»Lambik« – kotel
Lambik je v dalmatinskem narečju kotel, pojem »gremo na lambik« pa v hišo, ki je namenjena destiliranju sivke in žganja. Takšna kamnita hiša še živi v Veli Rudini pri Starem gradu, njen ključar pa je Bartol Dulčić – ribič in težak s Hvara.
Hiša je prav takšna, kot so jo zgradili v začetku 20. stoletja, bolj natančno leta 1904. Dva veličastna kamnita zidana dimnika ponujata razmislek, čemu sta služila. Prvi je bil namenjen za kurjenje kotla pri destilaciji sivke, drugi pa pri žganjekuhi. Sredinski prostor je bil v hiši namenjen za ročno prečrpavanje vode iz vodnjaka vodnega zbiralnika v rezervoar, iz katerega so vodo peljali v ohlajevalnik, medtem ko je v kotlu kondenzirala para s sivkino esenco. Na drugi strani pa je bilo kurišče črne kuhinje, kajti po destiliranju je bilo potrebno napolniti tudi želodce.
V Evropi so izvorne – avtohtone tri rastline sivke: francoska sivka Lavandula angustiofolia, ki ji rečemo tudi prava sivka, angleška, pa tudi navadna sivka (na Hvaru ji rečejo vera), širokolistna sivka Lavandula latifolia, značilna za osrednjo in vzhodno Španijo, južno Francijo in severno Italijo ter Lavandula lanata, ki je značilna za južno Španijo. Za specifične podnebne razmere so iz teh sort vzgojili križance, lavandine, ki dajejo eterična olja z določenimi lastnostmi. Najbolj znani lavandini so Lavandula hybrida, Lavandula x intermedia, Lavandula hybrida Reverchon … Skupna lastnost lavandinov je v tem, da so njihovi grmi večji in bogatejši s cvetom ter običajno dajo več eteričnega olja.
Hvar je danes svetovno priznana destinacija sivkinih nasadov, predvsem na področju vasi Velo Grablje. Na tem srednjedalmatinskem otoku so po drugi svetovni vojni poželi in pridelali kar 30 % svetovne proizvodnje eteričnega sivkinega olja, danes pa se Hvara drži le še bleda senca nekdanje slave. To so bili časi, ko je vsaka hiša imela tudi svoje polje sivke. Prvič so želi julija, ob ugodnih razmerah se je žetev ponovila še v septembru, ko so oktobra nato začeli s trgatvijo. Takrat je na področju obeh Rudin živelo okoli 15 družin, in vsaka je požela od 50 do 100 vreč sivke. V eno platneno vrečo so lahko shranili 15–20 kg sivke, iz ene vreče pa so pridobili en liter sivkinega eteričnega olja. Ta se je prodajal po visoki ceni, bistveno višji kot rožmarinova esenca, ki zanimivo potrebuje trikrat večjo vhodno surovino kot sivkina za dosego enakega rezultata. Še bolj zanimivo pa je to, da je dosegala bistveno nižjo prodajno ceno.
Kdo bi zadnje dejstvo lahko sploh razumel? Morda edino tisti, ki vsaj na daleč pozna zgodovino sivke na Hvaru. Nekoč na Hvaru sploh ni bilo sivke, krajina pa je bila bogata z rožmarinom do te mere, da so na otoku ustanovili rožmarinske zadruge in pridelovali rožmarinovo eterično olje. Na otoku ni bilo borovega gozda, z vrha Rudine nad Starim gradom se je videlo po celem rtu Kabal in proti braški Vidovi gori na drugi strani kanala. Nizko rastlinje, vmes pa polja in oljčniki, ograjeni s suhozidi ter zelene preproge rožmarina. To je bil čas prvobitnega Hvara, kot se ga spominjajo le še stare barbe in segajo v čas pred svetovno morijo.
V času cvetenja rožmarina, čeprav cvet ni primeren za destilacijo, so potrgali rožmarinove vejice, nato pa jih malček osušili, da so iglice lažje popadale z vejic. Tako pripravljen rožmarin je šel nato v destilarno. Po drugi svetovni vojni pa je neki botanik prinesel na otok sivko, ki se je dobro prijela, razvejana mreža rožmarinskih zadrug pa je bila takojšnja odlična podpora za pridobivanje tudi sivkine esence. Danes je sivkinih polj na Hvaru le še za vzorec, bolj za turistično atrakcijo, kar dobro ve Bartul, saj ohranja svoje polje sivke, v zadnjih letih pa še nobena žetev ni minila brez vsaj desetih turističnih fotografov. Bartul je sedaj v Rudini še zadnji in edini, ki žanje sivko in jo destilira. Na leto požanje od 6 do 8 vreč in pridobi 6–8 litrov sivkine esence. Večino jo obdrži zase, nekaj jo tudi proda prijateljem, po skromni ceni 600 kun/l. Bartul želi ohraniti živ spomin na čase, ko je bil Hvar sinonim za sivko, z nostalgijo pa argumentira njen pomen. Ko so na Hvaru propadli nekateri vinogradi zaradi peronospore, so nasadili sivko, pridelali so esenco in od nje dobro živeli. Polja in vinogradi so bili obdelani, po rudini – travnati rodovitni planjavi se ni razraščal borov gozd, bilo je manj škodljivega mrčesa in komarjev, v zraku je bil vonj po nečem lepem, prestižnem in zdravilnem.
Bartul je edini ključar lambika. Po tem, ko ostaja praktično sam pri destilaciji sivke, ki je usahnila v neuvrščenem času nekoč skupne države, je v osrednjem delu gospodarskega poslopja zapisal: »Dol z EU, živeli mali lambiki, saj je EU s prepovedjo žganjekuhe (prosto le do 20 l za osebno uporabo), dokončala še eno obrt z lambika.
