Bruno Volpi Lisjak

Bruno Volpi Lisjak je znano ime vsem tistim, ki se na kakršenkoli način dotikamo morja. Tržačan, rojen leta 1932, s pogledom nad tržaško morje, je bil dolgoletni pomorščak, nato manager tržaške ladjedelnice, danes slovi kot dober poznavalec pomorstva in ribištva. Upokojeni kapitan skupaj z ženo Margarito živi v Križu pri Sežani, čas si krajša kot raziskovalec pomorske kulturne dediščine in publicist. Njegova številna raziskovalna dela so izšla v različnih revijah in zbornikih ZRC SAZU, pa tudi v desetih knjižnih izdajah. Volpijevo temeljno delo je zbrano v knjigi Slovensko pomorsko ribištvo – skozi stoletja od Trsta do Timave in Čupa – prvo slovensko plovilo in drevaki. Bruno Volpi Lisjak je pobudnik za ustanovitev Ribiškega muzeja tržaškega primorja v Križu pri Trstu.

O njegovem delu so bili napisani številni članki in intervjuji. Znane in objavljene so mnoge Lisjakove izjave, tako da je kar težko pisati o novih stvareh. Ko je uredništvo eMORJE.com preko socialnega omrežja napovedalo, da pripravlja intervju s kapitanom Brunom Volpijem Lisjakom, je sočasno uredništvo najstarejše slovenske navtične revije iz arhiva št. 219/2017 na fb-ju v celoti objavilo pred letom dni objavljeni tiskani intervju z njim. Resnici na ljubo je odličen, sestavljen po »roži vetrov«, zelo celosten, s seboj prinaša večino, kar je bilo do sedaj publiciranega, nam pa so kolegi nevede prihranili nekaj kilometrov tinte. Da ne bomo preveč podvajali izjav, vas zato nesebično povabimo k branju tudi tiskane revije Val navtika št. 219, mi pa smo si vzeli čas, obiskali Bruna Volpija Lisjaka na njegovem domu in začeli brskati po njegovem delu in življenju, kot sotrpini in raziskovalci pomorske kulturne dediščine Jadrana.

Besedilo in fotografija: Mitja Zupančič

eM: V Trstu je bilo morje pred vami, v Križu pri Sežani je okoli vas kamen. Kako ste se vključili v novo okolje?

BVL: V Trstu je bilo morje res pred menoj. Vsak dan sem bil v dotiku z njim. Z barko sem hodil na morje lovit ribe. Nato sem služboval na morju, potem živel od dejavnosti, ki se je opravljala na morju. Po preselitvi v Križ ga več ne vidim, ga pa vseskozi čutim in nosim s seboj, čutim vonj po morju.

eM: Ali prihajate iz tradicionalno pomorske družine?

BVL: Tega si ne bi upal trditi na tak način. Oče je sicer bil pomorec, ampak bolj po naključju. Obvezno vojno rekrutiranje v tedanji Italiji ga je pripeljalo v Aquilo, kjer je kot vojak brez orožja tudi dočakal kapitulacijo države. Nemci so zasedli Trst, zato se oče ni mogel vrniti domov. Preko rekrutnega centra v Bariju so ga nato poslali v službo jugoslovanske kraljeve mornarice na Malto, vkrcal se je na ladjo in postal mornar.

eM: Pa je užival v mornarskem poklicu?

BVL: Bil je zadovoljen, opravil je vrsto tečajev in izpitov in postal podoficir jugoslovanske mornarice, ki je bila pod angleškim okriljem. Ob koncu vojne je pripomogel, da so se vse jugoslovanske ladje, ki so bile na Malti, vrnile domov. Potem se je preko Šibenika, kjer je še nekaj časa služboval na ladji, tudi sam vrnil k domačemu ognjišču.

 

 

eM: Vaš oče je poskrbel, da so se jugoslovanske ladje vrnile domov, Slovenci pa nismo poskrbeli, da bi vrnili in zadržali ladje Splošne plovbe v matičnem pristanišču?

BVL: To je katastrofa, veste. Kriva pa je vlada v Ljubljani in v njej ljudje, ki nimajo niti odnosa niti pojma o morju, pa odločajo o njem. Ponosno floto slovenskega ladjarja smo pred osamosvojitvijo odtujili in poskrili, da je ne bi delili v nasledstvenih sporazumih, odtujitev pa je bila tako nespretna, da smo jo nato izgubili. Sram jih bodi!

eM: Imate torej po očetovi strani tako jasne misli?

BVL: Oče me je marsikaj naučil. Veste, vseskozi smo bili vezani na morje, negovali in spoštovali smo slovenstvo. Preživeli smo vojno, povojni eksodus, ki se je zgodil po izgubi svobodnega tržaškega ozemlja, doživeli smo narodovo preganjanje in asimilacijo jezika, borili smo se za ohranitev slovenstva. Ni bilo lahko, a izklesalo nas je v častne ljudi.

eM: Ker pogosto omenjate očeta in rišete vzporednice z njim, si dovolim vprašati, če ste tudi vi bolj po naključju postali pomorec?

