Raymond Dublanc

“Morje je moja dežela, barke so moje sestre, ribiči pa moji bratje”

Pogovarjal se je: Mitja Zupančič, foto: arhiv eMORJE.com 

Raymond Dublanca smo spoznali na Visu, v času zadnje komiške Rote palagruzone. Ostajal je v ozadju, molčeč, a z mislimi tesno na morju.

eM: Raymond, na letošnjem francoskem festivalu morja sva se zgrešila, da bi se srečala na Visu. Ali je to naključje?

RD: Ni naključij, tako je hotela usoda. Po festivalu morja me je skupaj s kolegom Wolfgangom Idirom predsednik Zadruge Palagruža povabil, naj pridem na njihov festival morja v Komižo. Na Roti sva se pa tudi midva srečala.

 

 

eM: Veljate za molčečega kapitana z morja, ki mu ni mar za medijsko pozornost. Ali se s to ugotovitvijo tudi sami strinjate?

RD: Nimam kaj dodati. Veste, jaz vse življenje živim z morjem, in tam veljajo druge norme in manire, rekel bi, da v ospredje pridejo druge vrednote, kot so: preudarnsot, razmislek, odločitev, pa tudi tovarištvo.

eM: S kakšnim namenom ste prišli v Komižo?

RD: Ker sem član upravnega odbora festivala Séte in strokovno svetujem tudi našemu predsedniku glede pomorske dediščine Sredozemlja, je že prav, da pridem v goste na Vis in še posebej na Jadran. Družijo nas navade, druži nas morje, konec koncev so bili hrvaški kolegi osrednji gostje letošnjega festivala morja v Séte. Iščemo pa tudi možmnosti za v naprej, saj imamo več stičnih točk, kot bi si na prvi pogled lahko predstavljali.

eM: Ali nam morda lahko izdate kakšen namig?

RD: S kolegom bi rada raziskala zgodovinska dejstva, kako so nekoč hvarski vinarji izvažali preko morja svoje vino, prav preko južno francoskih pristanišč, tudi našega. Mislim, da bi to bila lahko zelo, zelo zanimiva zgodba za v naprej.

 

 

eM: Festival v Séte je nekoliko specifičen, mednaroden, glavno kuliso pa mu dodajo velike zgodovinske ladje, teh v naših vodah praktično ni?

RD: Nam takšen pristop omogoča naravno okolje, veliko pristanišče in mestni kanali. Zgodovinske ladje festivalu dodajo izredno kuliso, ljudje so željni in zvedavi. Si predstavljate, da plačajo vstopnino za ogled ladje in stojijo v vrsti, da pridejo na njen krov. To je en pogled na festivalsko dogajanje. Ker je naš predsednik glasbenik, je znal pritegniti tudi vrsto glasbenikov, ki izvajajo tradicionalno glasbo z morja, mene pa posebej zanimajo ribiške veščine in življenje ribičev in ribiških družin.

eM: Zakaj gojite tako poseben, rekel bi, skoraj intimen odnos z ribiči?

RD: Jaz sem kapitan jedrenjaka. Morje je moja dežela, barke so moje sestre, ribiči so moji bratje. Je potrebno še kakšno dodatno pojasnilo?

eM: Ali ste prvič na Jadranu?

RD: Da, prvič sem v Hrvaški, Slovenija pa je zame še neodkrita dežela?

 

 

eM: Ali poznate čezmejni projekt Mala barka 2, ki ga zelo uspešno izvajata Slovenija in Hrvaška, kot program revitalizacije pomorske kulturne dediščine severnega Jadrana?

RD: Projekta ne poznam, prvič zanj slišim iz vaših ust, se mi pa zdi zelo zanimiv in vreden predstavitve na našem prihodnjem festivalu, ki bo čez dve leti. Kot razumem, ohranja in revitalizira pri živlejnju majhna plovila jadranskih ribičev. To pa pomeni dušo in srce življenja z morjem.

eM: V Komiži sem opazil, da tudi v času počitka, vi delate, če drugega ne, pa učite vozle ali pa pletete izdelke z vrvjo?

RD: Da ostanem v kondiciji. (Smeh) Človek se navadi, takšno delo je tudi meditacija, hkrati pa veščine ne gredo v pozabo, marsikdo se jih spotoma uči, kakšna prijazna dama pa tudi kakšno zapestnico dobi.

eM: Mladosen videz ne izdaja vaših let, kam in kako naprej?

RD: Sedem križev in čez je dovolj, da človek začne gledati s kopna na morje in prenašati zanja in izkušnje zanamcem. Z veseljem delam s prijatelji naš festival, vsak dan pa tudi skočim na morje. To bom počel, dokler bom lahko.

eM: Imate ob koncu tega kratkega pogovora še kakšno misel ali pa predlog?

RD: Morja umirajo zaradi onesnaževanja in prekomernega izlova. Ohraniti morja in oceane je naloga in poslanstvo vseh nas. Pomorstvo in ribištvo na Jadranu me pa zelo zanima, zato se veselim ponovnega srečanja pri nas v Séte, na južni francoski obali. Mislim, da si imamo kaj povedati, saj nas družijo enake vrednote in isto morje …

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate.

Zapri