Kažuni – istrski pastirski suhozidi

13. december, 201813. december, 2018 emorje.com 0 Komentarjev

Kažuni – istrski suhozidi so kamnita pastirska zavetišča, ki so nastala s čiščenjem kamna, da so Istrani pridobili rodovitno zemljo. Zanje je značilna posebna gradnja iz enega samega materiala – kamna. Celo kupola je zgrajena brez veziv, prav zato se ji reče tudi t. i. lažna kupola. Zlata doba gradnje kažunov je 18. in 19. stoletje, ko se je zaradi povečanja prebivalstva povečala tudi potreba po več oljčnikih, vinogradih, obdelanem polju, pa tudi pašnikih za ovčerejo. Kažun pomeni identiteto Istranov, še posebej Vodnjana. V njegovi okolici je potrjena tudi največja koncentracija kažunov v Sredozemlju, zato ni čudno, da je prav na tem področju nastal tudi park kažunov, ki v štirih fazah pokaže dejansko gradnjo tega kamnitega pastirskega zavetišča.

Nasploh pa je bila gradnja suhozidov v sosednji državi Hrvaški, na predlog zadruge Dragodid, po letih peripetij, julija 2013 zaščitena kot kulturna dediščina in vpisana na seznam nematerialne kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo Republike Hrvaške. Po treh letih se je zganila tudi Republika Slovenija. Tako je Ministrstvo za kulturo dne 20. maja 2016 v register nesnovne kulturne dediščine vpisalo tudi slovensko suhozidno gradnjo (2-00051: Suhozidna gradnja). Na predlog koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine pa je v register ob enoti Suhozidna gradnja ministrstvo dne 2. 10. 2018 evidentiralo tudi štiri nove nosilce: Dušan Okoren, Ivan Pavlin, Mitja Kobal in Zdravko Škrlj (zaščiten je torej način gradnje suhozidov brez dodatnih veziv). Unescova Konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine (2003) opredeljuje nesnovno kulturno dediščino kot »prakse, predstavitve, izraze, znanja, veščine in z njimi povezana orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki jih skupnosti, posamezniki in skupine prepoznavajo, kot del svoje kulturne dediščine«.

V register slovenske nesnovne dediščine je trenutno vpisanih 66 enot in 188 njihovih nosilcev.