Črna gora, pot skozi verige
Črna gora tudi v navtičnem pogledu postaja sodobna jadranska turistična destinacija, ki z dotikom prvobitnega Balkana in z izjemno zanimivo in bogato zgodovino, naravnimi danostmi in prisrčnimi ljudmi ponuja morjeplovcem in drugim gostom svojo brezčasno lepoto. Danes premore sedem marin, med njimi je najprestižnejša Porto Montenegro v Tivatu. V registru Uprave za pomorstvo (»Godišnjak pomorstva 1957«) lahko najdemo podatek, da ima Črna gora uradno tudi 8 svetilnikov iz časa Avstro-Ogrske, ki so bili več kot le morske luči za varno priobalno plovbo, predvsem v najbolj globok jadranski zaliv Boke Kotorske do Kotorja, ampak tudi pomorski branik pred širitvijo osmanskega cesarstva.
Majhna in gorata je ta državica jugovzhodne Evrope, ki je po zadnji osamosvojitvi 3. junija 2006 postala druga najmanjša država na svetu. Po zadnjem popisu šteje 621.383 prebivalcev. Pripada zahodnemu delu Balkanskega polotoka. Že leta 1991 je bila Črna gora priznana kot prva ekološka država. Razprostira se na jug do izliva reke Bojane v Jadransko morje in na sever do planine Kovač, na zahodu od Sutorine pri Herceg Novem in do Jablanice na vzhodu. Njena lepota in prežetost s kulturo in zgodovino se zrcali na vsakem koraku. Črnogorska primorska (jadranska) regija od Herceg Novega preko Perasta do Kotorja velja za bisere Črne gore, kjer čas bije z drugačno hitrostjo in pušča večno hrepenenje, vrniti in vračati se v tamkajšnje kraje.
Morska obala Črne gore je dolga 293 kilometrov, pripada ji 73 km plaž, iz morja štrli 48 otokov, otočkov in čeri. Povprečna letna temperatura morja je 17,7˚ C, poletna pa 23,7˚ C. Kopalna sezona traja celih 180 dni, morje pa ima pol leta temperaturo višjo od 18˚ C. S povprečno 246 sončnimi urami in srednjo povprečno poletno temperaturo 28,7˚ C črnogorsko primorje sodi v skupino najtoplejših in najbolj osončenih regij v Evropi. Voda iz vodovoda je pitna po celi državi.
Ta majhna država ima kar pet narodnih parkov: Biogradska gora (5.650 ha), Skadarsko jezero (40.000 ha), Durmitor (33.400 ha), Lovćen (6.220 ha) in Prokletije (16.630 ha).
V antičnem obdobju so na ozemlju današnje Črne gore bivala ilirska plemena. Največji pečat v njeni zgodovini pa so pustili Turki, ko so Črno goro leta 1499 vključili v Skadarski sandžak in ji podelili samostojnost. Črnogorci so se stalno borili proti turški nadvladi. Največji vzpon so doživeli od 1860 do 1910, v obdobju kneza Nikole I. Petrovića Njegoša (1841–1921), ko so Črnogorci 1876. leta dosegli veličastno zmago nad Turki in jim je bila leta 1878 na Berlinskem mirovnem kongresu priznana tudi formalna neodvisnost države.
Za Avstro-Ogrsko je bil strateško najpomembnejši zaliv Boke Kotorske, zato tudi relativno veliko število v Boki že takrat postavljenih svetilnikov na železnih stebrih in prvi med njimi leta 1829 v Stolivu, ki je veljal za »vrata v Kotor«. Zunanje plovne poti so še danes slabše opremljene s pomorsko signalizacijo, četudi morje pred obalo Črne gore skriva številne pasti, plitvine, grebene in čeri, ki so v času zmanjšane vidljivosti, visoke plime ali po jugu vzvalovanega morja praktično nevidne.
Res je dolga pot po cesti za nas Slovence, če ne poletimo do Tivata ali Podgorice, morda vsaj do Dubrovnika. Že takoj na zahodu nas sprejme 21 km hercegovske riviere. Mesto Herceg Novi je ustanovil kralj Tvrtko (1338–1391) zato, da bi si zagotovil izhod na morje. Še danes je to edino mesto v Boki Kotorski, ki se ga vidi z odprtega morja. V mestu prevladuje tipična sredozemska arhitektura s kamnitimi hišami in ozkimi uličicami. Mestno obzidje je v preteklosti ščitilo prebivalce od zunanjih nevarnosti. Turki so na temeljih španske trdnjave zgradili »Gornji grad« in »Kunli kulo«. Iz časov beneške republike izvirajo »Forte Mare« in »Citadela«. Mesto je poznano po bogatem arhivu, znanstveni in umetniški knjižnici in pravoslavni cerkvi Svetih nadangelov. Ne nazadnje, mesto slovi po tamkajšnjih mimozah, ki cvetijo januarja in februarja.
