»Tovareča mužika«
Slovenske fante zbujajo petelini. Zgodba naprej je znana in jo smem zapisati le ob spremstvu odraslih oseb. V Dalmaciji ni duha ne sluha o jutranjem petju petelinov. Njihovo vlogo na Svetcu prevzemajo osli.
»Pridete, pridite, ljubčki moji!« je zaklicala dona Vinchenca potem, ko se je alfa samec Šime s svojo oslovsko družino spustil z vrha Svetca na dvorišče zgornje hiše in za seboj dvignil oblak prahu. Ta lump točno ve, kdaj je ura, da vklopi svojo rigajočo budilko, in se postavi pod okence, kjer spita dona in njen Barkoš. Ampak bujenja nista deležna le naročnika, temveč tudi vsi drugi redni in občasni prebivalci zgornje kamnite hiše na otoku Sv. Andrija.
Drznem si trditi, da gre za samostanske osle višjega reda. Trditev bom pojasnil. Osli na otoku Svetcu preživijo zimo na platoju vrh otoka, v Polju, na nadmorski višini okoli tristo metrov, točno tam, kjer je nekoč stal benediktinski samostan. V resnici so našli zavetje v ruševinah – ostankih samostanske zgradbe. Tam jim je Roosevelt pripravil priročno zavetišče z nadstreškom ter naredil vodna korita iz naplavljenih velikih boj za oskrbo s pitno vodo. Ta je vir vsega in glavna za preživetje tudi oslov skozi vse letne čase.
Čisto zares so poleg divjih živali in tropa mačk, ki so skozi zimo podvržene naravni selekciji, osli edini rezidenti otoka skozi trdo in čvrsto zimo, takrat ko je dan najbolj kratek in surovo morje oblikuje že dodobra izklesane skalnate stene severnega in južnega pobočja. Ponovoletni januar in februar hitro mineta, nato se jim pridruži Roosevelt, ko nadaljujejo v sožitju otoških dni. A takoj ko hiša zaživi, se tudi oslovska druščina spusti na dvorišče zgornje hiše, ki je tudi zaradi njih upravičeno dobilo ime »Ljudski teater Svičor«.
Ne le bujenje, tudi zvedavo pohajkovanje v vse hišne kotičke in zvedavo obleganje vogalov jim je ljudski šport z otoka. Pa še zameriti jim ne gre, saj se zgledujejo po občestvu, ki tamkaj prihaja in odhaja. Oni ostajajo, a ne le za zdraho in jutranjo »pleh« muziko, imajo tudi koristno poslanstvo. O njem bomo razmišljali v nadaljevanju, najprej moramo spoznati oslovsko družino.
Šime ima tako velike potenciale, da mu niti dona Vinchenca, še manj Roosevelt, nista mogla preprečiti naskoka na Maleno, še predno je bil kastriran. Stari Barkoš pa ni niti poizkusil preprečiti nasladnega napada. On ve, kako je na otoku, in da vse ostane znotraj družine. Tako je Šime spet zaplodil in bil v ponosnem pričakovanju naraščaja. Kjer je za dva, je tudi za tri, in ko so štirje, je peti pač za zraven.
Tisto jutro sem opazoval, kako Zankiji spoštujejo svoje osle. Šime, Malena, Bjela in Bepina so dobili jutranjo hrano na svojem »kantunu« – vogalu v senci trte, na najlepši razgledni točki nad morjem, točno tam, kjer sem vsak večer posedal z Barkošem in poslušal zgodbe z morja. Pojedli so vse ostanke hrane, še karton je bilo treba skriti pred njihovo nenasitno požrešnostjo. Mačkam niti grižljaja niso pustili.
»Pridite, pr’jatučki,« jih je prijazno nagovoril Roosevelt in jim ponudil kose starega kruha. Jedli so mu z roke, se prilizovali drug drugemu in on njim. Dišalo je po podkupnini, a teza je kmalu prerasla v aksiom. Žretje in lomastenje starega posušenega kruha je bil najboljši priboljšek, poplaknjen z vedrom sveže vode iz vodnjaka pri hiši. Nato je Roosevelt oprtal osle in v četici so strumno odšli po pobočju otoka, nizdol do Pavlovega boka. Čez dobro uro so bili nazaj na dvorišču zgornje hiše. Pred kletjo, nekdanjo »konobo«, so polno natovorjeni prinesli jeklenko plina, vrečo moke, lesene tramove, cement in ostali gradbeni material, ki so ga Zankiji potrebovali za obnovo strehe na zunanji kuhinji. Vse skupaj so v istem dopoldnevu ponovili vsaj še trikrat, nato so se zavlekli v senco borovca.
»Ko gredo osli počivat, je čas za opoldansko siesto,« sem pomislil Mići, medtem ko sem premišljeval o vedenjskih sopomenkah človeka in osla. Samemu sebi sem nastavil ogledalo in spoznal, kakšen osel sem bil ob prihodu na otok, ko sem šel tudi sam v vročini štirikrat gor in dol, da bi tovoril najnujnejše reči z ladje, torej iz kote 0 na 182 metrov nad morje. Ubilo me je, Zankiji so se mi intimno smejali, osli pa so rigali in si mislili svoje.
