Prehajanje meje v času COVIDa

Piše: Mitja Zupančič, fotografija: arhiv eMORJE.com

Mar ni zanimivo, da vseskozi govorimo le o prehajanjih državne meje med Slovenijo in Hrvaško, kot da drugih sosednjih držav sploh ne bi imeli, s tem seveda mislim predvsem na Madžarsko. Avstrija in Italija pa ob tem vprašanju nič kaj dosti ne zaostajata za Madžari.

Stvar je razumljiva. Hrvaška ima morje, na katerega deremo Slovenci, saj imamo tam nepremičnine, svoja plovila, sorodnike, družine, podjetja, pa še jezik nam je blizu (vsaj starejšim, medtem ko se mladi medsebojno pogovarjajo v angleščini).

Potem, ko je glavna poletna sezona relativno mirno minila brez političnih omejitev, je Hrvaška takoj za tem pristala na rdečem seznamu in začelo se je medijsko natepavanje z glavnim dnevnim podatkom o številu okuženih z virusom covid-19.

Slovenci smo dobili omejitve pri prehajanju državne meje z južnimi sosedi, ne glede na regijo oziroma županijo, v katero potujemo. S tem mislim predvsem na Istro in Kvarner, ki sta pregovorno slovenski destinaciji, kjer ima več kot 100.000 Slovencev svoje nepremičnine, o številu plovil, katerih dejanski lastniki so tudi Slovenci, pa po uradni poti ni mogoče dobiti podatka. Je pa dejstvo, da sta bili in ostajata obe regiji nepravično na rdečem seznamu. Istra in Kvarner imata zelo podobne trende, kot jih zaznavamo v Sloveniji, pa tudi kultura bivanja je tam na podobnem nivoju.

Avtor tega zapisa sem se od 7. do 9. septembra 2020 odpravil na zasebno pot na svoje plovilo, ki ga imam na vezu v Marini Punat na otoku Krku.

Od junija do septembra sem zmeraj vnaprej izpolnil napoved o vstopu v Republiko Hrvaško, ki pa je ni nihče niti enkrat pogledal, zato sem tokrat odpotoval brez nje. Ker sem imel še en opravek na Dolenjskem, sem prestopil mejo na Vinici. Rutinsko so mi pogledali osebno izkaznico in mi z nasmeškom voščili srečno pot, Hrvatje pa so me samo vprašali, kam grem. Nihče ni od mene zahteval napovedi o vstopu v sosednjo državo, sicer bi jo moral ročno izpolniti na mejni kontroli.

Kot bi trenil, sta minila dva dneva na barki. Marina je bila polna, na parkirišču pa so samevali avtomobili s samimi nemškimi registracijami, saj Nemci ob povratku nimajo obvezne karantene. Menda za vikend parkirišče okupirajo slovenske tablice, kar bom preveril ta konec tedna.

Ob povratku znotraj 48 ur sem tekoče prešel hrvaško mejo na Jelšanah in se zapletel v daljši intenziven pogovor s predstavnico slovenske policije, ki je od mene zahtevala obvezno napoved vstopa v RH, česar pa nisem imel. Razložil sem ji, da je tokrat zavestno nisem izpolnil, ker je do sedaj nikoli nihče ni zahteval, pa tudi tokrat ne.

»Kako pa naj mi vemo, kdaj ste v resnici prestopili mejo?« je bilo naslednje vprašanje, ki me je presenetilo in dalo misliti, saj sem si predstavljal, da poskenirani osebni dokument poseduje vsaj tri podatke: o nekaznovanosti, o uri in dnevu prehoda državne meje. Očitno sem se zmotil. V ključnih momentih, ko večina odpove, morjeplovci pač razmišljamo in sprejemamo odločitve, torej sem vztrajal, da to pač ni moja napaka.

Mejna policistka mi je nato zrecitirala člene uredbe, po kateri moramo prijaviti svoje bivanje v tuji državi in plačati turistično takso. Tudi tega nisem imel, ker je v ceni celoletnega priveza v marinah vrednotena in plačana pavšalna turistična taksa za leto dni od sklenitve letne pogodbe, kar sem si drznil tudi pojasniti. No, vsaj kopijo letne pogodbe sem imel s seboj, ki pa ni bila dovolj in nad menoj je visela realna vročitev 14-dnevne obvezne karantenske odločbe.

Skozi zadnjo možnost sem se rešil s cestninskim listkom, na katerem sta bila evidentirana dan in ura vstopa na avtocesto Bosiljevo–Reka, kar pa je bilo čudežno dovolj dober dokaz. Srečno sem odšel svoboden samoizolacije proti domu, še prej pa sem povedal kolegici, da vsi ukrepi padejo že na mejnem prehodu, ko možje postave celo izmeno uradujejo v istih zaščitnih rokavicah, ne da bi jih menjavali ali razkuževali po vsakem prevzetem in pregledanem dokumentu.

Odšel sem varno in po predpisih proti domu, saj sem vedel, da sem bil morda preveč predrzen, skoraj malček državljansko nepokoren, ampak z napisom PRESS sem pač moral ošvrkniti tudi varuhe reda, ki so na koncu koncev le navadni ljudje, tako kot jaz.

V nedeljo 13. septembra 2020, bo spet uveljavljen nov režim na hrvaški meji, ki bo določal skrajšanje obvezne karantene s 14 na 10 dni in izjemo za obisk družine ali udeležbo na pogrebu. Zato velja vseskozi slediti spremembam in novitetam, ki jih sprejema vlada. V izogib nevšečnostim predlagam, da ob vsakokratnem vstopu v Hrvaško izpolnite napoved. Ta je očitno tista, ki določa resnični dan vstopa, torej datum, ne pa ure.

Povezavo prijazno prilagam, je tudi v slovenskem jeziku. Si pa želim, da bi vsi politiki vsaj za kakšen dan sedli v realni sektor in občutili krutost poslovnega okolja, ko nisi prisesan na davkoplačevalski denar. Takrat bi zagotovo bili ukrepi za zajezitev vsakršnih zdravstvenih kriz, te, ki traja, in vseh drugih, ki še zagotovo  pridejo, bolj fleksibilni in bolj življenjski.

https://www.blog.uporabnastran.si/2020/06/04/obrazec-za-prehod-meje-s-hrvasko-entercroatia-mup-hr-zdaj-tudi-v-slovenskem-jeziku-enter-croatia/

Pa mirno morje še naprej, in ohranimo osebno odgovornost ter dostojanstvo, kajti v življenju je edini, ki kaj pomeni, človek in vsa druga živa narava. Štejejo in ostajajo pa prijateljstva. »Krucifiks,« bi rekel naš predsednik, ko pa je življenje tako kratko. Jaz pa pridajam: »Migaj, Mitko, to je edino, kar ti je še ostalo,« in grem nazaj prek južne meje.

Podobne teme:

• Nova izjema za prehod državne meje
• Režim na državni meji nespremenjen do 12. 4.
• Hitrejši vstop z avtomobilom v R Hrvaško
• Novi ukrepi za vstop v R Slovenijo
• Hrvaška 1. 3. odpira terase gostinskih objektov