Belo zlato
Popolno brezvetrje, morje kot oljna gladina, Svetac je že v jutru doživel poletno katarzo. Tako je pripekala vročina, da je puhtelo od tal. Suha vročina je ljudi in živali priklenila v »debelo« senco. V takšnem dnevu je še brezdelje veliko delo.
»Kaj naj počnem, ne morem se ves dan prestavljati od viseče mreže pod rožičevcem do kuhinje v senci vinske brajde,« sem se pritoževal navsezgodaj. Čas ni bil primeren niti za ribolov, še manj za delo v polju.
Oglasil se je stari Barkoš: »Pojdi nabirat sol po ‘škrapah’! Nevihtni jugo pljuskne morje vsaj osem metrov visoko na obalo. Slana voda zalije majhne bazenčke na razjedeni skalnati površini. Današnje vroče sonce je tisto, ki bo vzelo vodo nazaj v nebo. Na skalni površini bo ostala sol, pojdi si jo nabrat.«
Ideja modrega moža sploh ni bila slaba. Še več, takoj mi je bila všeč. Vzel sem plastično vedro in veliko žlico ter odšel nizdol po južnem otoškem pobočju do Pavlovega boka. Še skok v morje in prelevil sem se v lovca na belo zlato, kot so sol imenovali v času vladavine Beneške republike. Nabiranje soli je bilo takrat hudo dobičkonosno. Prodaja je cvetela, ampak le izbranim. Rekli bi, tistim srečnežem s koncesijo. Vsi drugi so ostajali v nemilosti. Pri krivolovu na sol jim je bilo lahko odvzeto plovilo, čoln pa je veljal v družinski hierarhiji za predmet preživetja, zato zapisan na drugem mestu, takoj za gospodarjem. Nabiralca soli so lahko oblastniki kaznovali celo s pohabljenjem, na način, da so mu staknili oko.
»Grem s teboj,« se je oglasila Zaruška in pripravila svoj nabiralni komplet. Kako naivno sem si predstavljal, da bom ta dan postal edini nabiralec solnega cveta, soli in slanice na Svetcu. Na otoku se vse vidi in vse ve, zato velja kolektivni duh. Vsi za enega in eden za vse, kar ni farsa, ampak resnica preživetja v naravi. In sva šla s klobukom na glavi, v zaščitni majici in sandalih na nogah po vročih skalah iskat beli zaklad. Moške oči svet vidijo drugače kot ženske. Sam sem bil v vlogi lovca osredotočen na nabiranje, medtem ko je Zaruška iskala primerne bazenčke in me usmerjala k žetvi. Plastična posoda brez odcejevalnika ni bila najboljša izbira, a še zmeraj dovolj dobra, da se je sol začela kopičiti v njej. Medtem ko je znoj tekel v potokih z mojega čela, so se solni kristali lesketali v avgustovskem soncu.
»Žejen sem, dehidriran, ali imaš požirek vode?« sem vprašal Zaruško. Ta se je le zasmejala in si mislila: »Ubogo detece, odrasti že enkrat,« in iz svoje plažne torbe potegnila termo steklenico z ohlajeno vodo.
»Božji dar,« sem pomislil po prvem požirku, upravičen sem bil še do drugega in konec. »V beneških časih bi morda bila voda celo dražja kot sol, enako tudi v novih časih,« sem pomislil Mići in med nabiranjem soli premišljeval o destilaciji morske vode na otoku Svetcu. Plastična posoda se je relativno hitro napolnila. Ko sem že mislil, da sem delo opravil, je Zaruška iz ta-iste torbe privlekla še veliko polivinilasto vrečko.
»Nadaljuj, saj ni več Benečanov, da bi te preganjali. Če jo nabereš še enkrat toliko, jo bo dovolj do prihodnjega leta, in vmes bo dolga zima, ko boš kuhal svoje morske jedi. Boš videl, da boš v dotiku s soljo s Svetca v naš dom spet prinesel morje,« ni znala odnehati s svojimi vzpodbudami.
»Kaj naj, naj se uprem? Naj nadaljujem in pogrnem ter ubogam?« sem se spraševal in pritlehno muzal, ko sem pretresel nabrano sol v vrečo in z žlico začel strgati po novem najdišču. Prav v zadnjem skalnem bazenu, najbolj visoko nad morjem sem uspel nabrati solni cvet. Izredno tanek sloj soli, ki se tvori na površini kristalizacijskih bazenov v obdobju brezvetrja. Uspelo mi jih je posneti, kot bi posnemal smetano s površine mleka.
»Kam naj jih shranim?« sem vprašal svojo nadležno brihtnico.
Zaruška ni odgovorila, v žaru lova na belo zlato ni želela zapenjati in uničiti trenutka. Snela je svoj slamnik in mi ga ponudila za novo posodo. Bil sem vsaj toliko uvideven, da sem solni cvet stresel v svoj klobuk. Bolel me je hrbet, vroč zrak je puhtel in pribijal k tlom, slanica je začela razjedati moje dlani.
»Dovolj za danes! Konec koncev imam slanico kot stranski produkt, grobo sol za soljenje, kuhanje in pečenje, in solni cvet za dosoljevanje.« Mislim, da bi bili bretanski kuharski mojstri, ki so v svet ponesli slavo solnega cveta, kar zainteresirani za sodelovanje z menoj. Lov na belo zlato pa s tem nikakor še ni bil končan. Nabrano sol je bilo treba najprej spraviti na vrh otoka do zgornje hiše. Natovorjen s kilogrami mokre soli sem se podal po kamniti stezi. Bil sem sam, še osli so se poskrili v edini borov gozdiček pod grebenom otoka. Ni mi preostalo drugega, kot da se prelevim v klenega Krpana z dežele Kranjske in odidem dvesto metrov nad morje.
»Jaz bi še malo vode,« sem se pridušal Zaruški, ki je ostala neomajna.
»Dobiš, kar želiš, potem, ko boš pritovoril sol pod rožičevec,« je bila jasna v svojem stališču, da nagrada pride po opravljenem delu.
»Ti šment, pa so trdili Barkoševi, da ni več beneških rabljev na otoku,« in sem šel naprej. Belolasi vodja plemena z Zankijevega otoka me je že čakal v senci na severozahodnem vogalu kamnite zgornje hiše. Zadovoljen je bil z bero, zato me je nagradil s tanko »bevando«, ki sva jo družno skupaj izpila.
»No, sedaj boš sol stresel v ribiške kasete na papir, ki bo pobiral vlago, jo razgrnil in dal sušit. Naslednje tri dni boš skrbel za svojo slo, in če bo sonce tako grelo kot ta dan, boš do konca tedna svojo sol lahko tudi uskladiščil za pot domov,« me je podučil Barkoš.
Iz brezdelja se je vroč poletni dan prelevil v celodnevno solno avanturo, ki je trajala slab teden. Jutro sem začel z razgrinjanjem soli, čez dan sem jo mešal, zvečer sem jo varno shranil, da jo ne bi dosegla jutranja vlaga. Uspelo mi je pobrati morje, ki ni moglo nazaj na nebo, kot so nekoč definicijo soli zapisali stari solinarji.
