Leto 3/ št. 27; Korona virus kot priložnost
Potem ko je slovenska javnost v sklepnem finalu selitve Uprave za pomorstvo RS v nove poslovne prostore na Kopališko nabrežje 9, Koper (Marina Koper), čakala še dodatno leto dni, je politika z aktualno ministrico za infrastrukturo RS pohitela, ujela svoje zadnje politične minute odhajajoče vlade, in dan pred praznikom, v petek, 6. marca, ob 14. uri, slavnostno odprla prepotrebne prostore, ki pomenijo konsolidacijo služb za nadzor in upravljanje varnosti na morju.
Vsakokratni praznik slovenskega pomorstva in neodvisnosti ima seveda izrazit simbolični pa tudi politični naboj. Slednji žal prednjači, sicer bi si vzeli čas, in takšna dejanja opravili na praznični dan, v tem primeru na soboto, na praznovanje pa povabili navadne državljane in jim približali delo pomorske uprave. Morda bi s tem še koga med mladimi navdušili za poklice, ki so sicer deficitarni, zagotovo pa bi se ljudje bolj poistovetili z morjem in sprejeto deklaracijo, da smo pomorski narod.
Še dobro, da imamo praznike, v tem primeru je celo dobro, da imamo politike, ki izkoriščajo neomejene zastonjkarske samopromocijske TV sekunde, ne zavedajoč se, da včasih celo koristijo projektu, saj ga spravijo v javnost.
Sicer pa naše ljubo slovensko pomorstvo diha iz leta v leto bolj obrnjeno na kopno kot pa proti morju. A to je že znana krilatica, ki pa žal drži in se ne spreminja. Precej mačehovski je naš odnos do morja in obale, ki jo imamo, da pomorske dediščine sploh ne omenim. Ne želim se spuščati v debate, kako upravljati s plažami, kako urediti divje priveze, kako dokončno urediti in zavarovati krajinske parke na slovenski obali, ne drznem si niti komentirati kakovosti morja v Tržaškem zalivu, še manj komunalne urejenosti krajev na Obali, to naj presodi in usmerja stroka.
Z vso odgovornostjo pa smem zapisati, da se čas močno spreminja, z njim pa tudi ljudje. Doba hlastanja za materialnimi dobrinami in osebnega okoriščanja je mimo. Korona virus, nevidni sovražnik, spreminja svet, odnose in gospodarstva. Ljudi sili k sodelovanju, tudi odpovedovanju, predvsem pa ponuja premislek o vrednotah, za katere se je treba boriti. Nevidno sporoča, kako krhki in minljivi smo, predvsem pa, da je naša soodvisnost bivanja temeljna in primarna.
Morda pa je to trenutek, ko se bomo morali ozreti nazaj k morju in njegovi morski njivi, ko bomo iskali rešitve za življenje tudi skozi modrosti in prakse naših dedov. Dojeli bomo, da je naša preteklost resnična dediščina za prihodnost, zaradi katere bomo lažje uspeli »stati inu obstati«.
In kaj imata pri tem praznik pomorstva in korona virus? Prvi je uradno ugasnil medijske žaromete že dan pred praznikom, saj je bil letošnji vendar na nedelovni dan. V soseščini pa so prav na praznično soboto praznovali; na Tržaškem je bilo prešerno vzdušje pri Brunu Volpiju Lisjaku, na Lošinju pa bi se moral istega dne točno opoldne na dvomesečno plovbo podati lošinjski loger Nerezinac, a je načrtovani odhod dokončno pokopal korona virus COVID-19, ki bo tako še dolgo ostal medijska stalnica. Poskrbel bo, da bomo znali bolj ceniti življenje, predvsem pa sprejeti novo vrednostno lestvico, in se ozreti v preteklost za boljšo prihodnost. Brez morja in oceanov pa ni življenja, kar ve že vsak slovenski osnovnošolec, kot tudi to, da v še tako slabi stvari velja iskati dobre učinke za čas, ki je pred nami.
Mitja Zupančič
odgovorni urednik
