Vojko Gašperut Gašper
Tisti ponedeljek, 15. maja 1967, je bil čisto navaden dan. Dišalo je po prihajajočem poletju, mularija se je že igrivo namakala v morju pred Izolo, ura je odbila tri popoldne. Takrat je bil v vodi tudi Vojko. V morje je zabredel do kopalk, si jih omočil, stopil na kamen in se z močjo mladca, ki lahko premika skale, v delfinjem skoku odgnal iz vode v vodo. Na morskem dnu je spregledal taisto skalo, ki mu je v telesu dajala silno moč, a jo je v istem zanosu svobode nasukal naravnost na svojo glavo. Vse se je zgodilo v manj kot trenutku, ko je v kruti resnici po vodi splavala njegova mladost.
Za vratolomne skoke v morje ni treba iskati visoke skale in mostov, ni treba stati niti na koncu pomola in skočiti v modro globino, lahko skočiš iz vode v vodo, ampak to dobesedno, in po nesrečnem naključju iz razigranega mladega človeka v delčku sekunde postaneš invalid tetraplegik.
Da, točno to se je takrat zgodilo še ne osemnajstletnemu Vojku. V cvetu mladosti in hrepenenj si je z nepremišljenim skokom iz vodo v vodo poškodoval vratno hrbtenico in postal težek invalid, priklenjen za vse svoje življenje na voziček.
Prva zdravnikova diagnoza je bila, da so poškodbe tako velike, da bo že čudež, če bo preživel, vsekakor pa bo hrom od glave navzdol. Mati je bila šokirana in vsa iz sebe, Vojko pa je čudežno preživel in verjel, da je invalidski voziček primerno sredstvo za čakanje na nov čudež, saj bo vendar enkrat spet lahko hodil in delal z rokami. Včasih je pač treba vsaj za hip tudi samega sebe malce naokrog prinesti.
Ko je s prijatelji tisti majski dan odhajal od doma iz stanovanja blizu Tomosa na Šalari, si ni mogel misliti, da se bo vanj vrnil kot tetraplegik, nepokreten in popolnoma odvisen od zunanje pomoči. No, vsaj prijatelji ga po nesreči niso pustili na cedilu, stalno so se vračali v njegov dom. Nekoč je izračunal, da je imel v le 57 m² velikem družinskem stanovanju povprečno kar 36 obiskovalcev na dan. Prihajali so fantje in dekleta, in pari, skoraj po urniku. Nekatere potencialne parčke je tako pametno naročal k sebi, da jih je v resnici vkup spravil. Tovarišija ga je tudi zmeraj vzela s seboj na druženja, šlo je celo tako daleč, da je postal njihov pravi zaščitni znak. Takrat se mu je zazdelo, da niti ni tako slabo, saj je vendar s polnoletnostjo pridobil tudi prvo invalidsko pokojnino! No, pa šalo na stran. Mladci na obisku so materi često snedli tudi vso potico, ki jo je spekla za nedeljske obiske, pa se ni nikoli pritoževala nad neotesano mladino. Bila je močna, odločna in vztrajna ženska, ki je sprejela sinovo nesrečo za predrugačenje življenjskih vrednot. Kot spremljevalka pomoči potrebnim se je vključila v življenje invalidov in izdatno pomagala sinu pri rehabilitaciji. Vojko ji je še danes iz srca hvaležen, nikoli pa ji ne bo odpustil pomilovanja in smiljenja v njenih očeh, češ da je revež.
Čas je nevidno brzel naprej in je Vojku nekega dne prinesel novo spoznanje. Nič ne bo s čudežem, četudi je verjel vanj, na debelo se je zjokal v sobi, nato pa sprejel odločitev. Ne glede na to, da bo sedel na vozičku, bo še veliko dosegel. Zaobljuba samemu sebi je rodila sadove. Nesreča mu je prinesla novo dodano vrednost, odkril je svoj likovni talent.
Prihodnost pa ni bila najbolj enostavna. Sprva se je udeleževal številnih likovnih delavnic in tečajev. Z dvigovanjem nivoja pridobljenega znanja so se Gašperutu dvigovale tudi osebne želje in hotenja. Sanjal je o vpisu na Akademijo za likovno umetnost, a je bila njegova invalidnost za nekatere profesorje na Alu prevelik izziv, da bi ga vzeli v hram učenosti. Kaj pomaga, če so kasneje ugotovili, da so Gašperutu storili krivico, pa ne edinemu. Ena vrata so se zaprla, a čudežni nevidni ključar je odprl druga. Milan Erič, sicer profesor na akademiji za risbo, je sprejel voziček kot življenjsko dejstvo in se posvetil mlademu talentu. Vojko je ob koncu tedna začel redno obiskovati njegove tečaje. Na svojih seminarjih je prof. Erič izvajal akademski program. Včasih ga je nadomestila partnerka Draga Davitkova, ki je po Eričevem odhodu v vojsko v celoti prevzela izobraževanje. Kako subjektivno je lahko likovno ustvarjanje, je Gašper že kmalu okusil, in najprej skozi didaktični pristop obeh vrhunskih predavateljev, ko sta včasih nevede drug drugemu podelila negativno oceno.
