Svetilniki in plovba skozi čas
Že stari Grki so v 4. stol. pr. n. št. pluli v teh vodah. Njihovo ladjevje jim ni dopuščalo pluti v notranjost proti celini, zato so večinoma osvajali in kolonizirali zunanje vzhodne otoke južnega Jadrana (Vis, Hvar, Korčula) in na njih gradili mesta. Plitvine, otoki in čeri so narekovali dnevno plovbo v stabilnem vremenu. Na odprto morje so se odpravili šele tedaj, ko je figov list prekril človeško dlan. Morje jim je predstavljalo plovno pot za osvajanje ozemelj in trgovanje.
V 3. stoletju 42. leta pr. n. št. so v antiki zgradili prvi t. i. aleksandrijski svetilnik na otoku Faru (Pharos), z nasipom pa je bil povezan z Aleksandrijo. Njegov 117 m visok stolp (različni viri navajajo višino med 115 in 135 metrov in bi bil najvišji svetilnik tudi v današnjih časih) je kljuboval vsem vremenskim pogojem. Sprva je bil v pomoč pomorščakom pri orientaciji, vendar le pri dnevni plovbi. Šele od prvega stoletja n. št. naprej pa tudi ponoči. Večni ogenj iz lesa in smole je gorel na njegovem vrhu dan in noč in celih 1500 let kazal varno pot. Svetloba je bila vidna 30 NM. Podnevi pa je s konkavnim steklom z vrha stolpa, kjer je bil še kip grškega boga morja Pozejdona, odbijal svetlobo tako, da so po legendi z njega lahko opazovali in zažigali sovražnikove ladje. Leta 1303 ga je delno uničil potres, dokončno pa ga je z zemljo zravnal strašanski potres leta 1330. Na njegovem mestu so zgradili trdnjavo.
Iliri, ki jih zaznamuje nomadski, živinorejski in ovčerejski značaj, v teh krajih niso pustili velikega maritimnega pečata, morda le nekaj imen, vklesanih v kamen. Tako je Dalmacija dobila ilirsko ime po delmi – ovci.
Jadransko morje z obalo in otoki je postalo geostrateška točka za nadaljnje osvajanje proti vzhodu. Zato je rimska oblast poizkušala v 1. in 2. stoletju na tem področju popolnoma romanizirati prebivalstvo. Nastala so močna romanska mesta. Rimljani so zgradili večje število svetilnikov po celotnem rimskem imperiju. Na ostankih rimske trdnjave v Trstu (Tergeste) stoji tudi današnji svetilnik Lanterna. Na trdnjavi pa je bil tudi v rimskih časih svetilnik. Najstarejši ohranjeni svetilnik iz tega obdobja je Herkulov stolp v bližini La Corune v severozahodni Španiji.
V 6. in 7. stoletju je sledil močan prodor Germanov in Slovanov na Balkan. Te nomade so zaustavila mesta Jader (Zadar), Trogir in Split. Hrvatje so se prvič dotaknili sredozemske kulture in zemlje plovbe – Terra naute.
Šele po porazu Napoleonove vojske in po podpisu pariškega mirovnega sporazuma leta 1814 je začela Avstrija z izgradnjo mreže svetilnikov, pomolov, pristanišč in kapitanij na Jadranu. S tem pa se je začel bliskovit razvoj vojne in trgovske mornarice. Izgradnja prvega svetilnika na rtu Savudrija je trajala od leta 1814 do 1818, ko je bil svetilnik dograjen pod pokroviteljstvom samega cesarja Franca I.
Po padcu Beneške republike so na dunajskem kongresu leta 1814 in 1815 začrtali nove meje. Benetke so ohranile sedež pomorske uprave vojne mornarice monarhije vse do leta 1848, ko je viceadmiral Hans Birch von Dahlerup leta 1850 dosegel, da se je ta za nekaj let prenesel v Trst. Že leta 1856 pa se je uprava ponovno preselila v Pulj, ki je imel tedaj 3.628 prebivalcev. Do razpada Avstro-Ogrske tako Pulj (italijansko Pola) ostane glavno pristanišče monarhije in vojne mornarice. Italijansko ime Pola izhaja iz rimskega imena Provincia Iulia Pola Polentia Herculanea in se tako vse od rimskih časov ohranja tudi kot administrativno središče Istre.
