Jadrnica Galeb
Radi rečemo, da je morje zibelka življenja in če je res tako, potem se ne čudimo dejstvu, da nas morje vedno znova vabi in v nas sproža občutke ugodja.
Besedilo: Vinko Oblak
Priprave na jadranje se pričnejo na kopnem, vendar je osrednji dogodek zapisan morju. Iz nuje po preživetju, boljšem življenju in morda radovednosti se je jadranje pričelo razvijati že pred več tisočletji. Sadove izkušenj, pridobljenih znanj in veščin pa uporabljamo in razvijamo na višjo raven tudi sedaj v enaindvajsetem stoletju.
Pomorski prevozi so iz jadralskih dni sčasoma prešli na sodobne pogonske vire, zato veter ni bil več pogoj za plovbo. Vendar se jadranje upira pozabi, to se dogaja predvsem skozi šport in razvedrilo, s čimer ohranjamo ta davno pridobljena znanja.
Jadranje ima na Jadranu dolgo tradicijo predvsem zaradi trgovanja, potovanj in pomorskega vojskovanja. A vendar se vzporedno z gospodarsko dejavnostjo postopoma pojavijo posamezniki, ki potujejo po morju za razvedrilo, kasneje pa tudi s tekmovalnimi nameni. Poznane so nam regate v obdobju Avstro-Ogrske, vendar ta dejavnost vsled vojne vihre prve svetovne vojne zamre. Prve regate se ponovno pričnejo organizirati kmalu po koncu vojne, a pogosteje kasneje, ko se že vzpostavijo gospodarske dejavnosti. Povojna obnova postopoma privede do oživitve jadralnega športa. Obnovijo in usposobijo stare jadrnice, gradijo nove.
Zgodba jadrnice Galeb se prične v letu 1936. Izgotovljena tedaj zapluje po Jadranskem morju in bolj ali manj živahno pluje vse do leta 1994, ko jo zakonca Mlakar podarita Pomorskemu muzeju Piran. Odgovorni muzeja kmalu po prevzemu poskrbijo, da že nekoliko iztrošeno jadrnico delno obnovijo, privežejo v piranskem mandraču in z njo tudi zajadrajo. Zob časa neutrudno najeda »zdravje« jadrnice, zato vodstvo muzeja s pomočjo sponzorjev in lastnih sredstev naroči prenovo. Jadrnico so decembra 2020 odpeljali na popravilo v ladjedelnico AA Custom[1] v italijanski Tržič, dela pa zaključili v juniju 2022. Jadrnica po splovitvi ponovno pripluje v domačo luko.
V akvatoriju piranskega notranjega mandrača je že dobri dve desetletji privezan Galeb, ki letos obnovljen praznuje častitljivih 86 let. Jadrnico so zgradili v Zadrugi brodograditelja Trogir leta 1936 po naročilu zakoncev Pie in Pina Mlakarja. Leto pred tem po morju že plujeta dve sestrski jadrnici, imenovani Vltava in Morska lastavica. Prva, last češkoslovaškega Jaht kluba (stacionirana na Jadranu) s sedežem v Pragi, in druga, last dr. Nenada Grisogona, odvetnika iz Beograda, s privezom v Splitu.
Nemirno predvojno vzdušje je vzpodbudilo lastnike k sprejetju odločitve, da leta 1938 odpeljejo Vltavo iz Splita na Češko, kjer je srečno preživela vojno vihro. Prišlo je do izmenjav lastništva, na jadrnici so opravili nekatera vzdrževalna dela. Vltava je uspešno prestala številne izzive in je, sodeč po razpoložljivih podatkih ter fotografskih posnetkih, skoraj sveže obnovljena, v dobri kondiciji in še naprej pluje na čeških vodah.[2]
O usodi Morske lastavice je malo znanih podatkov, a si vsekakor zasluži raziskavo in obelodanjenje zgodovinskih dejstev. Znano je, da je leta 1936 prišlo do menjave lastništva. Prvi lastnik Nenad Grisogono je jadrnico prodal W. Lobmayerju iz Dubrovnika, članu YC Argosy, kasneje preimenovanem v JK Orsan.