Dolg mestni pomol nudi zaščito pred visokim morjem mestu in plovilom, ki so našla privezno mesto v mestni marini. Na koncu pomola je bencinska črpalka. Na razdalji 250 m od pomola je treba paziti na čeri, ki so vzhodno in jugo-vzhodno od pomola. Po jugu je morje valovito v pristanišču. Prvi del pomola je namenjen turističnim ladjam, drugi del pa je namenjen za navtične priveze. Tam se nahajajo muringi in priključki za vodo in elektriko. Sidra se zahodno in vzhodno od mestne luke, v zalivu Meljine, ki je še posebej zaščiten pred burjo, pa blizu pristanišča Zelenike ali pa pred Igalom v zalivu Topla, kjer pa je na koncu zaliva zelo plitvo morje.
Ko pihata jugo in jugozahodnik, je morje močno vzvalovano tudi v pristanišču Zelenika. Na vzhodni strani pristanišča ima Zelenika majhno suho marino in nekaj privezov v morju. Zelenika je tudi pomorski mejni prehod. Sicer pa je to mestece najmlajše od naselij v Boki Kotorski, ki je nastalo v času Avstro-Ogrske, kot najjužnejše pristanišče, do koder je monarhija speljala železniška progo, ki je povezovala Boko z Dunajem in Budimpešto.
Kotorska riviera se začenja pri ožini Verige pri Kamenarih in obsega področje Risna, Perasta in Prčanja do druge strani omenjene ožine med Stolivom in Lepetanami, na odprtem pa preko vzpetine Vrmac do plaže Jaz v bližini Budve.
Burja razvije največjo moč prav v Risanskem zalivu. Običajna hitrost morskega toka je okoli enega vozla, spomladi pa se zaradi dotoka vode lahko poveča celo na tri vozle, še posebej v kanalih. Po zalivu se sme pluti s hitrostjo 12 vozlov, v najožjem delu med Hercegnovskim in Tivatskim zalivom pa do 8 vozlov in na razdalji najmanj 50 m od obale. V morskem prehodu Verige je hitrost omejena tudi na 8 vozlov, še posebej pa moramo biti pozorni na stalno trajektno povezavo med Kamenari in Lepetani, ko so lahko hkrati na morju celo trije trajekti. Opazovati velja tudi maritimna polja in pluti mimo njih na primerni razdalji.
Zaliv Boka Kotorska je največji jadranski zaliv, ki se skrivnostno vijuga globoko v notranjost pod več kot 1000 m visoke hribe. V njem so velike morske globine. Jugozahodno od mesta Kotor na točki Dražin vrt je izmerjena največja globina zaliva, ki meri 67,96 m.
Prav posebno pa je mestece Perast, mesto muzej. Ime je dobilo po ilirskem plemenu Pirusti, ki je tamkaj živelo pred začetkom našega štetja. Kotorski arhiv hrani najstarejše notarske zapise iz leta 1326, ko se mesto omenja kot Perestum in je bilo dolgo časa v oblasti benediktinske opatije na otoku Sveti Jurij.
Gre za izrazito staro pomorsko baročno naselje, ki je imelo prvo ladjedelnico že leta 1367, saj so se prebivalci zaradi pomanjkanja obdelovalne zemlje morali odločiti za pomorstvo. Imeli so celo šolo navtike, v kateri je Marko Martinović seznanjal ruske kadete s pomorstvom in navigacijo. Leta 1571 so se uspešno uprli Turkom, s tem dejanjem pa so pridobili posebne pravice v času nadvlade Benetk, kot samostojna pomorsko-trgovska občina. Po podatkih iz leta 1754 je imelo mesto 44 ladij, 393 mornarjev in 37 pomorskih častnikov. V mestnem muzeju v Bujovićevi palači, zgrajeni leta 1693, so shranjeni dragoceni predmeti iz preteklosti.
Glavno pristanišče v Perastu je točno pred zvonikom glavne cerkve, ki pa ga po večini zasedajo turistične ladje, ki vozijo na sosednja dva otočka. Sidrati je mogoče pred mestom, v času burje proti vzhodni strani Perasta, po jugu pa bliže zahodni strani, v smeri začetka Risanskega zaliva.
Pred Perastom sta dva otočka; Gospa od Škrpjela in Sveti Jurij. Prvi je nastal z nasipavanjem kamenja in odlaganjem delov starih ladij okoli podvodne skale. Ta običaj se je ob svečanih priložnostih ohranil vse do danes. Na tem otočku je čudovita istoimenska baročna cerkev, zgrajena leta 1630, z vrednimi slikarskimi deli italijanskih mojstrov, cerkveni muzej in pinakoteka.
Dobrih deset kilometrov naprej od Perasta se nahaja mestece Dobrota, zgrajeno na pobočjih Pestingrada (1093 m). Danes so Dobrote praktično del kotorskega predmestja. V njegovi okolici pa dobro uspevajo oljke, agrumi in vinska trta.
