Lik piranskega ribiča

Na koncu druge svetovne vojne je v Občini Izola živelo kar petintrideset družin s priimkom Perentìn[1]. Tam se je leta 1927 rodil in do svojega tretjega leta živel tudi Sergio Perentìn. Družina se je v letu 1930 preselila v Piran v hišo na Punti. Sergio je že zgodaj opravljal priložnostna dela. Ribariti in veslati je začel nekje leta 1935–36. Pri njegovih štirinajstih letih ga vidimo na posnetku iz leta 1941 med ribarjenjem. Tako je po svojih močeh prispeval k družinskemu proračunu. Pri ribolovu in opravljanju raznih zadolžitev se je dodobra seznanil z morjem, barkami, življenjem na morju, ribami, školjkami in najrazličnejšimi morskimi bitji. To ga je spremljalo celo življenje.

 

Besedilo: Vinko Oblak

Fotografija: Matej Družnik (naslovna, Sergio zazrt v daljavo), osebni arhiv Sergio Perentìn, Vinko Oblak, Marko Oblak, Radovan Čok,

Za ribiški poklic se je pričel učiti na manjši ribiški barki,[2] namenjeni priobalnemu ribolovu. Večkrat je pripovedoval o trdih delovnih pogojih, ki so veljali za vse tedanje ribiče. Konec tridesetih let, pred vojno, med vojno in povojno obdobje so časi, ko ni bilo lahko biti ribič. Zgodaj so vstajali, delovni dan je bil dolg in predvsem fizično naporen. Posebej naporno je bilo decembra in januarja, včasih tudi del februarja v času sezone lova na »mušole«[3]. Sergio je pogosto in z grenkobo pripovedoval o slabi, pomanjkljivi obutvi in delovnih oblekah, kar se je še posebej poznalo pozimi, v dežju in vetru. Prav tako pa je tudi rad povedal o rekordnem ulovu »mušolov« in veselju ob zaslužku.

 

 

Povojno obdobje je bilo zaznamovano z eksodusom. Tudi družinski člani so zapustili Piran, tako kot številni prijatelji in znanci, kar mu je pustilo grenkobo, saj se sam ni odločil za odhod. Povojno obdobje je prineslo nove izzive. Pričela se je povojna obnova, ki je vplivala na družbeno-socialno življenje in delovno okolje. Sprememb je bilo deležno tudi ribištvo. Sergio je večkrat govoril o »stari«[4] ribiški zadrugi, o snovanju in ustanovitvi »nove«[5], ter težavami, povezanimi s tem. Nemalo podatkov je posredoval o starejših ribičih, njihovih izkušnjah in izročilu.

Leta delovanja ribiške zadruge so se iztekala. Nova oblast je ustanovila podjetje Ribič Piran. V novo podjetje se je okoli leta 1955 vključila tudi ribiška zadruga Piran s preostalim članstvom, tako tudi Sergio. Podjetje Ribič Piran je svojo dejavnost opravljalo le nekaj let. Finančne težave so privedle do njegove likvidacije. Likvidacijski upravitelj je del premoženja v letu 1960 prodal Kmetijski zadrugi Lucija, ki je ustanovila ribiški obrat. Reševanje premoženja je pomenilo tudi reševanje delovnih mest. Sergio je poklicno pot ribiča-motorista nadaljeval v slednjem obratu in nato po letu 1978 še v podjetju Delamaris. Upokojil se je leta 1980.

Poklicno pot je Sergio začel kot ribič in do konca svoje profesionalne kariere ostal ribič. Toda tudi po odhodu v pokoj morja in ribolova ni zapustil. S svojo ribiško barko je še naprej ribaril z mrežami. Opravljal je tako imenovani »popoldanski ribolov«[6]. Na morje se je vračal, dokler se je počutil sposobnega samostojno obvladati barko in ribarjenje. Nekega dne je ugotovil, da se je obdobje »lepih časov« ribištva izteklo in je najprej prodal barko, nato čez čas še mreže. Dolgo prijateljevanje z morjem in ribištvom je Sergiu pustilo globoko sled, zato ne čudi, da je vedno z zanosom in žarom pripovedoval o vsem, kar je z morjem povezano in kar je v svojem dolgem življenju na morju izkusil.