Ob 50. obletnici JK Orsan je izšel članek,[3] v katerem avtor navaja[4] dogodek iz leta 1938, ko je iz sidrišča jadralnega kluba v Dubrovniku izginila prav Morska lastavica. Jadrnica je bila najdena nedaleč od jugoslovansko-albanske meje (San Giovanni di Medua – albansko obmorsko mesto Shengjin) in vrnjena lastniku.
Na območju Jadrana so luške uprave s cirkularnimi obvestili sporočale pomembne informacije. Krajo jadrnice potrjuje dopis št. 18219, datiran 7. septembra 1938, v katerem nadležne organe obveščajo, da so neznanci 24. avgusta v nočnih urah odtujili jugoslovanski kuter, imenovan Morska lastavica. V iskalni akciji za izginulo jadrnico je tudi Luška kapitanija Piran prejela omenjeni dopis. Original dopisa hrani Pokrajinski arhiv Koper – enota Piran.[5]
NAČRTOVALEC JADRNICE RAZREDA M-6
»Oče« projekta jadranske izvedbe jadrnice mednarodnega razreda M-6 – Morska lastavica, Vltava in Galeb, je kapitan Ante Martinolić. Kot kažejo razpoložljivi podatki, sta dve – Vltava (1935) in Galeb (1936) – izdelani v Trogirskih ladjedelnicah. Po vsej verjetnosti pa tudi prva – Morska lastavica, vendar nam za slednjo ni uspelo pridobiti zapisa, ki bi to zanesljivo potrjeval.
Kapitan Ante Martinolić – Barba Toni, veteran jadralnega športa, je izhajajoč iz lošinjskega tipa pasare konstruiral prvo verzijo jadrnice L-5, a je načrt kasneje doživel nekatere spremembe. Skupaj s članom Jadralnega kluba Labud iz Splita inž. Žarkom Deškovićem sta izboljševala konstrukcijske rešitve in pri načrtovanju vnašala nova spoznanja in dobre lastnosti predhodno izdelanih jadrnic. Viri pri navajanju podatkov o konstruktorju L-5-tice pišejo, da je to Martinolić, medtem ko v razpoložljivih virih ni navedb o Deškoviću, zato ne vemo, kolikšen je njegov prispevek pri projektu L-5.
Morda je prav L-5-tica prva jadrnica, ki je bila na vzhodni obali Jadrana konstruirana izključno za športne namene in je od leta 1933 naprej postala nacionalni tip jadrnice v rabi za medklubska jadralna tekmovanja v Kraljevini SHS kot tudi kasneje. Višek popularnosti je med domačimi jadralci dosegla med letoma 1958 in 1965.
Pravilnik klase L-5 je dovoljeval nekatera odstopanja, zaradi česar ni prišlo do proizvodnje enakih jadrnic, posledično na regatah ni bila primerno izražena kakovost krmarja in posadke, kar je imelo za posledico nezadovoljstvo nekaterih jadralcev. To in pa morda še bolj pojavljanje sodobnih jadrnic, zastopanih na mednarodnih regatah, najverjetneje povzroči postopen zaton razreda L-5 do kritične točke, da jih na Jadranu pluje le še peščica.[6]
Na žalost jadrnicam razreda M-6 na vzhodni obali Jadrana sreča ni bila naklonjena, saj se njihovo številčno stanje ni povečalo. Krizna leta neposrednega predvojnega obdobja so povzročila zastoj tedanjega koncepta tekmovanj tega razreda. Ladjedelci niso gradili novih tovrstnih jadrnic in tako je projekt Martinolića zabeležil, kot je iz razpoložljivih virov mogoče razbrati, gradnjo le treh jadrnic.
PODATKI O JADRNICI M-6 po projektu Martinolića
V pisnih virih so zabeleženi različni podatki o dimenzijah in teži treh jadrnic, izgotovljenih po načrtu kapitana Martinolića. To daje slutiti, da so v manjši meri na osnovi izkušenj iz predhodno izgotovljene jadrnice vnesli korekcije v korist izboljšavam pri gradnji nove. Seveda razlogi za odstopanja v merah lahko izvirajo iz drugih razlogov ali vzgibov.