Prav na koncu globokega zaliva pa je Kotor, mesto svetovne kulturne dediščine. Mesto je staro dva tisoč let, nekoč so ga imenovali Acruvium, tudi Catarum. Utrjeno in obzidano je bilo že v rimskih časih v obdobju cesarjev Dioklecijana in Justinijana. Njegovo mestno jedro je obrnjeno proti Jadranskemu morju. Imenovali so ga tudi stolniško mesto, saj se je v njem nahajal dvorec Nemanjićev. Staro mestno jedro je obdano s 4,5 km dolgim obzidjem, nad katerim dominira trdnjava Svetega Ivana. Znotraj mesta je 12 trgov in ducat kulturno-zgodovinskih spomenikov. Leta 1979 je strahovit potres uničil večji del mesta, nato pa je bilo mesto oktobra istega leta vpisano na seznam UNESCO in začela se je dolgotrajna obnova. Danes spet blesti v vsem svojem sijaju. Pomorski muzej, deset cerkva s katedralo svetega Tripuna iz 12. stoletja, pa cerkev svetega Luke iz leta 1195 ter palače tamkajšnjih bogatih meščanov, pri čemer ima posebno vrednost mestni stolp z uro iz leta 1602, je le nekaj temeljnih kotorskih znamenitosti.
Ne moremo pa mimo kotorske pomorske tradicije, ki je v tamkajšnjih krajih prisotna vse od srednjega veka, ko so domači fantje na velikih jadrnicah pluli po celem Sredozemlju. Takrat je nastala Bokeljska mornarica, združenje kotorskih in bokeljskih kapitanov in mornarjev, zato, da bi skupaj bili močnejši in varnejši na morju. V 17. in 18. stoletju je bilo tako v Kotorju registriranih več kot 300 bark, ki so jadrale na veter!
Danes ima pristanišče Kotor mednarodni pomorski mejni prehod, s kapitanijo, mejno policijo in carino. V bližini je tudi pristaniška uprava. Pristanišče je dobro zaščiteno pred vsemi vetrovi, razen pred vetrovi z zahoda, ki močno vzvalovijo morje. Močna je tudi burja, ki pa ne naredi valov. V času oseke je morje pred pristaniščem in pomolom podvrženo iz severozahodne smeri močnemu morskemu toku. Po močnem deževju pa tudi pritok rečice Škurde s severne strani pristanišča ustvarja močan morski tok. Še ena manjša marina je v mestecu Prčanj, na zahodni obali Kotorskega zaliva, ob vznožju hriba Vrmac (768 m). Staro naselje ni bilo ob obali, tja so se prebivalci preselili šele v 18. in 19. stoletju. Nato pa so pomorščaki s Prčnja pluli vse do Zadra, Dubrovnika in Krfa.
Ko prestopimo Lepetane, morsko ožino Verige v Boki Kotorski, se nam odpre še zadnji krak zaliva, od Opatova do Tivata, tako imenovana Tivatska riviera.
Mesto Tivat je bilo zgrajeno pod hribom Kalac (396 m), na veliki ravnici pred vstopom v Boko. Naseljeno je bilo že v rimskem času. Imeni Kaliman in Pin govorita o predslovanskem prebivalstvu. V mestu je ohranjena cerkev svetega Antona iz leta 1373. Tivat je doživel največji razvoj v 19. stoletju, ko je Avstro-Ogrska v njem zgradila Pomorski arsenal, Zavod za remont vojaškega ladjevja, da bi v njem imela vojno pomorsko bazo in ladjedelnico.
Arsenal je ostal v funkciji vse do osamosvojitve Črne gore, na njegovem mestu pa je nastala najsodobnejša in največja marina na Jadranu, Porto Montenegro, marina s privezi za velike jahte. Prestižni Regent, hotel 5 zvezdic, je bil dograjen in odprt junija leta 2014, nastaja pa tudi vsa druga infrastruktura, potrebna za uspešno delovanje take marine. Še največji problem se kaže v posodobitvi cestne infrastrukture in letališča Tivat, ki je še kako potrebno obnove.
Morje pred mestom je nevarno. Le pol milje zahodno od rta majhnega otočka Stradioti (Sveti Marko) in Otoka cvetja, je v morju čer, ki pa ima svetlobno oznako. Vzhodni krak proti zalivu Podpolje je plitek, svoj prostor zavzemajo tudi školjčišča, zato je v njem prepovedano sidrati. Na koncu zaliva so vidne luči letališča Tivat. Dobro je zaščiten pred burjo, a odprt zahodnemu vetru.
Vstop v Kotorski zaliv pa še vedno varuje trdnjava na otoku Mamula. Otok je leta 1850 dobil ime po Lazarju Mamuli, avstrijskem namestniku za Dalmacijo. Celotni zaliv Boke Kotorske je v preteklosti dal svetu mnogo izvrstnih mornarjev, zato ni čudno, da je avstrijska cesarska pomorska oblast iz Zadra pogosto vprašala ruskega regenta v Dubrovnik, naj najde najboljše mornarje v Boki Kotorski, predvsem na področju Perasta in Risna, in jih vpraša za mnenje, kje in kdaj načrtovano graditi pomole, kapitanije in svetilniške luči. Nekoč so bili časi in oblastniki, katerim je stroka veljala več kot oblast.