Leto 2/ št. 23; Biti prvi za vsako ceno
Barcolana, v tokratni 51. izdaji, sicer ni bila rekordna, ostaja pa zelo slovenska in sporočilna. Slovenska zato, ker je zmaga nepričakovano odšla v Slovenijo s koprsko ekipo EWOL Gašperja Vinčeca na jadrnici Way of Life (ex. Maxi Jena), sporočilna pa zato, ker taisti Slovencelni ne znamo niti ne zmoremo priznati zmage in se veseliti z njo, če pač sami nismo zmagali.
Poletni komentar, ki ga je napisala kolegica Katja Bertok, nas je spomnil, da se vse začne že z nepravilno vzgojo v klubih na začetku športne poti, še prej pa že v družini, ko manj kot petka pomeni neuspeh, sploh v tej majhni in do konca skorumpirani državi, ker je treba biti perfekcionist in odličnež na vseh mogočih področjih že od malih nog, sicer ne boš čislan, predvsem pa boš moral delati!
Če je bila nekoč Barcolana predvsem praznik jadralcev, to že zdavnaj ni več. Najprej se organizator peha, da bi dosegel rekordno število udeleženih jadrnic in se s tem ohranil na piedestalu najbolj številčne regate na svetu s skupinskim startom, kjer hkrati tekmujejo rekreativci in profesionalci, najmanjše in majhne potovalne jadrnice, brutalni regatniki, pa tudi kakšna stara barka se najde med njimi.
Vse pa se začne in konča v razredu maxi, kjer največje jadrnice ustvarjajo ljudem, medijem in sponzorjem vabljivo zgodbo, pravo predstavo za javnost, ki jo vsaj kdo na kopnem lahko razume, če se pač skupaj »podi« deset največjih jadrnic, potem je vsem jadralskim telembusom razumljivo, kdo je prvi, kdo je zmagovalec, in le še to šteje, tudi in predvsem na Barcolani.
Letos so pogrnile vse stave. Pred startom velike nedeljske kultne regate se je mešalo karte predvsem za zeleno mizo, stran od oči javnosti. Pomenljivo je v tržaškem pristanišču ostala le ena jadrnica, odeta v svojo značilno črno barvo, a brez kakršne koli oznake. Lokalni vplivneži so v skrbi biti prvi pač onemogočili njen nastop, v drugem poskusu, celo na dan regate, pa dosegli še tehnično omejitev pri uporabi t. i. premične kobilice, spet s ciljem biti prvi.
Pravijo, da človek obrača in Bog obrne, kar se je tudi zgodilo. Tokrat je zmagala že odpisana barka, a izkoristila je slabe vetrovne razmere, in se z lahkotnostjo baletke prva pripeljala mimo druge boje, kjer je bil tudi skrajšan cilj regate. Bila je prva, z veliko športne sreče, kar priznava tudi vsa posadka. A bolj kot biti prva je sporočilnost njene zmage; da naj v jadralnem športu in nasploh velja fair play, dobronamernost in timsko delo, to šteje in ostane v spominu. Večni nergači, predvsem tisti, ki se imajo za profesionalne športnike, a nikoli s svojo nečimrnostjo ne uspejo na silo do vrha, pa bi morda enkrat lahko presegli samega sebe in stisnili roko jadralnemu kolegu, sploh če ima na krmi pripeto domačo zastavo. Vem, da ne bo lahko, a vsaj do 100-te Barcolane, ki sama sicer takoj potrebuje novih energij in pristopov, je še dovolj časa, le večni nergači bodo do takrat že močno upehani.
Mitja Zupančič
odgovorni urednik