Slikarstvo je bil torej neobrušen diamant, ki je po nesrečno srečnem Vojkovem skoku v morje začel pridobivati svojo čistost in deviško barvo. Manjkala je le še pikica na smisel življenja. Četudi je bilo telo hromo, je bil um barvit, svetal in vznemirljiv. Mladi Gašperut si je želel ljubiti in biti ljubljen. Prvo mladostno zvezo je odnesel tragični dogodek, a Vojko ni odnehal in ravno prav je veroval. Ko je občestvo že odšlo od nedeljske maše iz koprske stolne cerkve Marijinega vnebovzetja, je Gašperut obrnil svoj voziček in se odpeljal nazaj do oltarja. Pogledal je v najstarejše razpelo na Slovenskem in se mu priporočil, češ saj je na njem vsemogočni, ki tokrat zares lahko nekaj dobrega stori tudi za vsak dan boljšega nadobudnega slikarja.
Premislite, to pa je bil čudež. Istega leta, že čez natančno osemnajst dni, je v Novigradu srečal mlado spremljevalko, Danico po imenu. Takoj je vedel, da sta si usojena. To je bila nova, temeljna prelomnica, ko je življenje invalida socializiral do popolnosti. Danica je študirala medicino. Sedaj je doktor, specialist splošne prakse, ki v popolnosti razume, da mora ženska, ki za moža vzame nepokretno osebo, skupaj z njim sesti na invalidski voziček. Zakoncema Gašperut je uspelo, v zakonu sta že 38 let, pred 26-imi leti sta življenjsko zvezo okronala tudi s hčerko Katjo.
Likovno monografijo, ki je izšla ob umetnikovi 70-letnici, je Gašper posvetil prav ženi Danici, hči pa je za knjigo prispevala očetov portret. Srečen je, da ima nasledstvo, ta mu daje energijo in pozitivne misli, ki se prelivajo tudi na njegova platna. Po duši je realist, ki se zadnje čase pogosto vrača k črtni risbi. Samosvojost in likovna drugačnost se razkrivata tudi v Gašperutovem slikarstvu in samem doživljanju krajine, v umetnikovi potrebi in sposobnosti, da je ta skoraj praznično lepa in optimistična. To dosega slikar Gašper v barvno mehkobnih, svetlih in čistih ponavljajočih se krajinskih izrazih rojstne breginjske vasi, rdečega ruja s kraškega roba, s cvetovi skrivnostno žive narave ter solinami, kjer najde svoj dušni mir. Ne gre le za njegove prepoznavne motive, ampak skoraj za osebno obsesijo, v katero vstopi vsak dan, ko vsaj za nekaj trenutkov vzame slikarski čopič v usta in se poigra z živopisnimi barvami.
Znana so srečanja z umetniki na njegovem domu, kjer je leta 2017 v obnovljeni istrski hiši odprl lastno galerijo. Poznano je Vojkovo humanitarno delo, ki ga udejanja tudi skozi Zvezo paraplegikov Slovenije, katere je eden izmed ustanovnih članov. Številne so njegove nagrade in priznanja, od takrat, ko se je leta 1971 prvič vključil v slikarski tečaj v Kopru, ki ga je vodil akademski slikar Janez Matelič, nato pa nadaljeval pot s prijateljem in slikarjem Urošem Žitnikom. Ta je močno vplival na Gašperutovo likovnost, saj je postal celo njegov svetovalec. Že leta 1987 je bil tako vključen v VDMFK v Liechtensteinu. Sprva je bil štipendist organizacije, nato je preko pridruženega člana leta 2002 postal polnopravni. V Sloveniji imata takšen status le dva člana. VDMFK je mednarodno združenje, ki vključuje slikarje, ki rišejo z usti ali nogami. Ponosen je na založbo UNSU, ki skrbi, da tudi njegova številna dela najdejo pot do ljubiteljev umetnosti.
Štel je do dva tisoč, potem je prenehal evidentirati svoja poslikana platna. Ocenjuje, da jih je sedaj nastalo že preko tri tisoč. Rembrandtova Nočna straža je njegov suhi jagodni izbor. V domačih logih ceni tudi manj medijsko poznane umetnike, ki se morda preveč držijo ob strani, a so vrhunski: Janeza Kovačiča, Veljka Tomana in Pavleta Ščurka. Gašperjevo najbolj prepoznavno platno so Trave (l. 1982), ki so bile leta 2016 razstavljene celo v francoskem narodnem muzeju Louvre, prav tam, kjer mu Mona Lisa (slika renesančnega umetnika Leonarda da Vincija) zmeraj podeli nasmeh.
Ko slikaš z usti, nimaš pregleda nad celotnim platnom, zato lahko hitro zgrešiš razmerja na nastajajočem likovnem delu. V tem primeru celo nadležen telefonski klic, ki prekine avtorjev ustvarjalni navdih, pomeni vpogled na platno in spremembo načrta. Tako spet slaba stvar zažari v lesku pozitivnega smisla. Prav tak je tudi naš Vojko Gašperut Gašper, slikar, ki slika z usti, potem ko si najprej njegove oči zamislijo sliko, nato jo predelajo, na koncu pa spustijo ven – na platno. Več tisoč »malarij« je ogromen nabor, svoje najljubše pa še niti ni izbral, ker še ni prišel njegov čas, zato je enostavno še niti ni naslikal!
Besedilo: Mitja Zupančič, foto: osebni arhiv in eMORJE.com
