Chioggia – male Benetke

Besedilo in fotografija: Mitja Zupančič

Ko smo nedavno obiskali Chioggio in objavili nekaj posnetkov na našem fb-profilu, se nam je oglasil izobražen sledilec s preprostim vprašanjem. »Ja, kje pa je Chioggia?« Še en razlog več, da tako pomembno mesto, ki je izjemno vplivalo na pomorsko zgodovino Jadrana, umestimo v tokratno izdajo.

Iz Ljubljane nadaljujemo pot do Benetk, nato še 42 km po ravnih cestah naprej proti morju, prav do južnega vstopa v veliko Beneško laguno, ko dosežemo majhen istoimenski otoček Chioggia in sosednji večji Sottomarina, ki ščiti Chioggio pred odprtim morjem. Medsebojno ju povezuje zeleni otok Isola dell’Unione, na obeh pa je danes po vzoru največjega soseda (Benetk) zgrajeno ribiško mestece Chiogga, ki je dobilo ime po vrsti radiča.

Male Benetke

Beneško Cióxa, po latinsko pa Clodia je vstalo zaradi solin in trgovine z belim zlatom krilatega leva. Mesto med seboj delijo trije veliki kanali: Lombardo, Vena in Sv. Domenico, povezujejo pa ga številni mostovi in ozke uličice kalete, ki jih lokalno imenujejo tudi calli . Med njimi je najbolj poznan Ponte di Vigo (1685) na koncu glavnega kanala Vena, katerega arhitektura spominja na beneške mostove, zato niti ni čudno, da Chioggo imenujejo tudi male Benetke (Little Venece).

 

Mesto, razdeljeno s tremi kanali (kanal Lombardo, Vena in Sv. Domenico), med seboj povezuje več mostičkov in mostov. Med njimi je najbolj znani most na koncu kanala Vena, Ponte di Vigo.

 

Kanal Vena

Vsak kanal je prevzel svojo vlogo. Kanal Vena že po imenu nagovarja turista, da je glavna žila mesta. Po njem v resnici dosežemo staro mestno jedro, ki je slikovito, polno sakralnih stavb, cerkva, palač in restavracij. Glavna zanimivost pa je očem skoraj prikrita, za sedaj na njej ni niti ene velike trgovine oz. trgovskega centra. Utrip mestu dajejo ljudje, ko ulica oživi po popoldanski »siesti«, vrvenje in druženje ljudi pa se potegne pozno v večere, če le ne piha preveč s severa.

Kanal Lombardo in Sv. Domenico

Tudi druga dva kanala, zahodni in vzhodni od Vene, sta prevzela vsak svoji vlogi. Prvi, kanal Lombardo, povezuje pristan malih ribičev z mestno marino, ki je našla svoj prostor na nekdanjem področju solin ob izstopu iz severnega dela mesta. Na levem obrežju kanala so še vedno ostali objekti starega opuščenega skladišča soli, večino obrežja zasedajo privezi meščanov Chioggie, v kanalu je privezanih nekaj lokalnih ribiških bark in tudi tradicionalnih čolnov. Gre bolj za kanal, ki pripada meščanom. Tretji, vzhodni kanal pa je kanal Sv. Domenica. V njem pa je našlo privez preko 200 ribiških ladij, kar hkrati predstavlja največjo ribiško floto na tem delu Jadrana. Pripadajoča infrastruktura je v celoti podrejena ribištvu. Tako je na nabrežju kanala mogoče videti več delujočih ladjedelnic in servisnih delavnic, dvigal in žerjavov. Veličasten pa je prizor, ko se ribiške ladje, napolnjene z ribami in školjkami, vrnejo v pristan, ko se začne sortiranje in razvoz ulova, ko oživijo lokalni ribiški »pubi« in ko je zrak prežet z vonjem po svežih ribah.

 

V kanalu Lombardo, predvsem pa v kanalu Sv. Domenico je našla svoj privez največja italijanska ribiška flota, ki šteje preko 200 ladij.

 

Ribiči s Chioggie

Jadransko morsko njivo predvsem italijanski ribiči močno izkoriščajo. Dan za dnem se odpravljajo na lov za »plavo ribo«. Jate sardel se žal ne uspejo drsteti s hitrostjo izlova, podobna je usoda škampov, kozic, lignjev in rombov, ki predstavljajo glavni ulov. Močno vprašljiv pa je tudi lov na školjke (ital. vongole) ali bolje grabljenje morskega dna z jeklenimi rešetkami, ki za seboj puščajo opustošeno morsko dno. Ampak to je ribolov, ki je v Chioggi in okolici veljal že od zmeraj, le da sta takratna tehnika in rokodelska obrt omogočali manjši ulov, ki pa je bil prizanesljivejši do morja in življenja v njem.