Raznolikost podatkov o izmerah oziroma konstrukcijskih značilnostih jadrnic nas lahko hitro zapelje v zmotno sklepanje. Originalni načrt z glavnimi merami nam ni bil dosegljiv, zato navajamo podatke, ki jih povzemamo po članku iz leta 1936[7] in so:
dolžina trupa čez vse: 10,00 m
širina: 2,10 m
dolžina vodne linije: 6,20 m
svinčen balast: 1.500 kg
površina jader: 65,00 m²
višina jamborja: 14,90 m
posadka: 3–5 jadralcev
TROGIRSKI LADJEDELSKI MOJSTRI
Že uvodoma je omenjeno, da je bila gradnja Galeba leta 1936 zaupana ladjedelskim mojstrom, združenim v zadrugo z nazivom Zadruga brodograditelja Trogir. Ta podatek je za Galeba zaveden tudi v slovenskem registru morskih plovil. Ali je graditelj jadrnice ladjedelski mojster Ante Katalinić pok. Ivana, tedaj upravitelj zadruge, ni povsem jasno. Jadrnico so splovili v začetku junija 1936.
»Početkom juna porinuta je u more na brodogradilištu u Trogiru i treća jedinica ovog tipa M-6 m 37.«[8]
Leta 2015 je izšel izvirni znanstveni članek, naslovljen Trogirska tradicijska brodogradnja, v katerem avtorica[9] obsežno piše o ladjedelništvu Trogirja in tamkajšnjih ladjedelskih mojstrih. Iz tega vira v skrajšani obliki povzemamo nekaj podatkov.
V letu 1931 je bilo v Trogirju registriranih 6 škverov[10] (omenjene so družine: Koščina, Katalinić, Petrić in Russo), združenih v zadrugo Zadruga brodograditelja Trogir, kjer so popravljali stara in izdelovali najrazličnejša nova plovila. Upravitelj zadruge je bil Ante Katalinić.[11]
Škver Katalinić in rod Katalinićev se v zvezi z ladjedelništvom, a tudi pomorstvom in ribištvom, omenja že v prvi polovici 17. stoletja, delovanje najstarejšega ladjedelskega mojstra Mata Katalinića pa med letoma 1651 in 1694.
Ladjedelski mojster Ante Katalinić pok. Ivana (1897–1945) izhaja iz rodu vrstnih graditeljev bark z zelo dolgo družinsko tradicijo. Ladjedelskega poklica se je Ante izučil pri očetu Ivanu Kataliniću (1869–1926), a zavedajoč se, da mu manjka teoretično znanje, se je odločil za dodatno šolanje v Molfetti ob mestu Bari na italijanski obali. Tam je pridobil znanja o trasiranju, projektiranju in konstruiranju, ter obenem obširno spoznal materiale, ki so bili v rabi za gradnjo plovil. Bil je eden redkih šolanih ladjedelcev Trogirja v tedanjem času.
V biografiji Anteja Katalinića pok. Ivana je naveden obširen seznam zgrajenih plovil. Omenjena je tudi regatna jadrnica Vltava in datum njene splovitve, 15. september 1935.[12] V tem znanstvenem delu ni zapisa o gradnji Galeba. Za pridobitev informacij o gradnji slednje jadrnice bi bilo potrebno proučiti razpoložljivo dokumentacijo v hranbi Muzeja Trogir in morda še kje.[13]
DRUŽINA GAMULIN
Naključje je hotelo, da je Tomo Gamulin, kasneje priznani morski biolog, rojen 1906 v Jelsi na otoku Hvaru, po končani gimnaziji nadaljeval študij biologije na Univerzi v Ljubljani, ga v štirih letih zaključil in kasneje pri profesorju Jovanu Hadžiju doktoriral.
Tomo je v Trogirju leta 1930 zgradil jadrnico tipa L-5 in jo poimenoval LAO (Lađa Akademskog Orla). Na njej se je jadralskih veščin učilo kar nekaj njegovih prijateljev Slovencev. Med njimi Edvard Kocbek, Pino Mlakar in tudi bodoča soproga Pia Mlakar. Vzpostavljeni stiki so botrovali kasnejšemu prijateljevanju in prenosu jadralnih spretnosti. Stiki so prerasli v iskreno prijateljstvo do te mere, da je Pino izbral Toma za poročno pričo.
