Štorije z Jadrana 11 – “Bonaca”

13. november, 202113. november, 2021 emorje.com 0 Komentarjev

To je bilo tisto jesen, ko zaradi koronavirusa nismo mogli prosto prehajati državne meje in smo se morali z morja vračati v 48 urah – brez karantene. Pa še srečni smo lahko bili, da smo sploh lahko prihajali na hrvaški del Jadrana. Seveda je bila edina zadrega morje, tisto morje, ki ga tako ljubimo in pogrešamo, sploh kadar smo stran od njega. Dva dni pa je pomenilo odvzeto vsaj eno noč, krajši vikend in dirko na Kvarner in nazaj.

Vremenska napoved je obetala. V indijanskem poletju so pozno septembrske temperature ostajale zelo visoke, le jutra so bila hladna. Burje pa je bilo več kot dovolj, sploh v senjskem dimniku, kjer je vsak dan pihalo kot pri norcih.

»Kaj lepšega, vreme bo odlično, žal bo vetra bolj malo, ampak spokajmo se na barko!« sem veselo robantil po hiši in vzpodbujal moje krdelo, da se odpravimo na morje.

Sprva ni šlo zlahka, saj je vsak imel že svoje plane za petkov večer, končno pa smo se le spakirali in odšli na večer, da bi v popolnosti izkoristili ponujeno sončno soboto. Noč je bila sicer (pre)kratka, hitro se je zdanilo in brez pomišljanja smo odvezali barko ter odpluli v smeri Raba. Dvignili smo tudi glavno jadro, sicer boj za vtis, saj ni bilo vetra niti za en sam vetrni piš.

Jadra brez vetra, so kot obešene rjuhe, dobre le za senco.

Rjuhe gor, rjuhe dol, kot se mi takrat zdijo jadra brez vetra, zato je naprej šlo na motor, kurz pa je ostajal nespremenjen. Dolgočasna plovba, ki pa sem jo oplemenitil s pospravljanjem in čiščenjem barke, na kateri je manjkalo že kar precej stvari, ki so bile predhodno prepeljane domov na zimovanje. Nebo se je stopilo z morjem, zrcalna gladina se je zdela kot slano presahlo jezero v puščavi. Le nekaj galebov je še vztrajno iskalo svojo hrano. Njihove silhuete so v difuzni svetlobi spominjale bolj na gorske mrhovinarje kot pa na spremljevalce ribiških ladij in ribičev. Bili smo sredi Senjskih vrat, ko je že tako neobičajen dan postal še bolj samosvoj. Gromka tišina se je razlila nad morje, ko je obmolknil še motor na naši barki.

»Madoniš, kaj ga že spet serjete?« sem zakričal iz kajute, ko sem čistil prostor pod podnicami. A posadka mi ni ostala dolžna.

»Kaj je že spet, mi samo sedimo, kaj pa ti spet čaraš?« je rezko siknila Ruša, in se podzavestno izločila iz postopka, v katerem je brako le še nemočno nosil kurenat, močan podvodni tok, proti najbolj golim otokom na Kvarnerju. Potreben je bil ponoven zagon motorja, ki pa tudi v petem poskusu ni bil uspešen. Končno se mi je posvetilo, da sem nazadnje v dnevnik plovbe pozabil vpisati število ur na plovbi, in da smo zelo verjetno ostali brez goriva. Nič zato, saj rezervno ročko zmeraj vozim s seboj. Razen tokrat, ostala je doma na polnjenju. Blagorodno nedelovanje motorja je bilo iz minute v minuto bolj blagodejno, četudi je bilo nujno potrebno poiskati rešitev, sicer bomo, kot nekoč taboriščniki, pristali brez vsega na Golem otoku in zvečer tulili v luno.

Brezvetrje je največji neprijatelj vsake jadralne posadke.

»Gremo, dvignimo vsaj jadra!« sem samozavestno ukazal, čeprav so me prav vsi vprašujoče gledali izpod čela, saj smo bili v absolutnem brezvetrju – bonaci. Ampak vsaj dogajalo se je. Glavno jadro je bilo za senco, razvita genova za ambient, krmni mezzan pa za imidž. Na potujočem otoku smo bili ujetniki samega sebe. Ure pa so minevale, vročina, sopara in sparina so izžemali naša telesa. Popili smo tisti preostali liter vode, zaloge so bile prazne, enako hladilnik. Vremenska napoved je kazala, da bo tako ostalo vsaj še do poznega popoldneva.

»Naj kličem pomoč ali pa naj vse skupaj obrnem v namerno zgodbo o preživetju v naravi in čakam, da bodo bogovi usmiljeni?« sem skromno pomislil in se domislil zvijače, kateri sem itak samo sam verjel.

