov v reprezentanci.

Bila sem nula, totalni analfabet

»Bila sem nula, totalni analfabet in ne glede na trud, vselej prezrta,« mi zaupa dekle, ki danes usodo kroji drugače. Prve stopničke, prva zmaga … v klubu se končno spomnijo, kako ji je ime. Starši prav tako analfabeti: razen neštetih prevozov in plačanih prenočišč, razen tisoč izrečenih besed tolažbe, ki so bile bolj ali manj bob ob steno, ji na poti do ciljev nista znala kaj prida pomagati. Slednje – znanje in strokovno pomoč – sta tako prepuščala zato poklicanim. Trenerjem. Talentiranim strokovnjakom, pedagogom, psihologom, velikokrat tudi nadomestnim staršem. »Šest let trdega dela se še kako obrestuje,« pravi, »a ni bilo vedno tako.« Sivina njene nepomembnosti je postajala duha moreča. (Pre)pogosto je ostajala tik za izbrano vrsto, ki so jo krojili bodisi rezultati ali argumenti trenerja. Tako pač je, je menila, in čakala na svojo priložnost. Medtem pa praskala kot zapornik na zidove ječe … vse dokler ni spraskala prve linije, ki jo je želela doseči in preseči.

Urnik, seciran na minute

Do obisti discipliniran otrok, ki je že od prvega dne pravzaprav življenjska lekcija za starše: dan, seciran v petminutne intervale, nešteto preskočenih ovir, zadušen jok, spopad krivice in pravičnosti, petica, kolajna, lajk na instagramu … »Kdo sem jaz, če me še včeraj nihče ni poznal?« me vpraša.

Kdo je resnični zmagovalec?

Razmišljam. A ne predolgo. Kot človek, ki športnik nikdar nisem bila, ji pravim: »Zmagovalka si, ker si vse to naredila sama.« In vedno bo tako, saj me je na poti življenja že davno prehitela. Predvsem v miselnosti postavljanja športnih ciljev: »Ambicija mora biti v glavi športnika, ne trenerja. Ko greš v polje zmagat, običajno izgubiš. Ko greš v polje iztisnit iz sebe najboljše, kar lahko, zmagaš. Kompromis med enim in drugim pa ne rodi ničesar,« me pribije s še zadnjo lekcijo.

Kaj vse je na tej poti šlo prav ali po zlu, ja, o tem imam svoje mnenje. Kot bitje, kot mati, ne nazadnje kot to, kar v profesiji počnem. Tako kot mnogi: inženirji, mehaniki, pravniki, sodniki, učitelji, zdravniki, trenerji košarke, nogometa, šaha … ne nazadnje tudi jadranja. A če me spomin ne vara, so nas davno tega v šoli poučili o pomenljivem verzu, ki se glasi takole: »… le čevlje sodi naj kopitar …«

Kdo je resnični zmagovalec, tisti, ki pride med prvih deset, prvi trije, ali vsakdo, ki premika svoje meje …

Mesečni prispevek hromi sanje bodočih zmagovalcev

Bomo torej zmogli ali bomo zavoljo mesečnega prispevka ohromili sanje bodočih zmagovalcev? Pa ne pozabite: nasmejan otrok tudi po ne ravno posrečenem treningu je na poti do zmage veliko bolj dragocen kot z intrigo iztisnjena zmaga. In ne, vstop v interesno dejavnost sam po sebi še ne pomeni, da bo olimpijska bakla sploh kdaj zagorela.

Vse dobro, otroci, pa po pameti, starši!