Po besedah sina Jadrana Gamulina,[14] prav tako izkušenega jadralca, so se z Mlakarji srečanja še naprej nadaljevala. Tudi v poznejših letih so z veseljem prihajali na obisk v Dubrovnik. Družini sta se povezali in zbližali. Prijateljevanje otrok iz mladosti obeh družin traja še danes.
JK LABUD SPLIT
JK Labud, najstarejši hrvaški jadralni klub, je pričel z delovanjem v letu 1924, a je bil formalno ustanovljen leta 1925 in je odigral pomembno vlogo v dogajanju, povezanem z Galebom in družino Mlakar. Nekaj deset let je bil to varen pristan jadrnice Galeb. Pri pregledu tekstov monografije, ki je izšla ob 75. obletnici ustanovitve kluba, začutimo, da je tudi Galeb opazen del zgodovine in uspehov tega jadralnega kluba. Iz tega vira izpostavljamo nekaj podatkov.
Po zaključeni prvi svetovni vojni različni jadralni klubi prirejajo regate na področju severnega Jadrana ter v srednji in južni Dalmaciji. Vse od splovitve naprej je na jadralnih tekmovanjih sodeloval tudi Galeb in nemalokrat posegel po najvišjih mestih. V nadaljevanju navajamo nekaj zapisov jadralnih dosežkov Galeba, povzetih iz monografije Jadralnega kluba Labud.[15]
Predvojno turistično, prijateljsko in športno sodelovanje Splita s Čehi je bilo zgledno. Obojestranski interesi so bili povod za organiziranje prve mednarodne jadralske regate za Pokal mesta Prage, kjer so lahko sodelovale le jadrnice pod zastavo katere od slovanskih držav. Regata je potekala samo tri leta, 1935–1937, in prenehla zaradi zaostrenih predvojnih razmer.
JADRNICA VLTAVA
Za sodelovanje na regati za Pokal mesta Prage so Čehi leta 1935 naročili gradnjo nove jadrnice razreda M-6 imenovane Vltava. Bila je to prva češka jadrnica na Jadranu, izdelana v ladjedelnici Zadruga brodograditelja Trogir. Jadra zanjo je skrojil Ante Vidan v Splitu. Vltavo so splovili 12. septembra 1935, botra jadrnici sta bila Delfina Dešković in Prvislav Grisogono.[16]
Med 13. in 15. septembrom 1935 se je odvijalo prvo tovrstno regatno tekmovanje. Zmagala je Vltava.[17]
Nekaj rezultatov Galeba iz različnih regat in časovnih obdobij:
* Pokal mesta Prage (1935), zmaga Vltava – poveljnik je bil Edo Bürgermeister, nastopile so 3 jadrnice.
* Pokal mesta Prage (1936), zmaga Galeb – za krmilom je bil Žarko Dešković, nastopile so 3 jadrnice.
* Pokal mesta Prage (1937), zmaga Galeb – za krmilom je bil Nenad Grisogono, nastopile so 3 jadrnice.
* Regata Split–Hvar–Split, Galeb je leta 1938 zmagal med desetimi konkurenčnimi jadrnicami, krmaril je
Nenad Grisogono.[18]
* Viška regata (1938), zmaga med 4-imi konkurenti, za krmilom je bil prav tako Nenad Grisogono.
* Viška regata (1939), zmaga med 5-imi konkurenti, krmaril je tokrat Vlado Mikasović.
Zanimiva je bila triurna borba med Galebom, Poletom in Nerezinko pred vplutjem v cilj.[19]
* Jadranska regata (1948), regato so leto prej prvič organizirali in je z nekaj vmesnimi presledki trajala
do leta 1982. Tega leta je Galeb v svoji kategoriji zmagal, s krmilom je upravljal Emil Mikasović.
