Pot na greben
Čas popoldanske sieste je namenjen počitku po principu »ubij oko«, kot pravijo v Dalmaciji. Zaužite morske dobrote je enostavno treba v miru prebaviti. V urah, ko je sonce najvišje v zenitu, si vsa živa bitja na otoku poiščejo zatočišče v senci. Stopinja ali dve manj ponujata blagodejne učinke v nirvani človeškega telesa, ki zre skozi raj v čista nebesa. Pomirjujočo tišino na dvorišču zgornje hiše so edini prekinili sokoli v krošnjah bližnjih visokih borovcev.
»Kaj jih je zmotilo sredi vročega popoldneva?« sem vprašal dono Vinchenco ravno toliko na glas, da sem prebudil še vse ostalo občestvo. Ženska ni imela prave ideje za odgovor, zato je Barkoš izstrelil svojo modrost: »Eleonorin sokol podnevi lovi svojo hrano, ima pojedino, ob pravi termiki bo kasneje jadral visoko na nebu.« Odgovor me je zadovoljil in pomiril trenutno zvedavost, toda rodila se je želja raziskati notranjost otoka.
»Ali si že osvojil greben?« me je vprašal stari Barkoš in vzpodbudil, da se proti popoldnevu skupaj z Zaruško odpraviva na vrh otoka, prav tja, kjer so v srednjem veku benediktinci postavili samostan in cerkvico. Na otoku so bivali od 15. do 16. stol. Danes so v rodovitni vrtači Polje ostale le še samostanske ruševine, ki ponujajo zavetje oslom – edinim vseletnim rezidentom otoka Sv. Andrija. A do vrha otoka, na njegov rodovitni plato, pelje strma kamnita pot na 200 metrov nad morje. Pohodniške čevlje sem pustil doma, s seboj nisem imel niti dolgih hlač, ki bi me varovale pred nizkim sredozemskim rastjem. S plastenko pitne vode v roki, navtičnih copatih, kratkih hlačah in majici sem se, kot v Kekčevih prigodah, spravil na pot. Z menoj sta šla tudi Zaruška in pes. Čeprav ženskica zmeraj kaj pripominja in botanično bistroumi z nabiranjem semen vseh vrst, sem se odločil, da je po zapuščenih poteh bolje hoditi v paru, kot pa biti osamljen dvonožni jezdec.
Nekoč so bili v zaledju zgornje hiše po vsem južnem pobočju obdelani vinogradi, ki so se raztezali vse proti grebenu otoka. Danes so ponovno obdelani le tisti, za katere skrbijo pridne Rooseveltove roke. Pot na greben gre med vinogradi, in ko švigne še mimo zadnje hiše, se vzpne strmo v hrib. Vinsko trto zamenja nizek neprehoden gozd, višje ga nadomesti mediteranska makija.
»Pazi, ovira na poti!« je zaklicala Zaruška in opazovala črno živalico v veliki pajkovi mreži, ki je bila pripeta prek ceste. Direktna tarča za oznojeno glavo, ko se ti srebrne niti prilepijo kot žvečilka prek obraza. Prvemu sem se ognil, naslednja dva posnel, četrti se mi je prilepil na lasišče.
»Kaj je sedaj to, avtocesta pajkov?« sem nejevoljno stopal naprej in navzgor, oznojen in dehidriran, pa šele pol poti sem snedel. Moje uboge usnjene TBS-ke so prenašale zbadljive občutke kamenčkov na moje podplate. Čevlji za hojo po ladijski palubi pač niso primerna obuvala za pot na plato meniškega otoka, ki so ga benediktinci po odhodu prodali družini Zanki. Slednja z njim gospodari že več kot 250 let. A takrat so menihi zgledno obdelali ves otok, polja in vinograde. Grozdja so pridelali toliko, da so ga izvažali z otoka. Ne morem si misliti, da so za lažji transport vina celo speljali cevi od hiš do pristanišča Povla bok. Duh benediktinskih časov je na tem otoku še zmeraj živ, zato sem v zmernem tempu priganjal naprej, na njegov vrh. Ja, motili so me pajki, ki so sporočali, da tod mimo že dolgo ni stopila človeška noga. Spoznanje je bilo za trenutek celo srhljivo.
»Kaj pa, če naju napade kakšna žival?« je vprašala Zaruška, ki se ji je zdelo super neumno ob petih popoldne lesti na vrh otoka.
»Kdo te bo napadel, ti buča? sem pomirjujoče in samozavestno odgovoril, in v istem trenutku skoraj stopil na veliko kačo, ki se je sončila na vroči skali, raztegnjena po vsej širini, od enega do drugega konca poti.