BVL: Bolj po spletu okoliščin. Veste, v povojnem času je močno primanjkovalo denarja, hrane in vseh mogočih dobrin. Izšolani pomorci pa so imeli možnost zaposlitve, zato sta starša tudi mene usmerila na pomorsko šolo v Piran, ki sem jo uspešno končal leta 1951. Šolanje je bilo sicer brezplačno, zato pa smo bili diplomanti nekako prisiljeni služiti Jugoslaviji, še posebej tisti, ki smo prišli iz Trsta. Starši so morali podpisati , da bomo dvakrat toliko služili v jugoslovanski trgovski mornarici, kot je trajalo šolanje, torej najmanj osem let. Brez možnosti ugovora se je moralo tako zgoditi in tudi zgodilo se je. Odšel sem na Reko k Jugoliniji in se želel vkrcati na moderno motorno ladjo. Pristal sem na parniku na Neretvi, ki so ga leta 1913 naredili Angleži. Čez nekaj časa pa sem se vkrcal na Jajce, prvi jugoslovanski tanker, ki je bil tako star, da je v edini motor vbrizgaval nafto v cilinder na tlačeni zrak, kar je bilo še bolj grozno kot na starem neretvanskem parniku. Vkrcali smo bencin, kot vrag pa smo se bali neviht in strel. Nekega dne je oblak dosegel tudi nas, strela je udarila v jambor in stekla po vsej palubi, spotoma ožgala ladijsko barvo, mi pa smo bili polni bencina. Res sem se prestrašil in želel sem se čim prej izkrcati na Reki. Tam pa je naenkrat zagorela izpušna cev pomožnega motorja. Še sreča, da smo imeli razumnega oficirja palube, ki se je zavedal, da moramo pogasiti ogenj, sicer bomo zleteli v zrak. Zlezli smo na vrh dimnika in vstavili hidrant v cev, pogasili ogenj, a hkrati uničili motor. (Smeh) Smo pa preživeli. Naslednji dan sem zbežal s tankerja, ko pa sem slišal, da je Jajce odplul, sem se takoj javil v kadrovsko službo z izgovorom, da sem zaradi slabosti po nesreči ostal na kopnem in premestili so me na drugo ladjo.

eM: Ste zaradi takšnih in podobnih situacij pridobili psevdonim Lisjak?

BVL: Zagotovo bo nekaj na tem. Veste, moje drobno telo in nižja postava sta bila zmeraj uporabna na tistih vražjih parnikih, da sem lezel v visoki vročini v kotel in širil cevi, ki so se krčile zaradi visokih delovnih temperatur. Kolegi sotrpini so me zavezali za noge in držali vrv, če bi na vročini pri delu v ceveh omedlel in padel v nezavest, da bi me lažje izvlekli in rešili. Veste, tiste ladje so bile pekel na zemlji, zame pravi zapor brez zidov, prisilni dom in ječa, mene pa je zanimalo življenje, zanimal me je svet. Tako sem plul celih deset let.

 

 

eM: Kaj ste po izobrazbi?

BVL: Po izobrazbi sem ladijski strojnik, profesionalni čin pa sem pridobil v Jugoslaviji. Ko pa sem se vrnil v Italijo, sem ostal brez pridobljene izobrazbe, saj ta v takratni Italiji ni bila priznana. Na kapitaniji sem tako moral ponovno opravljati vse izpite, da bi na koncu pridobil naziv kapitan, z njim pa me je pot vodila v Tržaško ladjedelnico, kjer sem zaradi znanja jezikov in že pridobljenih izkušenj postal manager. Spet sem bil veliko na poti, a ne več toliko po morju, ampak z letali in vlaki.

eM: Veliko ste poslovali z Rusijo. Vas je Rusija še kako drugače življenjsko zaznamovala?

BVL: V takratnem času je v italijanskih ladjedelnicah primanjkovalo dela, jaz pa sem sklenil pogodbe z rusko pomorsko floto, ki je prihajala v Trst na remont svojih ladij. Mi smo imeli veliko dela prav zaradi Rusov. Je bil pa to politično občutljiv čas, ko ameriški zavezniki niso bili navdušeni, da v zaliv prihajajo ladje, ki imajo na dimniku narisan znak srpa in kladiva. O tem nisem smel govoriti medijem in ljudem, sicer bi takoj ostal brez dela. Smešno, prav zaradi remontov in vzdrževanja ruskih ladij pa je tedaj tržaška ladjedelnica vseskozi imela dovolj dela, pa še dobiček smo ustvarjali. Verjetno so prav zaradi ustvarjanja dobička lastniki in oblastniki gledali stran in tolerirali posel z Rusi.

eM: Mar niste takrat tudi spoznali svojo ženo?

BVL: Toliko sem delal z Rusijo, da sem še Rusinjo dobil za ženo. Tudi ona se je rodila v primorskem kraju pri Vladivostoku. Srečala pa sva se na turistični ladji Lev Tolstoj, ki so jo zgradili na Poljskem, jaz pa sem delal predračun za njeno predelavo, saj je imela slabe manevrske sposobnosti. Predlagal sem vgradnjo bočnih potisnikov, moje računanje pa je zmotila tenkočutna umetnica Margarita Mihajlovna Noskova, dirigentka, ki je končala glasbeno akademijo v Moskvi. In tako se je začela zgodba, ki še traja …

eM: Zdi se, da Margarita predstavlja vaš drugi jaz, da je vaša velika občudovalka in tudi vzpodbujevalka, skoraj muza?

