Morski preliv Mala Proversa
Besedilo: Mitja Zupančič, foto: arhiv eMORJE.com
Prehod Mala Proversa večina jadranskih morjeplovcev zelo dobro pozna. Za vse tiste v manjšini pa vseeno velja zapisati, kje se nahaja. Na skrajnem južnem koncu Dugega otoka je izkopan morski kanal med Dugim otokom in otočkom Katina. Na severni strani Katine je tako prehod Mala Proversa, na južni pa Vela Proversa. V zadrskem okrožju danes Mala Proversa velja za najkrajšo plovno pot med celino in zalednimi otoki na odprto morje. A vselej ni bilo tako.
Še v rimskih časih je to bil en sam otok, enotno otoško kopno, sestavljeno iz otokov Dugi otok, preko Katine do konca Kornata. Prav na mestu današnjega prekopa je takrat stala Villa Rustica kot pomemben stavbni in gospodarski kompleks. Pod njo so Rimljani izkopali meter širok kanal, ki je prelival odprto morje z zalednimi morskimi kanali. Močan tok z odprtega je tako v ta morski tolmun privabil številne ribje jate. Rimljani pa so s svojim znanjem hitro prepoznali pomen tega slikovitega kraja in nad njim zgradili stavbo, ki je bila dolga več kot 90 metrov. V njeni neposredni bližini je bil zgrajen tudi vivarij, ograjen prostor za hranjenje živih rib.
Ostanki rimske Ville Rustice
Stavba je bila zgrajena v 1. stol. našega štetja kot zelo moderna, načrtovana za udobje, ki so ga takrat imele najbolj moderne rimske mestne stavbe. Med ostalim se predvideva, da je stavba imela že v tistem času kopalnice s toplo in mrzlo vodo! Morje pod njo je v tolmun kar samo privabljalo ribe in s tem zagotavljalo hrano Rimljanom, hkrati pa so ga speljali tudi v posebne bazene, kjer so iz njega pridobivali sol in zdravilno vodo ter pripravljali posebne kopeli. Zato raziskovalci trdijo, da je bila rimska stavba v resnici tudi rimsko zdravilišče.
Prvotni morski kanal je ostal pod morjem.
Današnji pogled na Malo Proverso je seveda zelo drugačen. Njen najstarejši prebivalec je Špiro Ramov, človek, ki vse življenje živi med Zaglavom na Dugem v zimskem času in na Katini čez leto, kjer s sinom Zoranom upravljata z majhno restavracijo Aquarius in nekaj privezi ter sta nema opazovalca, kam in v katero smer se razvija življenje, ki ga ponuja danes plovna pot skozi ta morski prehod. Četudi ima končana le dva razreda osnovne šole, kar ni malo za otoške ljudi v njegovih letih (rojen 1937), ga zelo zanima zgodovina in v zimskem času veliko bere. Tako nam iz glave pove, da leta 1893 na tem mestu ni bilo več stavbe, le še ostanki zidov, ki so padli v morje. Takrat je Avstro-Ogrska tudi skopala večji prehod, a le za veličino gajete, da bi možje lažje odhajali ribarit. Leta 1951 so odkopali ostanke stavbe pod vodstvom Iva Petriciolia, njen kanal je ostal pod morjem. Takrat so na Ramovem vrtu našli tudi rimski mozaik v velikosti 4 x 4 m in ga odnesli v zadrski zgodovinski muzej. Leta 1986 pa je tedanja JLA dokončno prekopala in naredila 180 m dolg prehod, ki je globok od 4 do 4,7 m.
Restavracija Aquarius – na njenem vrtu so leta 1951 izkopali rimski mozaik.
Poteka v smeri vzhod–zahod in je označen s štirimi plavajočimi bojami. Na severni strani so rdeče barve, na južni pa zelene, perioda utripanja je 3 sek. V vrhuncu turistične sezone skozi prehod na dan vpluje tudi 200 plovil. Čeprav je plovba skozi prehod omejena na 5 vozlov, nekateri s previsoko hitrostjo plujejo skozenj in ustvarjajo velik val, kar je neprijazno in nevarno, sploh v času gostega morskega prometa. Nerazumljivo je, da je uprava NP Kornati in PN Telašćica zahtevala odstranitev priveznih boj v prvem zalivu, prav nasproti prehoda in restavracije, pomol z muringi, ki pa ga je za lažjo manipulacijo restavracije in zaradi razvoja navtičnega turizma z lastnimi sredstvi zgradila družina Ramov, pa tudi še ni dokončno legaliziran. Medtem ko postopek še traja, pa uprava parka že razmišlja, da bi bilo tudi pri njem potrebno plačevati vstopnino v park.
Najstarejši ribič v Mali Proversi je Špiro Ramov.
V času luninega mraka pa skozi Malo Proverso vpluje kompletna kalijska ribiška flota, tudi več kot 80 ribiških ladij na noč, ki gredo z mrežami »plivaricami« lovit pred Levrnako in se z jutrom skozi isti prehod vračajo nazaj proti otoku Ugljanu. Še Petar Pjerin, edini salski ribič, pluje tod mimo. Ostareli Ramov pa vsak dan s svojo pasaro odhaja v zaliv na morje in vrže mrežo, da bi zjutraj iz nje pobral ulov. Rib je vedno manj, kakšna orada, škrpena, lignji, morski pajek, za potrebe restavracije bo dovolj. »Sicer pa velja samo še industrijski izlov,« se potoži in vsak dan znova šiva svojo mrežo, vmes pa pripoveduje pesem, kot so jo spesnile generacije pred njim:
»Telašćicu i tu Levrnaku,
nemoj ribat za enu milu majku,
sve ostalo možeš ribovati,
ribu lovit i šnjom trgovati!«,
kar kaže, kako umno so predniki nekoč gospodarili z morsko njivo, danes pa se potegne iz morja vse, kar pride v mrežo, s tem pa se grobo posega v morski ekosistem.
Mala Proversa živi po starem, skoznjo pa plujejo turistične in ribiške ladje, jahte, motorni čolni in jadrnice, eni za ribo, drugi za soncem, tretji za turističnim novcem, ostaja pa Špiro – najstarejši ribič z malega morskega prehoda, še vedno prvi sosed Ville Rustice.
Barba Špiro se pritožuje, da je rib vedno manj, ker velja samo še industrijski ribolov, ki je pretiran.