S krme sem v morje potopil peto starega izvenkrmnega motorja. Tohatsu z 2,5 konjema je s hitrostjo 0,5 morske milje premikal 3,5 tone težko barko nazaj v smeri velikega krškega zaliva. Hitrost je bila komaj zaznavna, a ni šlo brez problemov. Motor je bil postavljen pravokotno na levi ladijski bok in ne simetralno na sredino, zato je krma sama sebi delala majhen val. Ta pa je ravno toliko zibal ladijsko lupino, da je propeler vsake toliko pokukal iz morja in zarohnel v prostor. Svojih skoraj 100 kg sem jadrno prestavil na krmno kopalno ploščad, nato pa z nogama zaobjel motor, da bi z levo nogo stal in obstal, z desno pa manevriral motor. Kdo bi si mislil, da je tisti majhen motorček v resnici porival ketch nazaj proti matični luki. Še dobro, da nisem imel s seboj niti rezervnega goriva niti orodja niti pomožnega čolna, vse je bilo že doma na varnem. Zato sem lahko strumno stal na zrcalu barke in odločno poveljeval v smeri naše rešitve. Vmes sem celo uspel skočiti v morje, ampak privezan k barki, da mi ne bi slučajno spet pobegnila kot nekoč na lokaciji Sedmero vrat.

Jesenske barve, ki jih nirvana z morja odslikava na kopno.

S pozno popoldansko termiko pa se je končno dvignil tudi veter in barka je ležerno ujela sapo v jadra in začela s trikrat višjo hitrostjo drseti po gladini morja. Pojavili so se prvi manjši valovi, začelo je pihati, z njimi pa se Issa radostno valiti preko njihovih hrbtov. Še mali Tohatsu si je lahko odpočil, v nasprotju s posadko, ki je imela iz minute v minuto več dela, pa tudi več težav, saj nihče ni pričakoval takšnega razpleta dneva. Mezzan je bil pospravljen, barka je lovila veter v jadra in se vse bolj in bolj nagibala, da je morje že pljuskalo preko bokov na palubo. Začeta morska poezija pa je bila le enodejanka, katere note so izzvenele takoj izza rta Negrit, ko se je ponovila dopoldanska scena.

»Rjuhe dol!« sem nejevoljno kričal in računal, koliko ur nam je še ostalo do vrnitve najprej v marino in potem nazaj domov, preko državne meje. »Saj ne bomo ujeli časovne omejitve, določene na 48 ur!« sem bil obupan.

»Seveda ne, če pa narobe računaš, saj je pred nami ostal še en dan,« me je podučila učiteljica Ruša s svojim spravljivim tonom.

Teorija psihologije na morju in pod jadri je tisti dan bila na praktičnem preizkusu.

»Fant, ohladi se in začni razmišljati ter prenehaj kopičiti in seštevati napake, sicer te bo res zadelo,« mi je odmevalo v glavi.

Zopet sem se postavil na nosilec motorja in zagnal našega malčka, ko smo proti večeru le prišli pred puntarsko marino. Čakal me je še zadnji manever. Kot na FIS smukaški progi sem zavzel startno prežo za dvojni S – sosledje zavojev, manevriranje pa s tem motornim pogonom ni bilo niti slučajno enostavno, verjetnost uspešnega pristajanja pa minimalna.

“Calma bonaca”, ko združita se morje in nebo.

Ponos mi ni dopuščal, da bi po VHF-postaji poklical na pomoč mornarje niti soseda, ampak sem raje z bokobrani opremil svojo posadko, Rušo pa, kot izkušeno pomorko, poslal na premec, da bi preprečila in odbila vse tesne dotike, če bi do njih slučajno prišlo. S težo kot na zimskih saneh sem pritiskal v smeri plovbe. Prva »šikana« je bila uspešno narejena, protitok v kanalu pa tako močan, da bi barko sicer ustavil na mestu, če ne bi imela tako velike vztrajnosti zaradi lastnega potiska.

S čisto srečo in ugodnim spletom okoliščin smo končno le vpluli naravnost na naše privezno mesto in se s premcem srečno naslonili ob pomol, trk pa je amortizirala velika solza, bokobran, ki je na barki zmeraj v napoto, a brez njega ni mogoče pristati ob starih kamnitih pomolih.

Konec dober, vse dobro, rešen dan, ki se je zlil v tihi večer in nas vse povabil v spokojne sanje. Družinska idila je trajala do jutra, ko se je po pomolu pripeljal s kolesom lepi sosed, prebudil vso posadko na ketchu Issa, nato pa zaskrbljeno vprašal Rušo, če sem bil prejšnji dan močno pijan, da sem tako čudno »parkiral« barko v marini.

Štorije z Jadrana 11 – “Bonaca”

Podobne teme:

Morda vas zanimajo tudi naslednje teme:

Dodaj odgovor Prekliči odgovor