BVL: Res me razume in vzpodbuja. Ko sem leta 2006 izdal knjigo Vonj po morju, sem jo posvetil svoji ženi, saj je izdana knjiga popolnoma njena zasluga, da sem jo napisal. Margarita je shranila, zbrala, izbrskala in uredila številne moje zapiske resničnih in smešnih pripovedi slovenskih ribičev, in tako je nastala knjiga, ki je imela ponatis že po prvem mesecu, ko je bila izdana.

eM: Leta 1993 ste se upokojili. Od takrat ogromno publicirate in raziskujete. Kako je prišlo do tega?

BVL: Ko smo Slovenci začeli evidentno izgubljati ribištvo, sem kot navdušen jadralec in skipper dal pobudo, da smo ustanovili JK Čupa v Sesljanu, da bi naši otroci vsaj jadrali. Potem pa sem začel pisati knjigo o prvem slovenskem čolnu, izdolbenem iz enega samega deblaka, o čupi. Raziskovalno delo je preraslo marsikateri okvir. Po pogovorih z ljudmi – starimi ribiči, ki so na podstrešjih še hranili prenekateri kos ribiške opreme in ga hoteli zavreči, sem začel zbirati artikle, ki veljajo za zametek stalne zbirke Ribiškega muzeja tržaškega primorja. Moj prijatelj, križan Franko Košuta, ki je sposoben organizator in tudi aktualni predsednik KD Muzej tržaškega primorja, je prevzel organizacijo gradnje novega muzeja, moja vloga pa je bila bolj vsebinska, kot ravnatelj muzeja, ki smo ga ob pomoči Križanov uradno odprli na jesen leta 2015. Vsa leta sem aktivno sodeloval pri delovanju muzeja, zaradi zdravstvenih razlogov in preobilice raziskovalnega dela pa sem se letos dokončno poslovil in še čakam na naslednika, ki bi mu lahko predal arhiv in nanj prenesel znanje.

 

 

eM: Vaše delo je opazil tudi predsednik države, ki vam je leta 2015 podelil državno odlikovanje – medaljo za zasluge.

BVL: Odlikovanca predsednika Boruta Pahorja sva bila Košuta in jaz. Seveda sem ponosen na prejeto odlikovanje, še bolj vesel pa bi bil, če bi me predsednik uslišal, ko sem mu rekel, da je tudi od njega veliko odvisno, da bi ljudje dojeli, kaj je morje in kako pomembna je Splošna plovba za državo.

eM: Kakšen pa je bil odgovor?

BVL: Nisem ga še dobil, predsednik je preveč zaposlen!

eM: V petdesetih letih prejšnjega stoletja ste Primorci v Ljubljano privlekli veliko sidro, da bi spomnili na morje, da bi spominjali oblast, da smo Slovenci pomorski narod. Pa smo res?

BVL: Slovenci smo pomorski narod. Imamo tudi 1000-letno ribiško zgodovino. Tudi po vojni smo ostali pomorski narod, saj so priseljenci na obalo že v drugi generaciji vzljubili morje in navade, povezane z njim. Po osamosvojitvi države pa smo precej mačehovski do pomorstva in si tega naziva skoraj ne zaslužimo. V resnici smo pa samo Primorci zares pomorski narod, saj smo skozi vso zgodovino živeli z morjem, kontinentalci pač ne. In če pomislim, da nimamo niti centralnega urada ali direkcije, ki bi urejal vse obmorske in pomorske zadeve, z luko in ribištvom vred, potem pač nismo. Pomislite, Švica, ki nima morja, se pa zaveda, kako strateško pomembno je, ima eno najbolj sodobnih pomorskih flot na svetu.

eM: Pa kljub temu čvrstemu prepričanju še vedno vztrajate. Koliko časa še?

BVL: Dokler bo služilo zdravje, toliko časa bo tudi volja, kjer je volja, pa je tudi pot. Veste, že zdavnaj napovedana knjiga o tunolovu, o avtohtonem slovenskem načinu lova na tuno, je končno napisana, a se je zataknila v Trstu nekje na založnikovi mizi. Dokončati moram tudi avtobiografski roman, ki ne bo govoril o tem, kje vse sem bil in kaj sem doživel, ampak kakšne ljudi sem na tej poti srečal in kako sem srkal njihovo znanje, da dokažem, kako morje obogati človeka.

eM: Presenetljivo dolgo sva se zadržala v tem pogovoru. Pregledala sva knjige, zapiske, knjižnico, risbe rib, spomine na Japonsko in Daljni vzhod. Kako nama je predvideno uro uspelo razpotegniti v pozno popoldne?

BVL: Ker oba čutiva vonj po morju, ker sva sorodni duši.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.

Zapri