Regatiralo je 30 jadrnic.[20]
MESEČNIK JADRANSKA STRAŽA 1935–1939
Pomembne podatke o jadralnem športu prinaša časopis Jadranska straža. Po splovitvi leta 1936 se je pričelo aktivno udejstvovanje Galeba na raznih regatah. V skrajšani obliki povzemamo nekatere vidnejše dosežke Galeba na regatnem polju.
Regate leta 1935
Leta 1935 je bil storjen pomemben korak. Praški jadralni odbor je organiziral regato za Pokal mesta Prage. Regata se je odvijala v mesecu septembru v Splitu. Na prvi regati so tekmovale tri jadrnice. Dve češkoslovaški Norge in Vltava in jugoslovanska Morska lastavica. Regatno polje je bilo postavljeno pred JK Labud, odjadrali so trikotnik razdalje 9 navtičnih milj. Prvi Pokal mesta Prage leta 1935 je osvojila jadrnica Vltava. Galeb tega leta še ni plul.[21]
Regate leta 1936
V ladjedelnici Zadruga brodograditelja Trogir so skladno z naročilom Pina in Pie Mlakar izdelali po načrtih Anteja Martinolića novo jadrnico. Pod oznako »M-6 m 37«, so jo splovili v začetku junija 1936 in poimenovali Galeb.[22]
Na regati za Pokal mesta Prage, organizirane v Splitu leta 1936, so nastopile tri enake jadrnice razreda M-6. Kot najhitrejši se je izkazal Galeb s krmarjem inž. Žarkom Deškovićem in posadko v sestavi Z. Kirchmayer, M. Marasović in P. Tišma. Odjadrali so tri regate. Galeb je z dvema prvima in enim tretjim mestom v skupni razvrstitvi zmagal in osvojil pokal.
Dr. Nenad Grisogono se je o podrobnostih na regati podrobno in srčno razpisal. Na koncu pa poudaril: V kolikor obstaja nek šport, ki se idealno spaja z lepoto narave naše obale, je to gotovo in brez dvoma jadranje.[23]
Regate leta 1937
Nenad Grisogono je v avtorskem članku poročal tudi o regati za Pokal Jadranske straže. V letu 1937 so se pomerile v razredu zaprtih jadrnic z vodno linijo do 8 metrov štiri jadrnice v etapnih regatah: Split–Maslinica – 31. 7. 1937; Maslinica–Hvar – 1. 8. 1937; Hvar–Bol – 3. 8. 1937; Bol–Makarska in Makarska–Split – 4. 8. 1937. Po spremenljivem vremenu in napornem jadranju je v Split prvi prijadral Galeb s časom 55 ur, 40 minut in 56 sekund. Na krmilu je bil dr. Nenad Grisogono.
Kmalu po zaključeni regati za Pokal Jadranske straže so v terminu 6. do 8. avgusta 1937 izvedli še regato za Pokal mesta Prage z jadrnicami razreda M-6 metrov. Ponovno so tekmovale tri jadrnice, in sicer: Morska lastavica, ki je leto nazaj menjala lastništvo in je bila sedaj v lasti g. von Lobmayerja iz Dubrovnika, Vltava v lasti češkega Yacht Cluba na Jadranu s sedežem v Pragi, ter Galeb Pina in Pie Mlakar. Pokal, osvojen prejšnje leto, je branil Galeb in ga tudi uspešno obranil. Posadka v sestavi inž. Ž. Dešković (za krmilom), J. Kirhmajer, M. Morasović, dr. M. Lamešić in Pino Mlakar je zbrala dve prvi in eno drugo mesto, kar je zadoščalo za skupno zmago in osvojitev pokala.[24]
Regate leta 1938
Zgodaj zjutraj 9. avgusta 1938 se je v šibkem vetru vzhodne smeri pričela regata Split–Komiža. Že okoli 9. ure se je dvignil in kasneje okrepil maestral do te mere, da so manjše jadrnice morale krajšati jadra. Na regati je tekmoval tudi Galeb. Avtor članka navaja, da je razvil zavidljivo hitrost in uspešno prijadral v Komižo. Naslednjega dne, 10. avgusta 1938 (etapa Komiža–Split), so v šibkem vetru izpred luke Komiža startali udeleženci regate. Startu so prisostvovali številni domačini. Veter tega dne ni bil ravno močan, zato je organizator skrajšal regatno polje in postavil cilj v Splitska vrata in tako omogočil hitrejšim jadrnicam zaključek regate. Galeb je zmagal v kategoriji jadrnic pod 8 metri vodne linije.[25]
Regate leta 1939
Med 1. in 3. julijem 1939 se je odvijala regata na relaciji Split–Vis–Split v razdalji 98 morskih milj. V spremenljivih pogojih so se odvijale borbe med tekmovalci v dveh tekmovalnih razredih, v kategoriji do 8 in nad 8 metri vodne linije. Skladno s tekmovalnim pravilom so večje jadrnice »plačale« manjšim v odvisnosti od izmer izračunano časovno razliko – kompenziran čas, izračunan za vsako jadrnico posebej po določeni formuli. Regata je trajala neprekinjeno 49 ur.
