Leto 5/ št. 51; Vojna, ki lahko uniči svet

Po dveh letih odrekanj in izolacije, ko smo bili nekaj časa celo zaprti znotraj državnih meja, je covid končno izginil iz udarnih poročil. Za trenutek smo si oddahnili, a zdi se, da si je podal roko z vojno, ki nam sedaj greni življenje, polni ušesa in agende vseh gospodarskih in političnih srečanj, pa tudi medijskih novic, kot da smo že vstopili vanjo.

»Ali je kaj takega sploh mogoče?« se sprašuje civiliziran človek, ko spremlja dogodke in nagovor ruskega ministra za zunanje zadeve Sergeja Viktoroviča Lavrova, da bi bila 3. svetovna vojna iracionalna in uničujoča, torej jedrska. Katera vojna pa ni iracionalna? Vsakokratno in kakršnokoli nasilje ne opravičuje sredstev za dosego cilja, ni opravičljivo niti sprejemljivo!

Tisto jutro, ko se je začela »specialna« vojna operacija Rusov v Ukrajini, smo se zbudili v nov svet, ujet v tektonske premike. Naučena modrost, da vsaka akcija sproži reakcijo in je njej enaka, pa že kaže svoj nezmotljivi aksiom. Na enem in edinem planetu je mogoče le sobivati, edino sprejemljivo »orožje« pa je moč dialoga.

Brez pogovorov tudi tokrat ne bo šlo, pa tudi ne brez odpuščanja. Politika je umetnost mogočega, v svoji biti pomeni dialog. Tisti, ki ga vnaprej izključuje, enostavno ni politik, kar bodo morali spoznati tudi volivke in volivci v Sloveniji.

Informacije so sicer strateškega pomena, vse prevečkrat pa so nepreverjene in usmerjene. Medijski stampedo je tako del vsakokratne veje v hibridni vojni. Ustvarja javno mnenje, kolateralna škoda pa so cele nacije, ki so lahko celo večinsko proti začeti vojni, a so na koncu šikanirane in žrtve ekonomskih sankcij, ki so tudi del vojne strategije.

Prav v teh dneh, ko sonce pridobiva na moči, se daljša dan, in se z mislimi že usmerjamo proti počitnikovanju in dopustom, nam bližina vojne greni spanec. Ni prave energije niti užitka, da bi se predajali radostim življenja. Vse tisto, kar se je še včeraj zdelo za dosegljivo in mogoče, bo morda jutri, sicer brez vojne vihre, a za obubožano ljudstvo, postalo nedosegljivo. Življenjski stroški in energenti letijo v nebo, inflacija dohaja gospodarsko rast, javno mnenje pa je še bolj nenaklonjeno uspešnim, češ, saj gre za same povzpetnike in tajkune. Ljudstvo ima zakoreninjen čredni nagon, in ko v španskih pristaniščih plenijo super jahte ruskih lastnikov in prepovedo nastope športnikov in ekip, narod ploska od naslade.

Tako ne bo šlo naprej. Svet je soodvisen od medsebojne tolerantnosti in razumevanja med narodi, s priznavanjem vseh razlik in zgodovinskih dejstev. Edino pomembna pa je prihodnost. Ta ne more in ne sme temeljiti na razlastitvah in rubežih, blokadah in gospodarskih sankcijah, ampak na medsebojnem spoštovanju in sodelovanju. Namesto rožljanja z orožjem in povečevanja stanja pripravljenosti jedrskih konic bi moralo biti edino vodilo sveta, da je planet Zemlja brez jedrskega orožja, kar pa je utopija.

Potem bodo prihajajoče generacije spet našle smisel za življenje. Dobro se spomnim nagovora Jerryja Michaela Linengerja, ameriškega astronavta slovenskih korenin, ko je v svoji knjigi V vesolju in Pisma iz vesolja sporočal, da bi moral vsak Zemljan imeti brezplačno priložnost, da preživi vsaj tri dni v vesolju in gleda modri planet z vrha nad širne oceane. Sam sem izkušnjo doživel v najboljšem zemeljskem približku – na severnem polu. Po pičlih treh dneh stalne teme sem izgubil enega od treh osnovnih elementov preživetja – svetlobo. Ostala sta mi pitna voda in zrak, pa ni bilo več dovolj za normalno funkcioniranje. Zato si ne vzemimo svetlobe, življenje je preveč enkratno in neponovljivo.

Mitja Zupančič

Odgovorni urednik

Podobne teme:

• Leto 5/ št. 52; Nesmisli vojne
• 180 let svetilnika Struga Lastovo
• Gallerion Museum (Novigrad, Cittanova)
• 494. krški sejem (otok Krk)
• Nove cene stalnih komunalnih privezov