Ljudska umetnost

Danes se vse peha le za zaslužkom in večini ni mar za stanje morja. Važno je le, da je za nas dovolj, kaj bo ostalo za nami, pa ni pomembno. Rešiti nas verjetno ne more niti ostareli ljudski slikar Attilio Scarpa, ki v svojem majhnem ateljeju na bregu istega kanala, kanala Sv. Domenica, nadaljuje veliko tradicijo ljudskih umetnikov s Chioggie, ki so iz globoke vere in v znak verovanja poslikavali trupe bragocev, trabakul in drugih tradicionalnih lesenih bark, hkrati pa z oljem na les odslikavali religiozne motive zavetnih slik, da bi bili ribiči in mornarji na svojih barkah varni, Vsemogočni pa prizanesljiv do njih pred pobesnelim morjem.

 

Attilio Scarpa je še zadnji živeči ljudski slikar, ki v svoji majhni delavnici na obrežju kanala Sv. Domenika v Chioggi z oljem na les upodablja ladijske zavetne slike.

 

Belo zlato krilatega leva

Chioggia je že v antičnih časih veljala za center ribištva. Ob njem pa je bila ena njenih najbolj dobičkonosnih dejavnosti nabiranje soli iz solnih polj okoli mesta. Prav sol in trgovanje z njo pa je odločno zaznamovalo njeno zgodovino. V antičnih časih Chioggia in Sotomarina nista bili poznani, četudi Plinij Chioggio omenja kot Clodio. Najstarejši dokument, ki omenja to mesto, je datiran v 6. stol. in pripada Bizancu. Že v 9. stol. je Chioggio napadel in zravnal z zemljo italijanski kralj Pippin. Po obnovi sta na njenem mestu nastali solinarski naselji Velika in Mala Clugia. V času dolgotrajnih vojn med Genovo in Benetkami je leta 1110 kot svobodno mesto Chioggia postala središče škofije in glavna točka na vojaški poti med obema vojskujočima se mestoma. Leta 1378 jo je najprej osvojila Genova, junija 1380 pa so prevzele oblast Benetke, in od takrat je Chioggia pripadala Beneški republiki.

Legenda o nastanku mesta

Legenda pravi, da je v času trojanske vojne in po propadu Troje Clodio s svojim prijateljem Enejem, Antenorom in Aquiliom zbežal in prišel do kraja, kjer je ustanovil mesto Clodio. Današnji mestni grb s podobo razjarjenega leva na belem ozadju naj bi bil celo podoben tistemu iz Troje, presoja je prepuščena vsakemu posebej. Kot pa smo že večkrat zapisali, povejmo še enkrat, legendam enostavno velja verjeti, sploh če prihajajo z morja. Seveda so svoj pečat mestu pustile tudi druge civilizacije, etruščanska in rimska, a najbolj globok pečat je neizpodbitno pustila večstoletna beneška nadvlada.

 

V času vladavine Beneške republike je Chioggia predstavljala eno najpomembnejših mest na Jadranu za gradnjo tradicionalnih plovil.

 

Mesto cerkva

V času največjega razcveta mesta, od 16. do 17. stoletja, je bilo mnogo cerkva obnovljenih, in te še danes privlačijo turiste v mesto. Cerkev sv. Marije so zgradili v 11. stoletju in je od leta 1110 veljala tudi za katedralno cerkev (Duomo). Po načrtih arhitekta Baldassarea Longhene so jo v duhu baroka temeljito prenovili leta 1623. Cerkev sv. Andreja (18. stol.) pa ima zvonik, ki je bil zgrajen na prehodu med 11. in 12. stol., in hkrati je eden najstarejših opazovalnih stolpov na tem področju. Mestu pripada tudi mnogo zunanjih kapelic, nekatere med njimi so postavljene celo na lesene pilote za označevanje plovnih lagunskih poti. Takšna je kapelica sv. Marije, priprošnjice mornarjev, pred izstopom/vstopom v mestno pristanišče. Zanimiv je tudi kip Gospe z Jezusom in zlato kupolo nad glavo v parku pred katedralo. V starih časih je isti kip stal na izhodu iz palače, iz katere so prihajali obsojeni na smrt in jim je bila ponujena še zadnja možnost za molitev. Vhod v staro mestno jedro pa še vedno označujejo stara mestna vrata – Porta di Santa Maria (tudi Garibaldijeva vrata).