V absolutni razvrstitvi je ciljno črto prvi prečkal Galeb, vendar glede na »handicap« (1 uro in 10 minut), ki ga je moral »plačati« jadrnici Satan, slednja, upoštevajoč kompenzacijo, po korigiranem času zmaga. Galeb si na regatnem polju ni uspel zagotoviti dovolj velike časovne prednosti in je tako zasedel drugo mesto v svojem razredu.[26]
V letu 1939 je nekaj jadrnic JK Labuda sodelovalo na Transjadranski regati dolžine 222 navtičnih milj. Jadralo se je v pet etapah, v smeri Trst–Brioni–Lošinj–Ancona–Rimini–Riccione. Regate se je udeležil tudi Galeb, s krmilom je upravljal Nenad Grisogono. Transjadransko regato je organiziral Regio Y. C. Italia – Gruppo Adriaco iz Trsta. Galeb je na tej regati jadral v kategoriji internacionalne klase 8 m in seveda ni bil konkurenčen večjim in hitrejšim jadrnicam. Organizator je posadki Galeba podelil kar tri nagrade, kot priznanje za to, da so na tako težki regati sploh nastopili.[27]
Regate v letih 2003–2005
V izolski jadrarni so za Galeba skrojili nova jadra ter nov spinaker. S tem dejanjem je bil Galebu omogočen nov jadralni ciklus. V Tržaškem zalivu so se med letoma 2003 in 2005 udeležili nekaterih lokalnih regat.[28] Iz ene od teh je tudi priložen posnetek.[29]
NEKATERI KRMARJI GALEBA
Spretnosti, veščine in dolgoletne izkušnje doprinesejo k uspešnemu vodenju jadrnice. Dobro poznavanje odzivnosti in maritimnih lastnosti jadrnice pa pripomore k doseganju najvišjih jadralnih uspehov. Naštete lastnosti so značilne za uspešne posadke z visoko zastavljenimi tekmovalnimi cilji.
Menimo, da je za dosežene uspehe v enaki meri zaslužna posadka kot krmar, a vendar ostanejo po tradiciji imena krmarjev nekoliko bolj ovekovečena. Prav je, da izpostavimo Nenada Grisogona, Žarka Deškovića, Vlada Mikasovića in Emila Mikasovića kot uspešne krmarje iz začetnega obdobja tekmovalne preteklosti Galeba. Ostalim krmarjem iz začetnega jadralnega obdobja, ki jih zaradi pomanjkanja podatkov nismo uspeli zabeležiti, se opravičujemo.
SKLEPNA MISEL
Galeb, Morska lastavica in Vltava zgodovinsko povezujejo številne jadralce in jadralne klube. Projekt jadrnice klase M-6 Anteja Martinolića pa tudi po tolikih letih lahko štejemo na nek svojstven način za še vedno aktiven dejavnik povezovanja morjeplovcev na Jadranu. Še bolj pa zbližuje vse, ki ljubijo morje, jadranje, jadrnice, pomorstvo, ladjedelništvo, in kot tudi tiste, ki proučujejo pomorska zgodovinska dogajanja na Jadranu, kot tudi širše. Tudi pri zbiranju in preverjanju podatkov za ta članek se je vzpostavilo nekaj novih poznanstev.