 

 

Težko bi rekel, kdaj natančno sem Sergia spoznal. Ob morju sem se potikal že od rane mladosti in najverjetneje sva se tedaj tudi spoznala. Pozdrav »buon giorno Sior Sergio«[7] je bil mnogo let stalnica, kakšna beseda o barkah, kako vprašanje o ribolovu, vendar kaj več ne. Srečanja v prostorih Italijanske samoupravne skupnosti ob različnih tematskih predavanjih o morju v poznih devetdesetih letih so botrovala najinemu pogostejšemu srečevanju, a ne le ob takih priložnostih. Človek z leti dozori. Pogosto opaziš, da skope informacije in površno vedenje ne zadoščajo več. Želiš biti bolj temeljit in priti stvari »do dna«. Nekako okoli leta 2005 me je Sergio vprašal, ali me zanimajo ribiški morski toponimi Portoroškega zaliva. Gotovo me, seveda. In začela sva pregledovati shemo zaliva, na katero je Sergio vpisal nazive posameznih kopensko-morskih točk. Kaj kmalu sem spoznal, da bo potreben ogled zaliva. Preveč nazivov je bilo strnjenih na tem malem načrtu in natančnih lokacij z izjemo posameznih ni bilo mogoče definirati. »Sergio, moramo na morje z barko, drugače ne bo šlo.« In smo šli na morje. Prepluli smo celoten zaliv od točke do točke, jaz pa sem pridno beležil. Tako je s skupnimi močmi nastal članek v obliki intervjuja z opisom in popisom morskih toponimov[8]. Uspešnemu zaključku poglavja o toponimih je botrovalo bolj pogosto in daljše medsebojno posredovanje in izmenjava številnih vsebin, predvsem tistih, povezanih z morjem in ribištvom.

 

 

Sergio je kot ribič že okoli leta 1950 sodeloval pri nadzorovanju portoroškega ribolovnega rezervata in s tem povezanim izlovom različnih vrst rib, kjer so po količini prevladovali ciplji. Pogosto je govoril o ustnem izročilu starejših ribičev. Izkušnje teh so bile plod prenosa znanj številnih predhodnih generacij, kar je bila seveda skrbno varovana skrivnost. A Sergio je rad odgovarjal na moja vprašanja, na mojo zvedavost je vedno našel odgovor. Skrbno zapisovanje teh drobnih, a pomembnih detajlov kot tudi posredovanje podatkov, ki so se mu zdeli pomembni, je zabeleženo.

 

 

 

Jesen življenja je preživljal tako, da je vsakodnevno opravil nakupe na piranski tržnici, poklepetal z znanci, se ustavil v ribarnici, kupil kaj v trgovini in odkorakal domov kuhat kosilo. Jutranji obhod je opravil tudi med piranskimi ribiči, ki so z ulovom pripluli v pristanišče in urejali mreže. Klepet o ulovu je bil prav tako del jutranjega rituala. Pogosto je tudi kupil sveže ulovljene ribe. »Te so najboljše,« je dejal.

 

 

Držal se je svojih ustaljenih urnikov in navad. Še do pred kakim letom je vsakodnevno opravil sprehod po Piranu, do Punte, do Bernardina ali na hrib do Oljčne poti, kjer je večkrat posedel in kaj prebral. Sledil je dnevnim novicam predvsem lokalnega časopisja. Rad je prebiral knjige, predvsem o krajevni tematiki in stvareh, povezanih z morjem. Na sprehodih si je kot že tolikokrat prej ogledal, ali je vse na svojem mestu, pa tudi kaj se dogaja ob raznih popravilih in prenovah v mestu.

 

 

V letu 2010 so se na piranski Punti v poletnem času odvijali dogodki, povezani z morjem[9]. S svojim znanjem pletenja in opletanja z vrvmi je sodeloval tudi Sergio. Obiskovalcem je prikazal, kako se plete »brk«[10], ki spretno izdelan prav lepo krasi in varuje premec na plovilih.

 

 

Na poziv šole se je večkrat odzval in učencem povedal marsikaj o svojem minulem delu. Med učenci je bil toplo sprejet in upoštevan. V publikaciji, posvečeni Piranu in morju, ki jo je izdala Osnovna šola z italijanskim učnim jezikom »Vincenzo de Castro«, so Sergiu Perentinu namenili naslovnico in še nekaj drugih posnetkov[11]. Še v letu 2019 je pripovedoval o nekaterih ribolovnih pozicijah, njihovih imenih in »pokritih točkah«, s katerimi so si pomagali pri orientiranju na morju.