Chioggi skozi številke

Regija: Veneto

Pokrajina: Venecija (VE)

Površina: 185 km²

Nadmorska višina: 0 m

Prebivalcev: 50.844 (popis l. 2008)

Št. hotelov: več kot 60

Št. avtokampov: več kot 20

Povprečna cena spanja: 97 EUR (hotel 3*)

Uradna stran: www.chioggia.org

 

Kultura bivanja v Chioggi

Ženske so že od nekdaj poznane po izdelovanju čipk, pa tudi po kvačkanju ženskih pokrival, ki so jim služila tudi kot plet. Ribištvo ostaja od antike naprej najbolj pomembna gospodarska dejavnost, ki pa jo počasi dohiteva turizem. Področje Chioggie in Sotomarine tako danes premore že več kot 60 hotelov in 20 avtokampov. Turist in pohajkovalec pa žal ne more spregledati onesnažene vode v kanalih in odpadkov, raztreščenih po celem mestu. Pa tudi že grotesknega neznanja tujih jezikov, saj niti zaposleni v javnih muzejih razen materinščine ne zmorejo vsaj enega tujega jezika. Morda pa je to posledica osame in izoliranosti v času Beneške republike, ko so bili Chiogotti priznani kot veliki graditelji vseh mogočih tradicionalnih plovil, Benečani pa jim v skrbi, da ne bi znanje o gradnji plovil prešlo v druge dežele, niso pustili odhoda iz mesta. Tako so se zaprli vase do te mere, da so med seboj razvili celo poseben jezik. Njihovo narečje je še danes v rabi, ladjedelska obrt pa je v izumrtju.

Nekaj lesenih bark tako krasi vstop v kanal Vena pred mestnim muzejem, nekaj tradicionalnih hitrih in vitkih ribiških čolnov zaseda privezna mesta povsod okoli Chioggie, najlepši bragoc pa se na ogled postavlja na koncu kanala Lombardo pred vstopom v marino na Bacino Vigo.

 

Chioggia je tudi mesto umetnosti in umetnikov. Prepoznavne so poslikave tradicionalnih bark bragocev, ki so priporočale v varstvo in varovale ribiče ter barke pred pobesnelim morjem.

 

Izjemno vedenje in znanje o gradnji plovil, s katerimi so nekoč vozili sol in hodili na ribolov, ohranja v svoji stalni zbirki Mestni muzej iz Chioggie.

 

Pipa Chioggiotta

Ostaja pa ostareli Boscolo Giorgio, zadnji chioggotski izdelovalec znamenitih ribiških pip, izdelanih iz žgane gline in lesenim izrezljanim ustnikom. Njegova delavnica je na glavni ulici, na Corso del Popolo v Chioggi, na naslovu 577 Borgo S. Giovanni. Na pipah so upodobljeni različni motivi pomembnih mož, od Garibaldija do Marka Pola, popularna pipa je tista z grbom mesta, Giorgio pa se rad pohvali tudi s čudovito pipo, ki ima v glino vžgan avtoportret. Znamenito pipo so uporabljali ribiči pri ribolovu, saj je njen dim odganjal komarje, ki jih je v lagunskih vodah na pretek.

 

Boscolo Giorgio je najbolj znani izdelovalec znamenite ribiške pipe chioggiotte, ki je imela vselej uporabno vrednost, saj je njen dim odganjal komarje.

Kulinarika

Obisk Chioggie priporočamo v pomladanskem in jesenskem delu leta. Mestne gostilne ponujajo hrano, pripravljeno po lokalnih receptih. Ne spreglejte odličnega bakalarja z belo polento, pa polnjenih raviolov z rombom, pašte s školjkami, pa popečenih kozic in škampov. Ribe so odlične, največkrat ponujajo sardele, rombe, liste, enostavno ribe, ki jih lovijo v morju nad peščenim lagunskim dnom. Za poobedek pa »gelato«, italijanski sladoled, spomladi naj bo z okusom jagode.

Mesto danes

Mesto Chioggia navkljub neposredni bližini turističnega Sottomarina in znamenitih Benetk ostaja kraj, kjer se čas vrti nekoliko po svojih »vatlih«, šegah in navadah. Ostaja mesto ribičev, ki se še zmeraj glasno prepirajo kot nekoč, upodobljeni v beneški komediji Carla Goldonija La baruffe chiozzotte (baruffa = prepir). Po počitku pa zasedejo glavno ulico in se domačinsko prepustijo, predno noč razgrne svoj plašč, ko ladijski motorji spet brnijo na odprto morje, kjer velja edini kurz, kurz za ribo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close