Jadrnico Galeb lahko vidimo kot elegantno morsko krasotico, namenjeno križarjenju in uživanju, kot izjemen simbol jadralske preteklosti in pomembno zapuščino ladjedelniškega načrtovanja na Jadranu, a tudi kot dragulj ladjedelske dediščine Trogirja.
Še najbolj pa morda zrcali navezanost in skrb družine Mlakar, izražene z dolgoletnim medsebojnim »prijateljevanjem« z Galebom. Njihovo odločitev o donaciji Pomorskemu muzeju Piran pa kot zavezo muzeju za nadaljnjo skrb in ohranitev te utelešene harmonične stvaritve, ki vzbuja in teši morske užitke.
LITERATURA IN VIRI :
- Radić, Danka, 2015, Trogirska tradicijska brodogradnja, v Ethnologica Dalmatica, vol., št. 22, str. 149–196, https:/hrcak.srce.hr/137868, pregledano 22. 7. 2022.
- Radić, Danka, 2013, Brodogradilište Trogir od zanatske do industrijske proizvodnje, Trogir.
- Herci Ganza Čaljkušić, 2000, Jedriličarski klub Labud, JK Labud Split, DES Split.
- Petković, Milivoj, Doprinos u poznavanju sportskog jedrenja u Dubrovniku između dva rata (Uz pedesetu obljetnicu J. K. Orsan – Dubrovnik), v Naše more, Znanstveni časopis za more i pomorstvo 1983, letnik 30, št. 3–4, str. 37–41, iz spleta hrcak.srce.hr/file/308282, ogled 28. 8. 2022.
- Vidović, Radovan, Pomorska terminologija i pomorske tradicije – rječnik C–F, Split, 1982, PDF, hrcak.srce.hr/file/308282
- Izdanja pomorske uprave, knjiga četvrta, Naredbe i propisi, Bakar, februar 1921, Hrvatski štamparski zavod d .d. Zagreb.
- Pokrajinski arhiv Koper, enota Piran, fond Luške kapitanije Piran.
MESEČNIK :
- Jadranska straža 1935, september, št. 9, stran 391.
- Jadranska straža 1936, julij, št. 7, stran 306.
- Jadranska straža 1936, oktober, št. 10, stran 436.
- Jadranska straža 1936, november, št. 11, stran 480–482.
- Jadranska straža 1937, september, št. 9, stran 389–391.
- Jadranska straža 1939, avgust, št. 8, stran 347.
- Jadranska straža 1939, september, št. 9, stran 306, 393.
SPLETNE POVEZAVE :
- http://www.vltava1935.cz/historie.htm
- https:/hrcak.srce.hr/137868, pregledano 22. 7. 2022.
- hrcak.srce,hr/file/308282, pregledano 28. 8. 2022.
- unidu.hr/wp-content/uploads/2020/03/bibliografija.pdf, pregledano 28. 8. 2022.
FOTOGRAFIJE :
Naslovna fotografija: Judita Mrak Poljšak
- foto 1 Vinko Oblak, Monfalcone – Tržič, 23. 6. 2022
- foto 2 Vinko Oblak, avgust 2022
- foto 3 Vinko Oblak, junij 2021
- foto 4 Vinko Oblak, Monfalcone – Tržič, 23. 6. 2022
- foto 5 http://www.vltava1935.cz/historie.htm
- foto 6 Jadranska straža, julij 1936, str. 306
- foto 7 Vinko Oblak, 2022
- foto 8 Jadranska straža, september 1935, str. 391
- foto 9 Jadranska straža, april 1930, str. 140
- foto 10 Načrt hrani Pomorski muzej Sergej Mašera Piran
- foto 11 Radić, Brodogradilište Trogir od zanatske do industrijske proizvodnje
- foto 12 Radić, Brodogradilište Trogir od zanatske do industrijske proizvodnje
- foto 13 Radić, Brodogradilište Trogir od zanatske do industrijske proizvodnje
- foto 14 posnetek iz albuma družine Gamulin
- foto 15 Igor Mali, majska regata starih bark 2006
[1] Ladjedelnica Alto Adriatico Custom se nahaja v Tržiču – Monfalcone (IT) in je specializirana za popravilo lesenih plovil.