Leta 1865 je monarhija na Reki ustanovila Cesarsko pomorsko akademijo. Avstro-ogrska vojna mornarica je v letih obstoja od 1867 do 1918 prevzela primat na Jadranskem morju. Njeno ladjevje so sestavljale: 4 bojne ladje, 9 predbojnih ladij, 4 obalnozaščitne ladje, 3 oklepne križarke, 6 lahkih križark, 30 rušilcev, 36 torpednih čolnov in 6 podmornic. Kapetanu fregate, kasnejšemu viceadmiralu baronu Wilhelmu von Tegetthoffu, jih je od leta 1860 uspelo zgraditi v ladjedelnicah v Trstu, Kraljevici, Reki in Pulju. To so bile najmodernejše vojaške ladje tistega časa. Viceadmiral von Tegetthoff (po materi Slovenec, rojen v Mariboru, pokopan v Gradcu) je z njimi premagal Italijane v znani bitki pri Visu (19. julij 1866).
Svetilniki so že od začetkov pomorstva eden osnovnih pripomočkov za orientacijo in navigacijo ladjam in pomorščakom. Prvi svetilniki niso oddajali svetlobe, pač pa so imeli dnevno orientacijsko vlogo. Šele v 1. stoletju našega štetja naj bi zagoreli na njih ognji in usmerjali pomorščake tudi ponoči. Vse do 19. stoletja so za kurjenje ognja in razsvetljevanje uporabljali les, olje in premog. Izboljšano svetilnost je leta 1822 prinesel izum konkavnih leč francoskega fizika Augusta Fresnela.
V 20. stoletju so za razsvetljavo začeli uporabljati acetilenske plinske luči, kasneje pa tudi električne. Svetilniki se razlikujejo po barvi oddajane svetlobe, dosegu, ritmu utripanja in dolžini oddajanja svetlobe. Tipični zapis svetilnika je, npr. B Bl(3) 15 s 36 m 30 M – kar pomeni: 3 beli bliski v razmiku 15 sekund 36 m nad morjem, vidni 30 navtičnih milj (1 morska milja = 1.852 m). V pomorski razsvetljavi se v glavnem uporablja bela, rumena in rdeča svetloba, izjemoma tudi modra. Vidne signale lahko spremlja tudi zvok sirene ali roga, po navadi v primeru megle. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so večino svetilnikov avtomatizirali, vlogo primarnega navigacijskega sistema pa je prevzel satelitski sistem.
Zaradi propadanja številnih svetilnikov je bilo leta 2002 v Angliji ustanovljeno mednarodno društvo World Lighthouse Society, ki združuje ljubitelje in raziskovalce svetilnikov, ki opozarjajo svetovno javnost na pomen ohranitve teh živih spomenikov zgodovine in kulture. K njihovi ohranitvi bo morda lahko pripomogla njihova nova funkcija drugačnih počitnic, t. i. robinzonskega turizma, a le, če bodo najemniki upravitelji z dušo, ki jim bo ljubezen do svetilnikov pomembnejša od zaslužka. Na vzhodni jadranski obali je bilo do leta 2013 na trinajstih svetilnikih mogoče preživljati robinzonske počitnice: Savudrija, Sv. Ivan na Pučini, Porer, Marlera (Istra), Veli rat (Dugi otok), Prišnjak (Murter), Sv. Petar (Makarska), Host (Vis), Pločica (Korčula), Sušac, Struga (Lastovo), Palagruža in Grebeni (Dubrovnik).
Upravitelj svetilnikov Plovput Split je v želji po ohranitvi svetilnikov v zadnjih nekaj letih intenzivno in uspešno iskal najemnike za lanterne, kjer se izvaja robinzonski turizem: Verudica, Vir, Vošćica in Sućuraj so bili le nekateri med njimi. Jasen in strog zakon o varovanju kulturne dediščine je potreben pogoj za obstoj svetilnikov, zadosten pa je spet človek. V zadnjih letih (od leta 2013) je bila kar na 16 svetilnikov vrnjena stalna svetilničarska posadka, ki ima običajno v sestavi 1−2 svetilničarja v izmeni.
Skozi zgodovino je bila kakovost gradnje svetilnikov neizmerna, kar se kaže v dejstvu, da isti svetilniki še danes služijo svojemu namenu. Le svetilničarji in njihove družine se postopoma umikajo s teh surovih otokov nazaj v civilizacijo. Danes je na vzhodni jadranski obali ohranjenih še 54 kamnitih zidanih svetilnikov iz 19. stoletja: eden v Italiji, eden v Sloveniji, 50 v Hrvaški in dva v Črni gori.
