Štorije z Jadrana 20 – Beloglavi jastreb

13. avgust, 202213. avgust, 2022 emorje.com 0 Komentarjev

Temni hrastovi gozdovi izpod creškega visokega Sisa, v nedrjih tramontane, so bili skoraj strašljivi. Pragozd otoka ponuja zavetje divjadi. Navdušen s pripovedovanji in zgodbami, da v gozdovih Cresa v vsakem trenutku srečaš jelena lopatarja, košute in divje svinje, sem bil odločen raziskati ta kvarnerski otok, saj na nedostopnih skalnih policah, tik nad morjem, na področju vasi Beli in Lubenice, stalno gnezdi še osemdeset parov *1 beloglavega jastreba – »griffona«, kot mu rečejo domačini. To so bili preprosto tako močni razlogi, da se jim nisem mogel upreti. Takrat nisem vedel, da bom moral večkrat priti na Cres, da bom opravil misijo, ki se je pokazala za zahtevno in skoraj nemogočo. Bila je kot drama v petih aktih.

»Živijo, mladenič!« je zaklical upokojeni veterinar Branimir Curl, takrat tudi predsednik *2 LD Tramontana, ki me je v velikem terencu čakal, ko sem se izkrcal s trajekta.

Opremljen s fotografsko in televizijsko opremo sem precej časa potreboval, da sem se zbasal z ladje, ampak doktor me je potrpežljivo čakal. Nikoli mi ni bilo jasno, kako je lahko častiti veterinar postal predsednik lovske druščine. Očitno pa je bila za njegovo izbiro kriva prav slednja človeška vrlina, njegova toleranca in potrpežljivost ter razumevanje in sprejemanje vseh različnosti, kar pa sem dojel šele na koncu najinega prvega druženja.

»Kako si potoval?« je hitel z vprašanji, medtem pa sem sam zlagal torbe v prtljažnik društvenega Nissana.

»Kar prijetno je bilo v topli kajuti trajekta, medtem ko je v kanalu hladila burja. Ravno prav, da se človek ogreje do Cresa,« sem še pripomnil in želel izvedeti, kakšen bo najin program. Žal se nisva najprej odpeljala v temni gozd, ampak do lovske koče, kjer je na naju že čakala razposajena lovska druščina.

»Pozdravljen, Slovenec, jaz sem Marijo,« se je predstavil glavni v domu, ki je imel pod kontrolo tudi kuhinjo, iz katere je omamno dišalo po divjačinskem golažu.

Takrat nisem vedel, da bo to ostal moj edini stik z divjo svinjo na otoku. Bil je to pravi lovski večer v zapriseženi moški družbi, zato dodatni opisi niso potrebni. Končal se je s tuljenjem v luno na visoki pečini nad morjem. Zjutraj je bolela glava, oko ni bilo izostreno, v ušesih pa je šumelo morje, četudi je bilo daleč stran, najbolj nizko pod nami.

»Gremo v gozd,« je rekel Branko, a stvar se je zakomplicirala. Nihče od njegovih lovskih bratov ni imel več časa, da bi šel pohajkovat po gozdu in po lokvah opazovat divjad. Za spremstvo se je moral žrtvovati Marijo, ki pa je za hrbtom le še sikal čez lovske prijatelje, češ da je doktor predober in preveč prizanesljiv, zato pa vsak dela, kar mu pade na pamet.

Ozka gozdna steza nas je peljala globoko v gozd. Celo s terenskim vozilom smo nasedali na skalah, ki so štrlele iz utrjenih kolovozov, a divjadi ni bilo od nikoder. Niti ene same košute nismo videli, kaj šele divje svinje. Sicer pa smo z avtom lomastili naokoli, in to opoldne, ko normalen človek čepi doma in čaka na kosilo, živali pa počivajo in spijo.

»Veš, leta 1985 so del otoka ogradili z ograjo, v nastale revirje pa so 1987-tega ‘politično’ naselili jelena lopatarja z Brionov in divjo svinjo s Kočevskega. Znotraj revirja pa je bila parcela našega kolega. Ker ga je nekdo prijavil za krivolov, je možak tistega lepega dne prerezal ogrado, divjad pa je okupirala otok,« je še nadaljeval Curl.

Skušal je pojasniti nastalo kočljivo situacijo, Marijo pa se je medtem izmuznil in odšel domov, da ne bi bil česa kriv. Tako sem z veterinarjem ostal tisti dan sam in brez posnetkov sredi temnega gozda.

»Branko, ampak kako naj sestavim najino zgodbo brez divjadi?« sem ga nebogljeno vprašal. Njegova mehka duša pa je takoj našla tolažilno rešitev. Iz hrastovega gozda izpod visokega Sisa sva se vrnila pred lovski dom, kjer sem imel za snemalne kadre ponujeno divjo svinjo v ogradi.