»No, sedaj, ko smo se spoznali in vidimo, da si Mići človek z morja, ob koncu dopustniškega bivanja na našem otoku ti bodo osli odnesli stvari v dolino,« se je s svojo oslovsko druščino šopiril Roosevelt in mi ponudil roko sprave. Tisti trenutek sem bil osebno prizadet in trmast kot osel, zato sem prevzvišeno zavrnil ponujeno pomoč.
»Če sem tovoril navzgor, bom svoje stvari odnesel tudi navzdol,« sem prizadeto robantil in usmerjal poglede na svojo oslovsko senco, ki se je odslikavala skozi trmo skoraj užaljenega človeka, neukega osebka, ki je komaj dojel, da so pravila preživetja otoške skupnosti na tem izoliranem otoku sredi ničesar precej drugačna od civiliziranega življenja. Ironija prvega dne ob prihodu na otok, ko je »tovareča mužika« zasmehovala zagnanega »furešta«, se je nadaljevala vse dopustniške dni do prehitrega konca, saj sem Mići vsak dan po praženju in kopanju na opoldanskem soncu v Pavlovem boku do zgornje hiše na vrh otoka tovoril svojo ostarelo psičko pod pazduho leve roke, v desni pa plastenko s petimi litri pitne vode, ker sem dvomil v deževnico iz vodnjaka. To sem počel vsak dopustniški dan posebej, ob isti uri, ko je bilo sonce še visoko v zenitu, in hodil mimo oslov v senci. Ni čudno, da so rigali in razposajeno mahali z repom, sploh Šime.
»Šime, Šime, ko ti dao ime?« je nekoč pel prijatelj Šime z Molata svojemu očetu, ko smo na obali pekli za otroke palačinke, starci pa smo se ga pod večer zadevali z rum-colo. Takrat si nisem mogel misliti, da bo alfa osel s Svetca nosil enako ime kot mladi Šime z Molata. Se mi pa dopade ideja, da bi takšno ime dobil moj kunčji jazbečar, ki je pravi falot. Kajti, osel Šime z otoka Sv. Andrija, ne le da odlično vodi svoj harem, je težek nergač, pa tudi izreden težak, desna roka Roosevelta, ki pravi, da je oslovsko društvo še kako pomembno za preživetje na otoku brez cest, kjer poti ne vodijo od vzhodna na zahod, ampak le gor in dol z juga na severni vrh. Torej je pravi za deljenje imena.
»Zaruška, zajtrk je pripravljen!« sem Mići zakričal prvo jutro po prihodu na otok. Ženska je še spala v čumnati kamnite hiše, z notranjo opremo izpred druge svetovne vojne, kot nekoč pri naši babici. Lesena polkna so bila trdno zaprta, spanec je komaj dosegel njeno utrujeno telo od vsenočne borbe z eskadriljo komarjev, ki človeka zvečer naženejo v razgreto kamnito hišo, četudi bi na njenih stenah, grajenih iz kamnitih dalmatinskih kvadrel, zlahka cvrl jajca. Ni je bilo na spregled, zajtrk v edini senci pod rožičevcem, pred zunanjo kuhinjo št. 3, je že obsijalo vzhodno sonce. Jutranja bombola s tunino in zdenka sirom, omamno dišeč sveže spečeni kruh iz starega »šporgeta« na drva, šilce pelinkovca, vse je bilo pripravljeno in dan je obetal. Mići sem odšel namesto oslov še enkrat v akcijo bujenja.
»Dobro jutro, ia – ia!« sem vreščal od silnega zadovoljstva, da težim zaspaneli.
»Naj Zaruška že enkrat dvigne svojo prevzvišeno in pride na zajtrk,« sem vzneseno kričal in naznanjal občestvu, da lahko vidijo svežo žensko dušo skozi enolično sivino prebujajočega se otoškega dne. Ti šment, Zaruška je jadrno vstala in stopila tako hitro, da se je tudi za njo prašilo. Oblak prahu se ni niti polegel, ko je vprašala:
»Kaj me zajebavaš že zjutraj?« Nejevoljna, še medlih oči, ko je neumitih okic sedla k prazni mizi.
»To je čudo!« sem zavzdihnil Mići in gledal proti Rooseveltu ter doni Vinchenci, onadva pa sta usmerjala deviške poglede proti Šimetu.
»Ia –iaaaaaaaaaaa,« je v prevodu oslovskega otoškega dialekta pomenilo – hvala za zajtrk! Ja, osli pač niso le osli, če smo mi osli, je to naš problem. Treba jih je dojeti in spoštovati, jih opazovati, se družiti z njimi, pa bo šlo. No, zajtrk ni bil edini obrok, ki so mi ga tistega dne osli sprašili z mize. Tudi kosilo so mi snedli, potem sem se naučil tovariševati z njimi. To sem mislil in verjel le jaz. V želji, da bi bil boljši kot njihov gospodar, in še boljši od done Vinchence, sem jih tudi sam nagradil s kosi starega kruha naravnost iz dodeljene kuhinje. Prislužil sem si stalne jutranje obiske Šimeta, Malene, Bjele in Bepine, kar ni bila ravno najbolj premišljena poteza. Mar si še kdo upa trditi, da so osli le navadni osli? V resnici so čuteča bitja, z dobrim spominom in izrazitim smislom za humor. Medtem je na svet prijokal tudi osliček Max, krstili smo ga za Modica.
