Štorije z Jadrana 17 – S “karoco” na jahto

Prav na začetku zgodbe moram obdelati samostalnik »karoca«, ki bo zagotovo zmotil vse besedne čistune slovenskega jezika, a kaj, ko gre za navadno samokolnico v dostavni službi na jadranskih otokih. Pokojni hrvaški akademik in moj prijatelj, Jakša Fiamengo, je karoci celo napisal pesem, tako je pomembna za življenje ljudi povsod tam, kjer ni cest in širokih poti, koder pristajajo le linijske ladje, naselja pa so stisnjena na kamniti krš, rodovitno zemljo pač čuvajo suhozidi, ki jih obkroža morje.

Tisto poletje, ko je postala karoca priročni način prevažanja dobrin po otoku, se je začelo nadvse smešno. V velikem Piranskem zalivu sem najprej natovoril malega Nema, 21-čeveljsko jadrnico, ki je imela dovolj prostora komaj za dve veliki riti, mi smo pa poleg njiju vkrcali dodatno še dve majhni zadnjici, dve čisto pravi harmoniki in ogromno hrane. Družinska posadka štirih veselih Žup si je zadala cilj osvojiti Jadran, kar je tistega leta in v takratnih dneh pomenilo prijadrati do konca Dugega otoka, vpluti v Telašćico in se vrniti nazaj v Portorož.

 

 

Načrt sploh ne bi bil slab, če ne bi izbrali najmanjše mogoče jadrnice, primerne za dnevno jadranje, če je ne bi preveč naložili, če ne bi veter pihal zmeraj iz napačne smeri, če ne bi bilo brezvetrja, in še ducat če-jev. Ko smo potovali na zunajkrmni motor z močjo petih konjev, smo dosegali zavidljivo polžjo hitrost 2,3 vozla na uro. To je v resnici bila odisejada oceanskih razdalj in plovba, dolga več kot mesec dni. Smo pa imeli vsaj čas opazovati morje. Pričakovanje v življenju po načinu premikanja morskega polža se je hudo izplačalo, sploh ko je prvič v trup barke zadela glavata želva, in smo mislili, da smo sredi morja tresnili v čer. No, ugledali smo jo šele, ko je že skoraj izginila iz dometa naših oči. Podoben cirkus je bil tudi z zlatorepim tunom. Jata je uprizorila pravi cirkus okoli barke, a predno smo se uspeli v kajuti dokopati do fotoaparata, je bilo že vsega konec. Seveda sem želel pluti po zunanji strani dolgega dalmatinskega otoka, z večernim startom pred napol potopljeno ladjo, kot sta naša otroka poimenovala ladijsko razbitino pri Lagnićih pred svetilnikom Veli Rat na Punta Bianci. Še danes premišljujem, kakšna za vraga je na pol potopljena in kakšna potopljena ladja? Ampak dobro, bila je napol potopljena, in še danes jo, četudi sta otroka odrasla v narejenega človeka, enako imenujeta.

Dogodivščinam tisto poletje kot zakleto ni in ni bilo videti konca. Ko smo v čisti bonaci motorirali pri sedmerovratih, sem za boljši občutek in senco pod napeto rjuho dvignil glavno jadro, ugasnil motor in se s krme vrgel v morje. V istem trenutku se je od nikoder vzela sapica vetra in odgnala mojo ladijsko karoco naprej po kanalu. Oj, le naprej, oj, le naprej, sem veselo zabrundal, ko sem naposled ugotovil, da mi barčica uhaja. Le prisebnosti moje mlade posadke, da spusti glavno jadro in zvije genovo, nato pa »zapali makino« in naredi krog ter pride pome, se imam zahvaliti, da tisti dan nisem brez hlač ostal samcat in osamljen v morskem prelivu.

Bil je to tudi čas prvega digitalnega fotoaparata, ki ga je seveda v naši nuklearni družini prva imela hči. Pri Zverincu je v objektiv ujela glavo delfina, ki je surfal v valu naravnost na barko. In ko sem jo ob povratku vozil s karoco po Olibu, je pozabila fotoaparat pod največjim in edinim drevesom, ogromno črniko v parku in ostala brez naprave ter spominske kartice.

 

 

Karocina zgodba tistega poletja pa se je šele začenjala, ko smo pripluli v Zapuntel, majhen zaselek na skrajnem severozahodnem delu otoka Molat, turistično odvisen od smeri, v katero piha veter. Naj pojasnim: ko je jugo, sta zapuntelski mandrač in zaliv pred njim polna bark, ko obrne v burjo, se barke prestavijo na stran otoka Ista, Zapuntel pa ostane brez vseh navtičnih gostov. Ti so praktično glavni in edini svet v tamkajšnjih krajih, pa še to le skozi glavno sezono. Zapuntelci so tiste dni imeli srečo, pravilno je pihalo, in Zapuntelsko selo je bilo polno. Tudi počasnega malega Nema je čakal privez na mestni rivi, s krmo k obali na rimokatoliški način. Rezervacijo je s pomožnim čolnom držal prijatelj Čaba, ki pa se je takrat postavljal ravno z novo 36-čeveljsko motorno jahtico uveljavljene angleške proizvodnje.

