Slovenci smo nekoč znali izkoriščati bogastvo morja
Slovenci smo zelo zgodaj dojeli, kako donosne znajo biti pomorske dejavnosti. To nam na najboljši mogoč način potrjujejo pisni viri v Tržaškem državnem arhivu v sklopih Intendenza Commerciale in Governo Marittimo ter Diplomatski arhiv tržaške občine. Iz njih je mogoče s potrpežljivim delom izluščiti imena Slovencev, ki so imeli nekaj kapitala in ga vlagali v solastništvo ter nakup najprej trgovskih jadrnic, in potem parnikov, registriranih v Trstu in na Reki.
Besedilo: Bruno Volpi Lisjak, fotografija: osebni arhiv
Prvi dokument datira v leto 1844
Zaradi zanimivega dogodka najdemo prvi dokument že iz leta 1844, ko je Slovenec, kapitan Tomaž Miletič, naročil tržaškemu škveru Panfili izdelavo škunerja z imenom Hitra. Njegova slavnostna splavitev v prisotnosti cesarja je upodobljena v litografiji znanega umetnika Riegerja, ki je moral ovekovečiti obisk cesarja Ferdinanda I. v Trstu in Tržaškem zalivu. Kasneje najdemo še mnogo drugih, ki so bili lastniki ladje ali deležev karatov drugega ladjevja: Franc Jelovšek, Ivan Muha, Anton Mašera, Nikolaj Velušnik, Matej Gosser, Danjel Polak, Angel Jazbec, Jožef Mauser, Ivan Korošec, Ivan Vilhar.
Vloga in pomen Janeza Kalistra
Peter Mašera, solastnik več parnikov, se je povzpel do predsedniškega položaja družbe »Navigazione Libera Triestina«. Najbolj pomemben po kapitalu, podjetništvu in domoljubju pa je bil Janez Kalister, ki se je dokaj hitro povzpel v Trstu in njegov nečak Josip Gorup, ki je postal najbogatejši meščan Reke in dobil naslov plemeniti.
Finančni zavodi (banke)
K podjetnikom, ki so pravočasno dojeli, da dejavnosti, povezane z morjem, prinašajo znatne dobičke, je treba dodati tudi finančne zavode in posebej Jadransko banko, ustanovljeno v Trstu leta 1905, ki je imela velik pomen za slovenski gospodarski vzpon. Posegala je intenzivno v pomorske posle in mnogi njeni delničarji so bili solastniki raznih tujih parnikov. Leta 1907 je ustanovila ladjarsko društvo Oceania, ki je imelo v lasti pet parnikov. Po končani prvi svetovni vojni je pravočasno uspela registrirati Oceanio v Šušaku in se izogniti nasilni razlastitvi flote s strani nove italijanske oblasti.
Jugolinija in ladja Sutjeska
Ladjarska družba je delovala v Kraljevini Jugoslaviji do konca druge svetovne vojne, med vojno pa je izgubila štiri parnike. Edina, ki se je rešila, je bila ladja Timok, ki je bila nacionalizirana od novih oblasti in dana državni družbi Jugolinija, v sklopu katere je še dolgo plula pod novim imenom Sutjeska. Na njej sem plul tudi Bruno Volpi Lisjak, kot tretji častnik stroja. Moram priznati, da sem se čustveno čutil povezan s tistim starim parnikom in s Slovenci, ki so spet enkrat sanjali o svojih ladjah z lastno zastavo.
Pojasnilo k sliki 1
Pogled na sidrišče Trsta v začetku 20. stoletja, ko so privezovali ladje na boje, zakoličene v dno morja. V ospredju se vidi top, ki se pomika z jadrom proti bregu, in dve trgovski jadrnici, privezani s premcem na bojo. Pobarvan v belo in z visečimi jadri, ki se sušijo, je škuner Beechdale, zgrajen v Angliji leta 1877, v lasti ladjarja Angela Jazbeca. V ozadju na levi pa je palača Carciotti (Karfiotis), in na desni grška pravoslavna cerkev.
Pojasnilo k sliki 2
Trijamborna jadrnica Beechdale slovenskega ladjarja razklada v starem pristanišču. Postala je znana, ker je bila zadnja jadrnica dolge plovbe, ki je bila registrirana v Avstriji. Leta 1911 jo je odkupil avstrijski Lloyd in preimenoval v Stadium. Kasneje je služila kot plavajoče skladišče, bila je večkrat namensko preurejena in je končala svojo življenjsko dobo leta 1970, v zavidljivi starosti 93 let, kar je za leseno ladjo prava redkost …
Pojasnilo k sliki 3
Splavitev jadrnice Hitra, ladjarja Tomaža Miletiča, leta 1844, v škveru Panfili v Trstu, v prisotnosti cesarja Ferdinanda I. in mestnih oblasti.