»Ajoj, kaj naj z njo?« sem sprva pomislil, potem pa vseeno naredil nekaj fotografij in posnel par kadrov, tako, za vsak primer. Ko pa sem kasneje dobil zmontirano oddajo, sem ugotovil, da je iznajdljivi montažer našel bistroumno rešitev in manjkajočih deset sekund vstopnih kadrov nadomestil kar s posnetki jelenjadi z Brionov in dodal še čudovit sončni vzhod nad Tajsko, saj sem jaz našega, skupaj z lovci, v malček pijani omami jadrno prespal.

Začetki so bili torej res vzpodbudni. V meni je rasla žalost, ki jo je dobrohotna Curlova duša seveda prepoznala. Naslednji dan sva odšla vrh skale, na zahodno stran otoka, visoko na Lubenice opazovat beloglavega jastreba. Opazovalni ekocenter nad vasjo Beli sva izpustila, saj so ga ravno takrat zaprli, dejavnost pa preselili na področje severnega Velebita. Tudi to je bila »odlična popotnica« v dnevu foto lova na tega mrhovinarja.

»Beloglavi jastreb je naravni čistilec v naravi,« se je trudil pojasnjevati creški veterinar. »Ampak ljudje ne dojemajo njegove koristi,« se je še pritoževal.

Na Cresu še zmeraj gnezdi okoli 80 parov. Sicer so to zaščitene živali, ki pa pri otoških niso ravno čislane. Še več kot to, menda so krive za napadanje ovc, četudi se prehranjujejo z mrhovino. Ampak takšno je pač mišljenje na otoku, zato so tudi vsi krivi za vse, in vsi skregani med seboj. Nevidne divje svinje pa se množijo kot zajci in prihajajo, enako kot druga divjad, celo do hišnih pragov.

Kakorkoli, to je bil dan za »griffona«. Lubenice so se kopale v soncu, nizko nad morjem je bila meglica, modro nebo pa je pregnalo še zadnje oblake. Z Brankom sva vkorakala v starodavno mestece, se za trenutek pomudila v delavnici »Ruta Cres«, ki ohranja pri življenju veščine stare rokodelske obrti, potem pa odšla na drugi konec naselja, tik nad pečino. V tišini sva opazovala obzorje, na nebu pa ni bilo niti ene ptice, kaj šele beloglavega jastreba. Curl je bil žalosten, skoraj izigran. Tokrat mu je sreča zares obrnila hrbet, načete skeleče rane pa sva si zacelila v Valunu z okušanjem najbolj sladkih in svežih kvarnerskih škampov. Morala sva se posloviti, jaz pa sem ostal brez večine materiala. No, niti ene živali nisem ujel ne v objektiv fotoaparata, še manj v televizijsko kamero. Zato sem odšel na pašnike vrh otoka in spokojno snemal creške ovce. Bilo je nekaj čred, a proti 45.000 glavam, ki so bile še sredi druge polovice 20. stol. na otoku, je bila to le minorna sled, iz katere je bilo dokončno izbrisanih tudi vseh pet otoških sirarn.

»Ne bo šlo, dragi Mitko,« sem vzneseno mrmral samemu sebi ob že tretjem vrčku piva na vrtu gostilne v Punta Križi nad zalivom Ul, kamor sem se z barko vrnil prihodnjo pomlad. Bil sem sam v zalivu, privezan na bojo.

»Čemu bi sidral in porabljal energijo, ko pa ni nikjer nikogar?« sem zadovoljno ugasnil motor in se s čolničkom prepeljal do obale. V gozdu je bilo polno sledi divjih živali, prav zaudarjalo je po njih. Zimzeleno rastlinje je bilo objedeno in požrto, v nebo se je dvigovala le črnika – črni hrast, ki je zastiral pot sončni svetlobi. Namesto da bi iskal po nebu nesojene jastrebe, sem spet iskal divjad, da bi končal nedokončano zgodbo. Sredi dneva in sredi ničesar sem v zalivu Kolorat spet ostal praznih rok, ampak samo do večera.

Tišino nad zalivom so začeli preplavljati čudni zvoki, gozd je oživel. Strašljivo je pokalo, neznani zvoki so odzvanjali v neubranem orkestru, bilo je skoraj grozljivo. V roko sem vzel daljnogled za nočno opazovanje in užival v predstavi. Košut sicer nisem mogel ločiti od jelenov, ampak bilo jih je vse polno. Prišle so iz gozda, prav do obale. V zavetju gozda pa so divje svinje lomile veje in oddajale značilne zvoke. Prva noč v zalivu je minila nemirno v tesnobnem občutku, zato sem bil še toliko bolj vesel zgodnjega jutra. Vstal sem v »cik« zore, še predno se je začelo daniti, ko tudi ribiči ugasnejo luči in začnejo dvigovati mreže. Na preži s pripravljenim teleobjektivom sem potrpežljivo sedel in čakal na strehi kajute. Pa ni bilo treba biti dolgo potrpežljiv. Zgodnje vstajanje je bilo tokrat nagrajeno. Pred objektiv pa je drug za drugim prihajala divjad.