Končno smo vpluli v zaliv in z mahanjem, ker smo bili tako majhni, opozorili nase. Gumijasti čolniček je dobrovoljno odstopil prostor jadrnici, ki pa je bila majhna le po merah, a velika po vsebini, kajti v podpalubju je imela celo originalno kamp mizico, ki sem jo že nekoliko židane volje prinesel na pomol, da smo lažje zastavili popoldanski tempo, ki se je potegnil v večer. Še prej pa je desno priplul Gobbi, prava in edina jahta ob istem pomolu v Zapuntelu. Mali Nemo je bil »speštan«, porinjen v sendvič dveh motornih bark, ki sta sredi dneva gonila vsak svoj generator, meni pa puhala smrad direktno v glavo in moj krožniček. Sploh večja jahta, na kateri so očitno kuhali kar med pristajanjem. No, tako sem mislil jaz, resnica pa je bila, da motorinarji jedo v gostilnah, barke pa hladijo s klimo, sicer ne morejo niti živeti na njih, še manj preživeti brez vseh elektronskih pripomočkov.

Popolnoma sem se osredotočil na samega sebe in svoj mali plavajoči raj, ko sem zazeval od začudenja. »Milena, a to sta vidva?« sem presenečeno vprašal, ko je z jahte sestopila ljubljanska prijateljica, lastnica uspešne zasebne televizije.

»Ojla, Mitja, kaj pa ti tu? Pa ne, da si ti v tej mali lupinici priplul iz Portoroža?« je še vprašala in namignila, da lahko z vrhnje platforme pregledam vetrni inštrument in sidrno luč, saj sta oba v nivoju njenih oči. Jao, kakšen črni humor.

»Ja, jaz sem, pa kaj, a ti ni prav?« sem sikal skozi zobe. »Kdo pa je tip s teboj?« sem jo spodbodel nazaj.

»To pa je moj Luigi!« se je nasmehnila in super medeno odgovorila.

»Stari, brzdaj se!« sem mrmral samemu sebi, da ne boš sredi poletja spet zakuhal kakšne štale. Pač, je Luigi. Ma, se je kasneje pokazal kot fant od fare, četudi je bil prvi vtis precej čuden za nas jadralce, ki spackamo celo poletje dve kratki majici in ene kratke hlače. Dedec sredi petdesetih pa je nase navlekel sinje bele bermudke in črno Gucci kratko majico, enako kombinacijo je nosila tudi Milena, le da je hlačke zapakirala v maxi mini krilo. Všečno, vsaj na pogled, sem moral priznati.

 

 

Čaba, ki zmeraj pravi, da se je za hrano treba boriti, je obložil mizico z dobrotami, kmalu smo popili vse hladno pivo, ki je bilo na razpolago, trde pijače pa tudi ni bilo več. Rešitev se je kazala v prvi in edini odprti gostilni na terasi vrh hriba. Pot do tja je bila sicer kratka, a pomagali smo si tudi s karoco. Ta je peljala mojo harmoniko, žurka z glasnim petjem, bolje skovikanjem pa se je potegnila v temno noč. Zmanjkalo je škampov, ožujsko pivo pa je ostalo ponujeno samo še v toplih pločevinkah. Sledil je strateški premik v vaški disko, kamor je nas šest starcev odpeljal en zmahan passat, mladina pa je za nami privlekla harmoniko na karoci. Še vse bi bilo, če bi ta bila čista in guma napolnjena, a ni bilo nič od tega. Bila je prava zidarska, popackana z malto, peskom in cementom. A mornarska klavirska harmonika je bila že vsega vajena, preživela je tudi vožnjo s samokolnico in kmalu prevzela vodilno violino razglašenega zapuntelskega seksteta. Kako tudi ne, saj je sredi noči zmanjkalo elektrike, bučni disko je v trenutku odpadel, razposajena slovenska druščina pa se je zlila z domačini, ostalo so naredili moji igrivi prsti.

Ker smo prišli med zadnjimi, smo se morali tudi pobrati zadnji. Strategija je bila sicer dobra in vsem razumljiva, napaka pa v tem, da smo izgubili šoferja otoškega neregistriranega zelenega karavana. V trdi temi pa se je bilo vseeno potrebno spustiti v mladem jutru iz vasi na vrhu vzpetine dober kilometer nazaj v pristanišče. Ostala nam je le karoca, a ta je bila rezervirana za prevoz inštrumenta.

»Daj meni harmoniko!« je zavpil Čaba, sicer antitalent za glasbo in petje, ki pa je bil zmeraj pravi tovariš. Prepoznal je zadrego, da bo treba dami z jahte malček stopiti nasproti in jo ubraniti novih žuljev na lepih rožnatih čeveljcih s petko. Jadrno sem jo zložil in naložil v karoco. Njeno belo krilce je očistilo samokolnico, črna majica pa je postala resnični Avdićev »Gucci za po kući«.

 

 

»Hi, konjiček!« sem zavpil in s hitrostjo petih konjev z mojega Nema odpeljal prelestno motorinarsko damo nazaj na njeno očiščeno jahto. Luigi, no, slovenski Lojze me je v zahvalo objel, zraven pa se tako krohotal na zatečeno sceno, da ni mogel niti govoriti. Za »grande« finale sem eno odigral še na sinovo diatonično harmoniko, pa je desetletni fant v zgodnjem jutru vstal in prišel z male barke na pomol in rekel: »Oči, podaj mojo harmoniko, ti bom malo pomagal.«

Tisto zgodnje jutro me je prvič rešil, da nisem še sam pristal v karoci. Pod plašč mladega jutra je iz »frajtonarce« zadonela Golica, za njo pa še Karoca gre. Milene žal ni več med nami, ostali pa so lepi, prijetni, živi in zabavni spomini na čase, ki prehitro minejo, in naš čas, ki se prehitro vrti.

 

Podobne teme:

• Štorije z Jadrana 11 – “Bonaca”
• Štorije z Jadrana 18 – Morska »beštija«
• Štorije z Jadrana 7 – Biševski plavac
• Štorije z Jadrana 14 – Mala Beeee
• Štorije z Jadrana 8 – Muring v propeler