Delamaris 1879 – 1. del
Vir: Bruno Volpi Lisjak, 120 let iz morja v konzervo
Uredil: Mitja Zupančič
Izola je bila v začetku 19. stol. tipično istrsko obalno mestece, skoraj popolnoma obdano z morjem. Katastrski podatki iz leta 1827 govorijo, da je imela 3827 prebivalcev, ribičev je bilo samo 350. Pod skalo pri cerkvi sv. Petra pa so leta 1822 odkrili zdravilno termalno vodo, ki je pripomogla k velikemu razvoju turizma. Zelo hitro so se začeli graditi hoteli in kopališča, prvi parnik, ki je povezal Izolo s Trstom, je začel voziti 19. avgusta leta 1824. V Izolo so začeli prihajati premožni turisti, ki so bili nastanjeni v lepem hotelu s termalnim kopališčem. Tja je prihajala tudi družina trgovca E. L. Roulleta, ki je v Franciji trgoval z ribami in patentiral različne sisteme konzerviranja. Ker je vedel, da je zahodna istrska obala izredno bogata s plavimi ribami, posebno s sardinami, je kupil kos obale z močvirnatim zalivčkom vred ter zgradil prvo tovarno za predelavo in konzerviranje rib v Izoli. Po preučevanju dokumentov lahko sklepamo, da je nastala leta 1879 pod imenom »Emile L. Roullet & Co«.
Kmalu se je pojavila ideja o razširitvi dejavnosti, zato je E. L. Roullet začel iskati sveži kapital ter ustanovil delniško družbo, katere statut v 61-ih členih je bil uradno registriran 12. februarja 1881 v Parizu. Delniška družba se je imenovala Societe’ General Francoise de conserves alimentaires S. A., ki se je širila in razvijala vse do upokojitve zakoncev Roullet, ki sta se leta 1888 vrnila nazaj v Pariz in prepustila vodenje družbe sinu. Ta je leta 1891 dobil še dva zakonita zastopnika, kar da slutiti, da ni bil dorasel podjetniškemu izzivu. Družba je uradno nehala obstajati 29. avgusta 1892 z dekretom št. 13149.
Premoženje pa je bilo zelo zanimivo za različne kupce, saj je takratna konzervirana riba dajala velike zaslužke in dobičke, posebno Avstro-Ogrski. Pod novim lastništvom in imenom je izolska tovarna dobila še večji zagon. Tako so v letu 1896 prodali 833.000 pločevink, le dve leti kasneje pa že 2.603.000. Predelovali in konzervirali pa so tudi slive, grah, fižol, meso in paradižnik.
Prva svetovna vojna je močno ohromila delovanje tovarne zaradi pomanjkanja surovin in moške delovne sile. Leta 1918 je bila tovarna popolnoma ustavljena in zaprta vse do leta 1920. Celotno izolsko premoženje bivše Anglobanke je prevzel novi lastnik, podjetje S. A. Conservifici, ki je leta 1930 tovarno prestrukturiralo in preimenovalo v Ampelea Conservifici S. A.
Vzpon tega koncerna je bil silovit, ker je takratna ekonomska politika Italije zasledovala cilj, da bi zadostila notranjim potrebam trga in hkrati pridobila potrebno tujo valuto na račun cenene lastne delovne sile. Izolsko tovarno so posodobili z novimi parnimi kotli, stroji, avtoklavi za sterilizacijo pod pritiskom 125 ˚C, z novimi delavnicami in elektrifikacijo. Začeli so proizvajati ribjo moko, ribje olje, razne brezkostne filete iz uvoženih rib, marmelado, zelenjavne konzerve, slane filete inčunov v steklenih kozarcih, paradižnikovo mezgo itd. V istem času so organizirali tudi lastno ribiško floto, ki je štela 31 plovil. Kupili so celo dve transportni ladji za uvoz zamrznjenih rib. Koncem tridesetih let prejšnjega stoletja je tovarna zaposlovala okoli 1200 delavcev, večino žensk, letno pa so proizvajali med 12 in 14 milijonov konzerv. Zaradi zahtevnega izvoznega trga, posebno ameriškega, je tovarna zaposlovala specialne preizkuševalce, ki so ugotavljali zrelost in kakovost predvsem slanih inčunov, filetov in paštete. Druga svetovna vojna pa je predvsem po letu 1943 spet prizadela delovanje tovarne in postavila vse na glavo. Se nadaljuje …
