Štorije z Jadrana 15 – Tender corveta

Prav na začetku si dovolim pojasniti, kaj je tender corveta. To je napihljiv oranžni čolniček na vesla, banjica, s katero smo se kot otroci vozili po morju in nasedali na plažne kamenčke. Z dolžino dveh metrov se je v njega lahko skobacal tudi kašen ata, a mu je kmalu lahko odpadlo dno in ostal je le še navaden obroč za preganjanje v plitvi vodi.

Prav tak čolniček pa me je spremljal tisto leto na plovbi vzdolž Jadrana.

»Kdaj prideš letos na Molat?« me je vprašal mojster Boštjan, priznani oblikovalec lasnih kreacij iz Tržiča, ki že vrsto let počitnikuje na tem otoku, in je z domačini na ti.

»Jah, ne vem, nimam posebnega načrta,« sem mu odgovoril.

 

 

Za božjo voljo, kako neki naj bi ga imel, ko pa zaradi razsajanja virusa niti nisem vedel, če se bomo uspeli vkrcati na barko in odpluti. Pa se je vse zgodilo spontano, še hči, ki je prišla iz daljne dežele, je pristopila v posadko. Barka, do vodne linije napolnjena s hrano, vinom in vodo, dvema psoma in tremi odraslimi ljudmi, je kljubovala zatečenim razmeram, in odplula. Sledila je poti zunanje otoške črte, da bi bili člani posadke čim bolj v izolaciji in na samem. Roko na srce, Jadran je bil tisto leto precej prazen. Prav nič se nam ni mudilo niti nismo bili prav pretirano aktivni. Če smo našli lepo sidrišče, smo v objemu narave in spokoju lahko ostali tudi več dni ali pa vse do enega tedna.

Nirvano pa je oni dan prekinil klic. Takrat sem razmišljal, kakšnega vraga vozim s seboj, prenosni telefon, a sem se kmalu umiril.

»Kepca te kliče. Kje so naše ladje?« je zvedavo vprašal dragi gorenjski prijatelj.

»Ja, pred Osorjem vedrimo,« sem priznal in se posul s pepelom, da sem v desetih dneh uspel prejadrati le od Krka do skrajnega konca Cresa.

»Pohiti, pohiti, te čakamo v Brguljah na Molatu!« je odmevalo v slušalko.

»Če prideš, imam zastonjkarski privez zate in vsak dan bomo jedli svežo ribo,« se je še pohvalil.

Ponujeno vabilo je bilo tako mamljivo kot v mafijskem romanu Boter, da se mu enostavno ne moreš upreti. Dvignili smo jadra in hitro ubrali morsko pot mimo Unij, Lošinja, preko Kvarnerića do Molata in nazaj v globok Brguljski zaliv.

Kepca je že čakal na pomolu in z roko vlekel muring. Nanj bi se moral privezati s krmo, s premčno vrvjo pa za pomol. Ampak tam je bočno z dvema vrvema stal privezan oranžni napihljivec, Corveta 2000. Imel je zvarjen specialni dodatek, kovinski nosilec za izvenkrmni elektromotor, težji od samega čolna. Da ga ne bi zadel, sem moral z barko močno vzvratno, Kepca pa je mahal in krilil z rokami, pri tem niti slučajno ni izpustil muringa. V ključnem trenutku se je ustavil motor.

»Kaj je narobe, kaj je počilo?« sem bentil za krmilom.

Komandni pult so osvetlile rdeče signalne lučke. Situacija ni bila neznana. Tako kot sem leto prej končal plovbo, sem jo leto dni kasneje začel – okoli osi propelerja sem spet navil muring. Takoj sem moral pristopiti k reševanju problema. Vrgel sem pomožno sidro, da je držalo čoln od obale, sam pa sem se skobacal v hladno morje in hiperventiliral do onemoglosti. Skoraj dve uri sem porabil za osvoboditev propelerja, in pošteno me je že zeblo, ko sem napol pijan zaradi zajemanja zraka končno le prišel iz vode. Ja, brguljski tok je močan in hladen, še poleti ni ravno prijetno predolgo plavati v morju.

 

 

V delovnem zanosu nisem opazil, da je vrli umetnik ves čas za račji kljun premca držal barko, ki je za tampon do obale nabasala kar oranžni napihljivi čoln. Konec dober, vse dobro, tegobe so odgnale dišeče sveže sardelice. Barka je mirno valovila na domačinskem vezu, nevidno sidrana tik pred koncesijskim področjem, kjer je veljala tarifa plačila po metru dolžine čolna, in ni bila ravno najnižja.

»Tu bomo ostali kakšen dan,« sem sporočil posadki in začel načrtovati otoške pohode.

Brgulje, Zapuntel in Molat, trije kraji, eden točno na sredini otoka, drugi na skrajnem severozahodu, tretji pa na skrajnem jugovzhodu. To sta bili dve raziskovalni možnosti, drugih enostavno ni bilo. Dva dni novega raziskovanja, tretji in četrti dan ponovitev.

»Padre, kaj nas toliko dni zadržuje v teh Brguljah?« me je previdno vprašala hči Neja.

»Nič posebnega; prijatelji, varen in poceni privez, lep otok in sveža riba,« sem ji odgovoril.

Slednja, riba namreč, je resnici na ljubo preko noči kar sama dosegla našo staro barko. Sardele, inčuni, lignji, hobotnice so bili šele uvertura pravemu ribiškemu razvratu. Prihajajoči dnevi so tako bili posvečeni jedem iz sveže tune, tudi tunovega karpača.

