28. latinsko jadro
Murter je svetovni prvak po številu lesenih bark na prebivalca. Po popisu iz leta 2021 šteje občina Murter-Kornati 1934 ljudi, ki imajo v lasti okoli 200 plovil, grajenih v lesu. Podatek, ki mu ni enakega na Jadranu.
Za vsako pomorsko manifestacijo bi lahko bili samozadostni, a vselej na stežaj odprejo svoja vrata. Pregovorna gostoljubnost, izvrstna avtohtona gastronomija, ki se odslikava skozi projekt »Po murtersko, kot nekoč«, dalmatinska klapska glasba in polni porti gajet, levtov in kaičev so tista mamljiva kulisa, ki vsako leto na Murter privabijo številne ljubitelje Mediterana, kot je bil nekoč.
Tradicionalna regata Latinsko jadro v resnici pomeni sklep jadralne sezone, ko se končajo festivali morja vzdolž vzhodne jadranske obale. Domov odidejo še zadnji turisti, v obmorske kraje pa se naseli spokojnost in rutina otoškega življenja. Prav tak je Murter, zato leto lahko štejemo kar od enega do drugega latinskega jadra.
Tudi letošnja večdnevna prireditev je šla po ustaljenih tirnicah. Dodatek k programu je bila 2. konferenca o ohranjanju in revitalizaciji hrvaške pomorske dediščine. Gostila jo je Betina, ki je vsako leto aktivno vključena tudi v dneve latinskega jadra. Sobota pred veliko regato je namreč tradicionalno namenjena plovbi iz Murterja v Betino, s postankom na Trgu na moru in družabnim programom. Posebno dodano vrednost vsakoletnemu programu daje Muzej betinske drvene brodogradnje, ki je z gajeto Marijo tudi aktivni udeleženec regate.
Zadnji septembrski vikend na Murterju je zmeraj v znamenju tradicije in »grande finala« – regate Malo latinsko jadro v zlati kategoriji otrok, ki obiskujejo šolo jadranja v gajeti, in velike regate Latinsko jadro. Otroci so tudi letos dokazali, da z odliko osvajajo znanja in veščine jadranja pod latinskim jadrom. Na regatnem polju so se pomerile kar štiri ekipe, skupaj trinajst mladih jadralcev, med njimi kar devet deklet.
Na dan regate je bilo vetra dovolj. Eol je postregel z burjo, ki je obračala na vzhodnik. Na trenutke je bila močnejša od 15 vozlov, ki velja za mejno moč vetra, ki je še ugoden za regato tradicionalnih bark. Če pomislimo, da ta plovila nimajo kobilice, si lahko predstavljamo, koliko spretnosti, veščine in izkušenj je potrebno za hitro in varno jadranje.
Tokrat se je na Murterju zbralo 45 gajet, 8 levtov, 10 kaičev in 9 kvarnerskih bark. Ja, slednje imajo svojo kategorijo, da lahko tekmujejo na latinskem jadru. V gosteh sta bili tudi dve jadrnici iz Črne gore, ki po gradnji in obliki nekoliko odstopata od tradicionalnih hrvaških bark, zato sta nastopili izven kategorije. Obe črnogorski posadki sta demonstrirali vrhunsko in atraktivno jadranje. V cilju sta bili v ospredju.
Skupaj 78 bark je bilo letos tik pod rekordno udeležbo na Dnevih latinskega jadra. S 85 barkami ta sega v leto 2019, ko so barkajoli jadrali tudi za spomin na pokojnega Željka Jerata, enega od snovalcev in gonilne sile gibanja, ki je »krivo« za renesanso tradicionalnih plovil na Jadranu.
Zmagovalci sicer niso najbolj pomembni, a je vseeno prav, da jih objavimo:
Kaič:
MU – 186 Marija, Ana Šoić
Levt:
MU – 84 Orlić, Ante Fržop
Gajeta:
MU – 41 Mare, Zoran Jušić Juha
Na 7,6 nmi dolgi regati v kurzu Hramina–Sustipancac–Plič Arta–Hramina je bil zmagovalec v gajeti tudi prvi absolutno. Med regato je bilo prevračanja, zlomljeno krmilo in jambor, padala so jadra, prišlo je do bližnjih srečanj. Od ljudi ni bil nihče poškodovan, lesa je dovolj, zato bodo tudi poškodbe kmalu sanirane, na škverih na Murterju se bodo še naprej rojevale nove lesenjače in popravljale stare, tiste z regat.
Matrikula latinskega jadra za nagrado Željka Jerata je bila tokrat podeljena posthumno Čedomirju Burtini Ćiru – ladjedelskemu mojstru, betinskemu kalafatu, ki je leta 1964 ustanovil svojo delavnico, zgradil in obnovil številne barke in prenesel znanje na svoje zanamce. Škver Ćiro tudi po smrti svojega ustanovitelja ohranja dejavnost. Obrt je prevzela hčerka Luiza Burtina z možem Nikom Papešo Mačkom. Z njim nadaljuje sin Krešimir Papeša, ki je kvalificiran mojster gradnje tradicionalnih plovil v lesu. Na Murterju se torej res ni bati, da tradicija ne bi živela v sedanjosti in našla pot tudi v prihodnost.