»Bemtiš, pa kam midva rineva? Najprej pajki, sedaj še kača, brez vode in v kratkih hlačah. Mar bi ležal v senci rožičevca!«
»Že res, ampak potem ne bi bilo nobene avanture,« se je pridušala Zaruška in odstopila svojo plastenko vode. »Pij jo na požirke, ne na galone, pa bo šlo,« je še morala po žensko pripomniti, predno je previdno obšla kačo in stopila pred menoj strumno po kamniti stezici.
»Še dvajset minut in bova na vrhu,« je radostno vzkliknila. Glasno je v globel odmevalo njeno sporočilce, ko je zavreščala kot sokol v gozdu in otrpnila. Meter od nje, v gostem grmovju, se je premaknilo. Vejice so začele pokati, neznano bitje v silhueti belega jetija je stopilo pred Zaruško. Bila je žival bele barve, ena in edina koza je prišla v svate. Ja, tudi živali si želijo socialne bližine, sploh v poletnem času, ko iščejo hlad, senco in vodo, in ljudi, ki jih prek zime ni. Takrat na otoku ostane le koza, pet oslov in krdelo mačk, ki jih s pomladjo ostane pol manjše število. So pa slednje najbolj iznajdljive in trdožive. Naravna selekcija na otoku že stoletja izvrstno opravlja svojo nalogo in vzdržuje zdravo ravnovesje v naravi. Zakon narave je v tej divjini edini, ki velja, kar mora upoštevati tudi človek.
Odisejada navzgor, začinjena s pajki, kačo in kozjim jetijem je bila končno sklenjena. Pred Mićijem in Zaruško se je odprl plato otoka z rodovitno vrtačo. Nekoč polje bogato je obrodilo in stoletje benediktince je hranilo. Danes v njegovih nedrjih samostanska ruševina spi, buri duhove in zle misli prepodi. Odpre poglede v svet, nad morje in planet. Takrat čudoviti um impulz dobi, prelepa misel človeka obdari, ko zre nad morski horizont, z višine nad morjé, ko sončni žarek pozlati poljé.
»Tu bi živel,« sem siknil Mići in predramil urok, ki naju je očaral ob prihodu na otoško ravnino vrh grebena. Rajsko lepoto je kazil žalosten pogled na ostanke ruševin benediktinskega samostana, danes oslovskega hostla za Šimetovo »tovarečo mužiko«.
»Vsaj vodne napajalnike jim je Roosevelt postavil. Uboge živali morajo same prebroditi zimo, le kako jim uspe preživeti?« sem vprašal Zaruško.
»Pa saj pride Roosevelt tudi prek zime na otok. Čez novo leto ga ni, v mrzlih in vetrovnih januarskih tednih je v Komiži, potem se vrne,« je pripomnila Zaruška in končala debato, da ta ne bi skrenila v preveč sentimentalne vode. Ob začetnem vzponu pri zgornji hiši je bilo sonce še visoko na nebu, pot navzgor in plato sta zahtevala svoj davek in vzela čas. Ure so bile minute, in minute so postajale sekunde. Prvič sem se zavedal minljivosti časa, in to prav pred zapuščenim benediktinskim samostanom. A dneva še ni bilo konec. Kot zaprisežen planinec iz dežele Kranjske sem moral osvojiti vrh Kosa, najvišjo špico otoka Svetca, polnih 316 metrov nad morsko gladino.
»To bodo pogledi, to bo morska simfonija, za dušo in telo, ki grela me bo in zvenela naprej, v meni brez mej!« sem si prepeval in se veselil večera. Ujel sem sonce, predno je utonilo v morje, prav v smeri mistične vulkanske Jabuke. Temna špica sredi morja je stala daleč pred menoj. Spomnila me je vseh plovb okoli nje, morja močnih tokov, previsov v morsko globel, kjer je ribji Zanzibar. Rumena je izžarela v oranžni spekter barv, ki je pritlehno tonil v črno modrino, dokler nad zemljo ni ugasnila luč.
»Nazaj v dolino bo treba,« sem kapitansko ukazal Zaruški. Brez čelne svetilke bi bila v debeli riti, tako pa sva bila v tanki. Večerna rosa je padla na skalnato stezico, ki je bila še najbolj podobna spolzki bob stezi na poti nazaj do zgornje hiše. Še dobro, da kače ponoči spijo, pa ne na odprtem. Skrite v gozdu skrivnosti, pod milim nebom najbolj svetlih zvezd so se zdele kot oživele temne sence med belimi kamni. Po južnem pobočju smo hodili vsak za svojo senco le Zaruška, Mići in pes. Menda so z nami pohajale tudi vesele duše benediktinske.