 

 

Spomini na minula leta so bili stalnica, tako kot pri mnogih v njihovih zrelih letih, a Sergio je rad govoril o tem, kako so nekoč živeli in kako trdo je bilo življenje. Rad je poklepetal s svojimi prijatelji iz mladosti, tistimi, ki so ostali in tistimi, ki so se v povojnem obdobju odselili. Prav posebej rad se je srečeval s kolegi ribiči, s katerimi je plul in ribaril. Zanimivo je bilo prisluhniti njihovim pogovorom in ob tem izvedeti marsikaj, kar bi sicer v drugih okoliščinah ne bilo mogoče. Spomin mu je včasih ponagajal, a v kolikor se česa ni spomnil, je to po premisleku (tudi čez teden dni ali več) kasneje opisal. Mislim, da ga je prav ta mentalna kot tudi fizična aktivnost držala pokonci in mu omogočila, da je doživel lepo starost.

 

 

Da je bil Sergio spoštovan, njegovo delo pa cenjeno, nam sporočajo tudi obiskovalci Pirana. Sergio je namreč skupaj z nekaj ribiči, člani posadke ribiške barke, s katero so lovili ribe, v tistem obdobju postal del neizbrisnega spomina fotografa in snemalca iz Madžarske. V letu 1981 so na morju Balogh Laszlo, Balogh Gabor in Tibor Varjasi posneli nekaj izrednih prizorov in aktivnosti ribičev nočnega ribolova na plavo ribo. Dejstvo, da so ga pri ponovnem obisku ob otvoritvi spominske razstave[12] na ta dogodek povabili kot častnega gosta, jasno izpričuje, da je Sergio pustil močan vtis in jim ostal v lepem spominu.

Tudi Pomorski muzej Sergej Mašera iz Pirana se je s postavitvijo manjše stalne razstave in krajšo slovesnostjo ob otvoritvi decembra 2018 poklonil Perentinu. Zbirka posnetkov izpričuje utrinke ribolova, kjer je sodeloval tudi Sergio. Posnetek iz leta 1941 je prav poseben, saj je zabeležen trenutek iz vsakodnevnega življenja piranskih ribičev v lovu na »škombre«[13]. Na istem posnetku je »batèl«[14], ki nosi ime Adria. Morda je prav zaradi slednjega novo zgrajena barka pomorskega muzeja dobila enako ime.

 

 

Zavedanje o tem, da je bil Sergio verjetno eden zadnjih pričevalcev, ki je rad pripovedoval o življenju in delu prebivalcev Pirana in piranskih ribičev, je botrovalo temu, da so njegovo dragoceno pričevanje tudi posneli. Posnetek intervjuja si je mogoče ogledati v piranskem Pomorskem muzeju.

Društvo ljubiteljev starih bark iz Pirana že dobrih štirideset let prireja majsko regato historičnih plovil. Krogu jadralcev in prirediteljev dogodka je vrsto let sledil tudi Sergio. Sprehodil se je po pomolu, kaj povedal in se družil z nami. To je bil dogodek, ki ga je v mislih popeljal nazaj v preteklost, ko so se v Piranskem pristanišču gnetle trabakole, logerji, bracere, barkini, bateli, bateline, guci in pasare. Z zanimanjem je opazoval jadra in opremo ter včasih tudi kaj pokomentiral. Bil je vedno zaželen in spoštovan obiskovalec.

 

 

Okroglo obletnico 90 let je Sergio praznoval junija 2017. Na sedežu Italijanske samoupravne skupnosti Giuseppe Tartini v Piranu so mu v krogu prijateljev in znancev priredili manjšo zakusko. Z zadovoljstvom in morda nekoliko v zadregi se je prisotnim zahvalil za izkazano naklonjenost, druženje in trud.

 

 

Kljub želji, da bi kar največ napisal o modrecu in o tem, kar je za njim pustilo trajno sled, vsega ni mogoče strniti v ta prispevek. Za Sergia bi lahko mirno zatrdil, da bi bila knjiga z njegovimi pričevanji o morju in življenju v Piranu kar zajetna. Navajanje različnih oblik sodelovanja pri aktivnostih, projektih in prireditvah ima namen prikazati, kam se je Sergio vključeval, kje vse je sodeloval in nesebično delil svoje izkušnje, spomine in znanje.