[2] Več podatkov o jadrnici Vltava najdete na spletnem naslovu http://www.vltava1935.cz/historie.htm
[3] Petković, Milivoj, 1983, Doprinos u poznavanju sportskog jedrenja u Dubrovniku izmedju dva rata (Uz pedesetu obljetnicu J. K.Orsan – Dubrovnik), v Naše more, znanstveni časopis za more i pomorstvo, vol. 30, št. 1–2, str. 37–41, https:/hrcak.srce.hr/file/308282.
[4] Petković, 1983, str. 40.
[5] SI_PAK/0019, Luška Kapitanija Piran, t.e. 38, dopis št. 18219. Odgovornim v Pokrajinskem arhivu Koper in Arhivu v Piranu se zahvaljujem za pomoč in izdajo soglasja za objavo pričujočega dokumenta.
[6] Delno povzeto po Čaljkušić, 2000 in Vidović, 1982, str. 165.
[7] Jadranska straža, julij 1936, št. 7, str. 306.
[8] Jadranska straža, julij 1936, št. 7, str 306.
[9] Radić, Danka, 2015: Trogirska tradicijska brodogradnja, v Ethnologica Dalmatica, vol., št. 22, 2015, str. 149–196, https:/hrcak.srce.hr/137868, ogled 22. 7. 2022
Dr. Radić Danki se prisrčno zahvaljujem za posredovane podatke, dragocen fotografski material, pripravljenost pomagati pri zbiranju podatkov, ter izdaji soglasja za uporabo podatkov iz njenega znanstvenega članka.
[10] Škver je prostor, namenjen izdelavi ali popravilu plovil, katerega površina ne presega 320 m2.
»Brodogradilištima se nazivaju one površine zemljišta udešene u tu svrhu, ako im je površina veča od 320 m2; manje zovu se škverovi«; v Izdanja pomorske uprave, knjiga četvrta, NAREDBE I PROPISI, 1921, poglavje B, Iskazi i beleške, točka 14, stran 47 in 48.
[11] Radić, 2015, str. 164.
[12] Zapis datuma splovitve na strani 175 se razlikuje od datuma, navedenega v monografiji Jedriličarski klub Labud (str. 54), kjer je naveden datum splovitve 12. september 1935, kar je bolj verjetno, saj se je regata, na kateri je sodelovala tudi Vltava, pričela 13. septembra 1935.
[13] Radić, 2015, str. 170–176.
[14] Jadran Gamulin, sin Toma mi je posredoval podatke in fotografije iz družinskega albuma. Njemu in ženi Vesni se
zahvaljujem za pomoč.
[15] Čaljkušić, 2000, jadralni dosežki Galeba so zbrani iz teksta na več straneh monografije Jedriličarski klub Labud.
[16] Čaljkušić, 2000, str. 54.
[17] Čaljkušić, 2000, str. 54, 55.
[18] Čaljkušić, 2000, str. 37.
[19] Čaljkušić, 2000, str. 40.
[20] Čaljkušić, 2000, str. 64, 65.
[21] Jadranska straža, 1935, september, št. 9, str. 391.
[22] Jadranska straža, 1936, julij, št. 7, str. 306 in oktober 1936, št. 10, str. 436.
[23] Jadranska straža, 1936, november, št. 11, str. 480–482.
[24] Jadranska straža, 1937, september, št. 9, str. 389–391.
[25] Jadranska straža, 1939, oktober, št. 10, str. 436.
[26] Jadranska straža, 1939, avgust, št. 8, str. 347.
[27] Jadranska straža, 1939, september, št. 9, str. 393.
[28] V prispevku Uroša Hribarja, naslovljenem »Galeb« – Prva muzejska jadrnica, objavljenem v monografiji Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran, Odprti k morju, ki je izšla ob 50. obletnici muzeja, je na straneh 78–81 strnjen opis jadrnice Galeb in seznam regat, ki se jih je udeležila med letoma 2003 in 2005.
[29] Regato je organiziralo Društvo ljubiteljev starih bark Piran. Fotografijo je posnel Igor Mali. Zahvaljujem se mu za dovoljenje za objavo.
