Leto 8, št. 96; Muzej pomorske duše LAHO
Ladjo LAHO (LAst HOpe), eno najstarejših ohranjenih železnih ladij v Evropi (1903), so uspeli rešiti dan pred načrtovanim razrezom v puljski ladjedelnici Uljanik. Z odločitvijo Gašperja Gašparja Mišiča, ki je prevzel družbo Adriatic Safari d. o. o., lastnico ladje, je bila ladja tik pred uničenjem, na večer pred razrezom, umaknjena iz postopka.
Ladja LAHO je bila zgrajena leta 1903 v nizozemski ladjedelnici P. C. van der Meer. Starejša je od Titanika, a grajena na enak način, hkrati je eden najredkejših ohranjenih primerkov pred-SOLAS kovičenih jeklenih ladij. Plula je čez severni Atlantik, preživela obe svetovni vojni, služila je kot tovorna ladja, v vojni kot polagalka min, in ribiška ladja. Zadnjih 33 let je plula kot potniška ladja pod slovensko zastavo.
Njena konservatorska rešitev je muzej v koprskem mandraču. Načrt predvideva vbetoniranje in utrditev podvodnega dela trupa v mandraču z minimalnim posegom v vidno podobo, kar omogoča dolgoročno ohranitev originalne kovičene konstrukcije. Ladja bo nato preurejena v:
– muzej pomorstva in ribištva,
– muzej Luke Koper in ladij Splošne plovbe,
– izobraževalni center za FPP in pomorske šole,
– prizorišče protokolarnih, kulturnih in turističnih programov.
»Ko sem stopil pred LAHO, nisem videl razpadajočega trupa. Videl sem ogledalo naroda.
V njem sem prepoznal generacije pomorščakov, ribičev, mornarjev, ladjedelcev, študentov pomorstva in vseh, ki jim je morje bilo učitelj, kruh, zatočišče ali prva velika ljubezen. Prepoznal sem svoje sošolce s srednje pomorske šole, svoje profesorje s fakultete, svoje tovariše iz Splošne plovbe – in sebe, mladega poročnika, ki je sedem let plul na ladjah, ki jih danes ni več.
Slovenija je v 20. stoletju zgradila mogočno pomorsko tradicijo. A most med včeraj in jutri se je počasi rušil. Del za delom je odhajal v staro železo. Flota. Škveri. Ladjedelnice. Spomini.
Na koncu je ostala še ena ladja.
LAHO.
Last Hope — zadnje upanje.
In ko nekaj, kar je zadnje, izgine, z njim izgine vse. Zato odločitev ni bila odločitev. Bila je notranja dolžnost. Zavest, da če dovolimo, da izgine tudi LAHO, bomo prerezali zadnjo nit, ki slovenski obali in slovenskemu narodu še vedno pripoveduje: ‘Mi smo pomorska država. Mi smo narod, ki diha z morjem.’
LAHO je več kot ladja. Je 120 let zgodovine, starejša od Titanika. Preživela je vojne, nevihte, oceane. Plula je kot tovorna ladja, polagalka min, nosilka torpedov, ribiška ladja in potniška ladja pod slovensko zastavo. Triintrideset let je spremljala vsakdanji utrip Istre. Postala je del krajine, del spomina, del identitete. Ko sem jo rešil pred rezalnimi noži, nisem rešil železa. Rešil sem glas, ki ga je skoraj utišala tišina pozabe. Ta muzej je zato poklon vsem, ki so živeli z morjem in zaradi morja.
Poklon vsem, ki so gradili ladje, jih vzdrževali, nanje stopali prvič, zadnjič in neštetokrat vmes.
Poklon vsem, ki vedo, da je morje več kot voda – je kultura, poklic, nevarnost, svoboda in dom.
Muzej pomorske duše LAHO nosi poslanstvo:
– ohraniti zgodbe, ki bi sicer izginile,
– povezati ljudi, ki jim je morje del identitete,
– izobraževati generacije, ki prihajajo,
– varovati simbol, ki je preživel vse,
– in opomniti Slovenijo, da ima pomorsko srce, ki še vedno bije.
LAHO pripada Sloveniji tako kot sol morju. Njeno reševanje ni bilo projekt, temveč obljuba.
Obljuba, da se zgodba ne bo končala z rezom kovine, temveč se bo začela znova – kot muzej, prostor spomina in prostor prihodnosti. Ko dvignemo ladjo, dvignemo narod. Ko ohranimo simbol, ohranimo identiteto. Ko rešimo zadnje upanje — rešimo vse.
Gašper Gašpar Mišič,
pomorščak in ustanovitelj
MUZEJA POMORSKE DUŠE LAHO
‘Zadnje upanje za zadnje upanje’.«
Veliki ljudje po umu in duši pa še čem so pogosto zapisali svoj osebni Manifest. Tako tudi pomorščak Mišič, ki zase pravi, da ni tajkun, ampak samonikli slovenski poslovnež, ki mu je uspel preboj v zmedeni tranzicijski Sloveniji. Bil je politik in državni funkcionar, nekaj časa tudi predsednik Luke Koper, vseskozi pa ljubitelj umetnosti. Nenazadnje je kar štirinajst let vodil svojo galerijo v Piranu.
V teh turbolentnih časih štejejo predvsem dejanja. GG ostaja mož besede. Vstopa v svojo zlato dobo, ki jo želi preživeti kakovostno. Ladja LAHO mu je kar naenkrat ponudila priložnost, da uresniči svoje dolgoletne sanje. Že leta 2004 je oddal ponudbo županu Reke, ko je želel kupiti Titovo ladjo Galeb in na njej urediti muzej, protokolarni prostor in restavracijo. Kljub najvišji ponudbi ta ni bila sprejeta, saj ga je župan prosil, naj umakne ponudbo, ker je ladja zaščitena hrvaška kulturna dobrina, in ne bo smela iz države.
Od takrat je morje večkrat poplavilo, a ideja je ostala kot tudi Mišičevo spoznanje, da ni rojen za politiko, umetnost in narodova zavest pa sta mu neskončno blizu. Nenazadnje je prvotno idejo nadgradil z vizualnim muzejem pomorske duše. Tik pred dopolnjeni šesti dekadi je postal redni študent Pedagoške fakultete v Kopru, Univerze na Primorskem. Vpisal je magistrski študij VUO – Vizualne umetnosti in oblikovanja, kar sploh ni presenečenje. Mišičeva vrlina je, da razmišlja kompleksno in povezovalno, v ozadju pa ostaja podjetnik in morjeplovec, kar je garancija za uspešno realizacijo projektov. Ne glede na vse peripetije, govorice za in proti v Slovenski Istri, ostaja Mišič samosvoj. Njegov osebni Manifest sploh ni na preizkušnji, ima pa lepo priložnost, da postane dokument, ki ga bodo brale tudi prihodnje generacije za spomin in opomin. Kajti, če Slovenci imeli bi vsaj malo GG-jeve žilice, ladja LAHO nikoli ne bi bila vbetonirana, ampak bi še naprej plula, lahko tudi kot potujoči pomorski interpretacijski muzej, kot je to na Lošinju.
Mitja Zupančič
Odgovorni urednik
Podobne teme:
- Ladja Galeb – prva hrvaška muzejska ladja
- Novo nasukanje kontejnerske ladje
- Dvig ribiške ladje z inovativno metodo
- Nevihta pri Kreti prepolovila tovorno ladjo
- Hiša »Kuća od 5 dolori«