»Madona, to je raj na zemlji!« sem vzkliknil in se vrgel z barke v morje.

Srečno sem nesrečno pristal v corveti, čolničku, ki smo ga po slučaju potegnili za seboj, ko smo reševali vrvi v morju. Presenečenje je bilo popolno, saj sem namesto v morju pristal na »napihljivi blazini«. Sprva sem pomislil, da je kriv sup, ampak bil je on, oranžna senca, ki me je spremljala že vse od prihoda na Molat.

»Barba, boš spekel tuno?« me je vprašal Blaženko in mi iz svojega Graša 23 vrgel kos popolnoma svežega rdečega mesa.

 

 

Kmalu je dišalo po vsem zalivu, neznani debeli dedec pa je z obale ležal v svoji corveti in cedil sline. Bil sem opazovan! Tisti večer sem pripravil veselje za vse, ki so tovariševali z menoj. Pripravil sem palačinka party in v dveh ponvah spekel več kot osemdeset palačink. Še prej pa sem moral na obalo prepeljati plin, štedilnik, maso za peko palačink, marmelado, viski, kokakolo in vso drugo potrebno pijačo. Mož, čigar imena nisem poznal, je pristopil s svojim napihljivim čolnom, ker sem ostal brez njega, in mi pomagal prepeljati stvari na obalo. Druge sem sam pretovoril na suparski deski. Še danes ne poznam njegovega imena, vedel sem le, da se je čez štirinajst dni v apartmaju v Brguljah zamenjal z bratom.

»Najprej otroci!« sem vpil, ko so bile spečene prve palačinke.

Burja mi je odnašala plamen, odnesla je tudi kakšno palačinko, ki sem jo vrgel v zrak, da bi jo obrnil, pa mi jo je odpihnilo mimo ponve. Sploh pa nisem uspel dovolj hitro mazati marmelade, povpraševanje je presegalo mojo rokodelsko spretnost in ponudbo.

»Na vrsti so odrasli, in najprej dobi barba Blaženko svoj slastni zvitek, namazan z domačo češnjevo marmelado!« sem slavnostno sporočil prisotnemu občestvu.

»To je pa vrhunsko,« je siknil barba Lipić in si zaslužil še dve pomazani palačinki.

Seveda ni ostal dolžan. Zvečer sem dobil v dar še kilogram tune, njegov sinko pa je v rožicah prepeval očetu: »Šime, Šime, ko ti dao ime!«

Šimovi pevski vložki pa niso bili nič v primerjavi s Tržičanom, ki je namesto palačinke raje segel po viskiju. Sicer športnik – mušje kategorije – je hitro podlegel težkokategornikom in si s petjem, tipa zdiranje, prislužil tudi častiti nadimek – tržiški Pavarotti.

V naslednjem jutru smo končno odvezali barko in se odpravili še malo bolj na jug, ki pa ni bil nič kaj posebnega. Tudi nam je poletje odhajalo in kmalu smo se morali po istih poteh začeti dvigati na sever. Molat je bil tudi tokratna postaja vračanja, saj smo računali, da imamo zagotovljen varen vez. Samozavestno smo vpluli in ostali presenečeni, kako poln je bil zaliv.

»Ampak na nas čaka privez, Lipićev muring, prav na skrajnem robu koncesije,« sem se zadovoljno nasmihal samemu sebi in že načrtoval naš večerni ritualni obed – sprehod in kuharijo.

Bližali smo se točki, kjer sem vedel, da me na morskem dnu čaka betonski blok, nad njim pa boja, ki drži vrv. A glej ga, šment: na priveznem mestu sredi zaliva je bila privezana corveta, isti oranžni napihljivi čoln, tokrat v visoki družbi samih motornih jaht.

»Kaj naj storim?« sem vprašal posadko.

Ženo sem poslal na premec barke, naj z marinerjem ujame privezno bojo in mi jo pripelje na krmo. Pa ni šlo, z bojo je pripotoval tudi oranžni gumijasti napihljivec. Takrat sem izgubil živce, zaustavil barko, stopil na premec, potegnil vrv na krov, z njo vred pa še corveto, in privezal barko. Na Issi smo se režali na ves glas, toliko, da smo preslišali vpitje in moledovanje z obale.

»Lepo prosim, ne potopite moje barke!« je kričal še en Slovenec s pomola, ko mu je preko črnih plahtastih kopalk visel pivski bojler.

Očitno je bil to brat moža brez imena, ki mi je takrat pomagal pri prevozu dobrin za peko naših morskih palačink. Hitro sva se dogovorila o sobivanju obeh čolnov na isti boji. Še danes mi ni jasno, zakaj je tam »parkiral« svojo zver, in kako je debeli mož sploh vstopal vanjo. Morda se je prevažal z blazino. No, meni je čolniček celo ponudil za pasji transport na obalo, pa sem se mu odrekel, da ne bi tudi tokrat corvetica ostala brez pohodnega dna, moji psi pa z zmočenimi ušesi.

 

 

Podobne teme:

• Molat je trenutno brez plačljivih boj
• Sidrišče Brgulje na Molatu z več bojami
• Štorije z Jadrana 9 – Mali bratje
• Boot Düsseldorf 2018
• Štorije z Jadrana 14 – Mala Beeee