Dan se je prevesil v popoldne in zadovoljen sem si privoščil opoldanski počitek. Takrat pa je zadonelo po trupu moje barke.

»Tok tok, je kdo doma?« je z napihljivim čolnom priplul koncesionar in me vprašal po zdravju.

»Kaj delaš sam sredi zaliva v tej zgodnji pomladi?« je bil zvedav Ranko Matušan, ki s svojo ženo upravlja in bedi tudi nad Koloratom. Poznava se že vrsto let, saj često prihajam v zaliv, ki je varen pred burjo in jugom, do živega mu ne pride niti tramontana.

»Ne boš verjel, iščem divjad in ‘griffone’,« sem mu odgovoril.

Ranko, ki je tudi strasten lovec, se je začel režati na glas.

»Pridi proti večeru v vas, zagotovo boš srečal divjadi v izobilju, na beloglavega jastreba pa boš moral počakati v ostenju Belija,« je še pripomnil, medtem ko je po gozdu podiral osirje in preganjal ose. Slednje so mu poleti iz zaliva pregnale skoraj vse navtične goste.

Proti večeru sem res zakorakal do vasi in imel kaj videti. Divjad se je sprehajala kar med hišami. Vrtovi so bili ograjeni s čudovitimi neavtohtonimi nasadi kaktusov. Šele kasneje sem izvedel, da so primerna zaščita pred divjadjo. V gostilni pa sta bili ponujeni dve jedi – divjačinski golaž in divjačina z brusnicami, vse po ekskluzivnih cenah, zato sem raje odšel nazaj v zaliv.

Še vedno pa sem imel neporavnane račune z jastrebom, zato sem odplul do Belija in se s premcem približal visokemu ostenju. Na skalni polici, tik nad morsko gladino, sem končno zagledal beloglavega jastreba. Naredil sem ogromno posnetkov, za celo knjigo, a kaj, ko sem stal na nemirni in valoviti podlagi, na palubi svoje barke, ki ni primerna za fotografiranje oddaljenih objektov. Na morju pa je praktično nemogoče ostriti na veliko daljavo. Moral sem prav pod steno, morski tok me je skoraj zabil vanjo. Polnih pet ur je trajala tragikomedija v predzadnjem, četrtem dejanju moje drame. Že res, da sva si z »griffonom« gledala iz oči v oči, a ni se premaknil, ni razprl svojih trimetrskih peruti, torej sem bil spet osmoljenec, ki pa je častiti ptici napisal pesem.

Z istim namenom sem se istega leta (v svojem petem dejanju) na jesen vrnil na otok. Ustavil sem se na razgledni točki pod *3 Sisom in v daljavi gledal nad starodavni Beli, ki je našel svoj prostor na vrhu 130 metrov visokega hriba. Bila je odlična termika in odlična vidljivost. Naenkrat so se iznad krošenj hrastovega pragozda prikazali beloglavi jastrebi. Več parov je jadralo na svojih perutih in okorno krožilo ter drselo skozi zrak. Verjel sem, da so naredili predstavo zame in poplačali ves moj trud in prizadevanja. Lovil sem jih v objektiv in si izpolnil še eno željo z morja. Zdelo se je, kot bi paradirali mojemu prijatelju v slovo, ki si je za 60-ko privoščil motor Honda in se na poti proti morju dokončno zvrnil v ovinek. Zdaj me še creški mrhovinarji spominjajo nanj.

Beloglavi jastreb

Ste že slišali za ptico,

ki belo ima glavíco,

trimetrske peruti,

vitek stas in lep obraz?

Gospodar je višine

vse do morske gladine,

mrhovinar – mu reče Anton,

četudi je beloglavi jastreb–»griffon«.

Gnezdi na skalni polici,

tik nad gladino morjá,

kjer se ponosno šopiri,

saj gospodari delu sveta.

*1 Beloglavi jastreb (lat. Gyps fulvus) je ujeda iz družine kraguljev, predstavnik jastrebov Starega sveta. Mrhovinar se večinoma hrani s trupli mrtvih živali, zato je naravni čistilec v naravi. Zraste od 95−110 cm, razpon peruti ima 230−235 cm, odrasla žival tehta 6−10 kg. Njegova glava je poraščena z belim puhom, od tod tudi njegovo ime. Domačini mu rečejo tudi »griffon«.

*2 LD Tramontana – lovski revir na pobočjih visokega Sisa, s katerim upravlja istoimensko lovsko društvo.

*3 Sis je s 639 m nadmorske višine najvišji vrh otoka Cresa.

*4 Pesem Beloglavi jastreb (ZMorjšnice, M. Zupančič, 2017).