Regata za dušo in telo
»Muzej betinske drvene brodogradnje« je v škveru Ćiro v murterski Betini naročil obnovo gajete Marija. Gajeta je bila po pričevanju zgrajena leta 1922 v ladjedelnici družine Filipi Tošulovih v Betini. Prvič je bila obnovljena leta 1934 v Sukošanu, kamor se je preselila Filipijeva družina in ustanovila novo ladjedelnico. Takrat so gajeto tudi uradno registrirali, zato je v današnjem vpisniku čolna navedeno leto gradnje 1934, prejšnji viri pa so se izgubili.
Gajeta Marija je dolga 6,90 m, široka 2,70 m, visoka 0,88 m in ima 2,2 tone nosilnosti. Njen prvi lastnik je bil doma iz Luke na Dugem otoku. Ker so bila nekoč rodovitna polja pred Luko, so do njih pluli z gajeto. Tradicionalni leseni čoln je zato robustne oblike, širok in globok, da bi lahko nosil veliko težo.
Družina Stagličić s Pašmana je nato gajeto kupila leta 1954 in jo poimenovala za Marijo. Takrat je imela le latinsko jadro in vesla. Motor so vgradili leta 1959 ali 1960. Gajeta Marija je do sedaj zamenjala tri motorje, od Arana do Perkinsa. Stagličići so imeli polja na drugi strani Pašmana, v zalivu sv. Ante. Od tam so vozili olive, žito, pšenico in koruzo. Imeli so tudi druga polja na relaciji Turanj–Filipom Jakov, kjer so sadili tudi žito, pšenico in koruzo. V Mariji so prevažali celo vole in konje, s katerimi so orali. Ko pa so živali zamenjali stroji, so na krov gajete naložili tudi Tomo Vinković – traktor. V poletnih mesecih so odšli od vrat do vrat, da bi prodajali zelenjavo, melone, lubenice in krompir. Takrat so obiskali Tisno, Prvić Luko, Šepurino in Šolto, celo Brač. Na poti nazaj bi v Splitu kupovali cement. Poleti so pogosto naredili tudi takšno morsko turo.
Predno so v 70-ih letih prenehali nalagati pesek z morja okoli otoka Pašmana, je gajeta prepeljala 1–2 galoni peska na dan z volumnom 5–6 kubičnih metrov. Takrat so iz morja ves pesek izvlekli ročno – z lopato. Z gajeto so zmeraj odhajali tudi na ribolov.
Dvakrat do trikrat so ji zaradi potreb spremenili dno, kuverta se je dvakrat spremenila, kolomba enkrat, oprema barke pa nikoli, so nam pojasnili v betinskem muzeju. Iz Pašmana je gajeta Marija leta 2012 prišla v Betino v Ćirovo ladjedelnico. Pripeljali so jo na prikolici, saj je bila potrebna popolne obnove. Marijo sta na Pašmanu našla Dario Filipi in prijatelj Matko, potem ko sta dolgo časa iskala originalno betinsko gajeto za starejšega prijatelja. Najprej so jo želeli obnoviti za lastne potrebe, s časom pa so to idejo opustili. Nekaj časa je tudi društvo Betinska gajeta 1740 načrtovalo njeno obnovo, na koncu pa je stara barka le dočakala obnovo preko sodelovanja z »Muzejem betinske drvene brodogradnje«. V celotnem procesu obnove gajete je bilo zamenjanih 70 % vseh reber, nova je oplata, krmilo, celotna oprema barke … Gajeta Marija je bila 11. avgusta 2021 popolnoma obnovljena splovljena nazaj v morje.
Rekonstrukcijska dela so naredili v ladjedelnici Ćiro v Betini. Ekipo izkušenih ladjedelskih mojstrov sta vodila Nikola in Krešimir Papeša, v ekipi pa so sodelovali še: Ante Jelić, Nikola Balin German, Siniša Mikin in Ante Sladić.
Za zdaj ima Marija štiri vesla in latinsko jadro, prihodnje leto pa načrtujejo tudi vgraditi dizelski motor. Njena prva plovba »novega časa« je bila v nedeljo, na dan praznika Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 2021 na regati »Za dušo in tilo« (za dušo in telo) Betina 2021.
Na start letošnje je prišlo 47 tradicionalnih bark, največ gajet, levtov in kaičev. Startali so z betinskega pomola proti Plitki vali, takrat je bilo še 5−6 vozlov jugozahodnega vetra. Jadrali so proti Prosici, pa v orco na bojo in nazaj v Plitko valo ter v cilj – pred rivo, žal skoraj v brezvetrju.
»Start je še kako pomemben, naš je pred rivo z vlečenjem sidra s premca. V lahnem vetru se prav na startu že dosega boljši položaj,« je pojasnil betinski kalafat Ante Fržop, sicer tudi sodnik na regati.
»Na koncu je regularno skozi cilj prišlo le 18 bark,« je v svojem sporočilu še zapisala Marinka Fržop, sicer tudi predsednica zadruge »Betinska gajeta 1740«, ki je skupaj z direktorico TZ Betina – Ano Mijat prevzela v roke krmilo pri organizaciji te tradicionalne regate.
Tokratni regatni dan ima daljši rep, saj se je vse začelo že z žensko veslaško regato »Dlan i veslo«, nadaljevalo pa se je s svečano skupščino ob 10-letnici zadruge, pa še obnovljena gajeta Marija je bila splovljena nazaj v morje. S svojo žensko posadko pa je bila hkrati tudi najbolj oblegana s strani obiskovalcev in fotografov, kar ni šlo najbolj na roko Kati Šikić Čubrić, sicer tudi direktorici Muzeja betinske drvene brodogradnje, ki si je na stopnišču muzeja pred regato zvila gleženj.
Prva je skozi cilj sicer prišla jezerska barka TI 183698, a so jo bili organizatorji prisiljeni diskvalificirati, saj je bila dolžina njihove lantine, s tem pa tudi kvadratura jadra, večja od dovoljene. Prva tri mesta so tako zasedle gajete, levt je v cilj prišel en sam, enako tudi kaič.
REZULTATI
Gajete: MU 752 Ante Turčinov Klepac, MU 777 Miroslav Bosna, MU 485 »Sirotica«, Damir Ćorkalo
Levti: MU 85 »Gušte«, Tonko Skračić Treva
Kaič: MU 906 »Marinka«, Filip Sladić
Zmagovalci regate so dobili priznanja in nagrade. Nagrado za skupno zmago je izdelal ladjedelec Milan Burtina, prejel pa jo je Ante Turčinov Klepac. Prve nagrade po kategorijah so bili »škanjeli« – lesena škatla za shranjevanje kalafatskega orodja, izdelal jih je ladjedelski mojster Željko Burtina, druge nagrade – »sohe« je izdelal ladjedelec Tomislav Pavić, za tretjo nagrado pa je »mankule« izdelal Neven Kukin. Posebno nagrado – sohe iz škvera Ćiro je prejela Vanja Sekulić.
Naslednja murterska regata bo 24. »Latinsko idro«, ki bo 26. septembra 2021, potem pa bodo za nekaj časa gajete in levti odpluli proti Kornatom in Modravam na pobiranje oljk, če jih le ne bo vzela suša. Zagotovo pa jim ostane nabiranje in transport drv pred dolgo in mrzlo zimo.