V tem prispevku je obelodanjen le del njegove obširne zapuščine. Je prispevek k ohranitvi bolj ali manj pomembnih pričevanj in izkušenj, ki jih je v svojem dolgem življenju videl, doživel in občutil preprost, a za nas izredno pomemben pričevalec. Sergio ne bo le mene, kot avtorja tega zapisa, ampak zagotovo še marsikoga ob sprehodih po Piranu, na ribolovu, pri čiščenju in kuhanju rib in še marsičem, še naprej spremljal v večnem spominu.

 

 

OPOMBE IN POJASNILA:

[1] Več o priimku Perentìn v članku : Cognomi istriani: Parentìn – Perentìn, v časopisu La nuova Voce Giuliana št. 31, Trst, junij 2001,

stran 7.

[2] SI_PAK/0019, Luška Kapitanija Piran, t.e. 39, protokol št. 10312, z dne 30. 5. 1938 in dopis št. 1151, datiran 9. 9. 1938. Lastnika plovila sta bila Giovanni Bartole di Silvio in Giorgio Corsi. Sergio je bil član posadke na batelu Adria.

[3] »Mušol-a«, slovensko Noetova barčica, latinsko Arca Noe.

[4] SI_PAK/0019, Luška Kapitanija Piran, t.e. 39, dokument št. 176/177, z dne 2. 2. 1938.

V času med obema vojnama je delovalo nekaj ribiških zadrug, Sergio je omenjal zadnjo iz tega obdobja, imenovano »Associazione Cooperativa di Produzione e Lavoro fra Pescatori Piranesi«. Podatek o nazivu zadruge je iz navedenega dokumenta.

[5] SI_PAK/ PI 36.726 (OBLO Piran), dokument št. 50/54, z dne 10. 10. 1954.

Leta 1949 so piranski ribiči (brez premoženja) osnovali novo ribiško zadrugo, imenovano »Cooperativa di produzione fra i pescatori Pirano«. Podatek o nazivu zadruge je povzet po istem dokumentu.

[6] »Popoldanski ribolov«: pod določenimi pogoji so občani lahko izvajali ribolov z mrežami kot dopolnilno dejavnost.

[7] »Dober dan, gospod Sergio.«

[8] Več v prispevku: »La peschiera di Pirano e i toponimi dei pescatori piranesi dal 1949 al 1980 – intervista di Vinko Oblak a Sergio Perentin«, stran 15–31, v monografiji El mar de Piran, izdaja El Trillo, Piran, 2007.

[9] Dogodek »Živeti z morjem« je s podporo Občine Piran avgusta 2010 organiziral zavod Mediteranum.

[10] »Brk« se v žargonu imenuje ščitnik, nameščen na premcu plovila. Ob morebitnem trku preprečuje poškodbe.

[11] Gre za publikacijo z naslovom »Prospettive piranesi«, tiskarna Pigraf Izola, 1997. Knjigo je izdala Osnovna šola z italijanskim učnim jezikom »Vincenzo de Castro« Piran, Scuola elementare »Vincenzo de Castro« – Pirano.

[12] 14. maja 2010 je bila v Galeriji Hermana Pečariča otvoritev razstave, naslovljene Trideset let pozneje – foto instalacija. Enomesečna razstava je bila organizirana v počastitev 30. obletnice obiska Pirana in snemanja ribiških aktivnosti. Avtor razstavljenih fotografskih posnetkov je Gábor Balogh. Razstava je bila zvedena v sodelovanju s Piranskimi Galerijami.

[13] »Škomber« – slovensko skuša: razvrščena je med plavo ribo, okusna in tradicionalno pripravljena na roštilju.

[14] »Batèl« je lokalni naziv za barko ploskega dna, s trapeznim jadrom, dolžine med 8 in 12 metri, nekoč v rabi za priobalni ribolov. V zadnjem času je nekoliko bolj v rabi naziv top ali topo. Topo je tudi naziv, ki je v rabi v Beneški laguni in tem delu zahodno Jadranske obale.

Podobne teme:

• Zapustil nas je Sergio Perentin
• Pasara MITRA ZONATA, PI-573
• Piranski “furešti”
• Restavriran prapor ribiške zadruge Piran
• Sidra in znaki Splošne plovbe Piran