Geopark Viški arhipelag

Viški arhipelag je osrednji jadranski prostor, ki pripada skupaj z bližnjimi, po večini nenaseljenimi otoki, otoku Visu. Sestavljajo ga: Ravnik, Budihovac, Veli Paržanj, Mali Paržanj, Greben, Host, Veli Barjak in Mali Barjak, več kot 40 navtičnih milj proti jugu od kopnega najbolj oddaljen hrvaški otok Palagruža, 30 milj proti zahodu vulkanska Jabuka, sosednji otok Sveti Andrija (Svetac) in Brusnik, med njimi pa edini naseljeni otok – Biševo. Geometrična podoba parka je trikotnik s površino 6000 km². Plovba po zunanjih otokih odprtega morja je skoraj epohalna, skrivnostna in vznemirljiva, zahteva pa nekoliko več navtičnega znanja, preudarnosti in modrosti.

Besedilo: M. Zupančič, foto: arhiv eMORJE.com

Najstarejša ribiška skupnost na Jadranu

Najbolj ribiško mesto na Jadranu je viška Komiža, kateri pripada tudi najstarejša ribiška skupnost in regata na stari celini po imenu Rota palagruzona, kot spomin na čas davnega leta 1593, ko je hvarski knez povabil ribiče z gajetami, naj pridejo pod Komuno in odplujejo do Palagruže (Liber Comiciae). Zbralo se je 74 bark, a le prvih trideset je dobilo prostor na velikem palagruškem žalu, kjer so lahko v času luninega mraka lovili ribe, sušili mreže in solili sardele ter jih spravljali v barile. Kdo bi si lahko mislil, da je regata na Palagružo prvotno pomenila boj za lažje preživetje ribiških družin, danes pa jo lahko razumemo tudi kot zametek športnega jadranja, takega, kot ga poznamo v sodobnem času.

Stara barka se je zibala na morju v velikem komiškem zalivu, točno pred Komuno in s pogledom na Muster, cerkev sv. Nikolaja, na vrhu hriba nad Komižo, ki je kot duhovni svetilnik, saj se njegova pojava vidi daleč na morje tudi takrat, ko sosednji otoki in zaselek izginejo z morskega horizonta. Posadka pa je čakala, da bo ura v zvoniku odbila devet, takrat bodo tudi topničarji iz Štivana (Sutivan na Braču) s topovsko salvo dali znak, da se bo začela zgodovinska regata proti Diomedovemu otoku – Palagruži.

 

Viška Komiža je najbolj ribiško mesto na Jadranu.

 

Komuna je bila zgrajena z davčnimi prispevki komiških ribičev.

Regata Rota palagruzona

Močna topovska salva je naznanila začetek regate, ki ohranja spomin na največje in edine ribiče, ki so skozi čas mnogih stoletij ribarili na odprtem morju. Pisana jadra so iskala vrtince vetra, ki ga v zgodnjih poletnih jutranjih urah nikoli ni dovolj, da bi se falkuše začele dvigovati v smeri vzhodnega biševskega rta Kobila, ven iz zaliva Komiže, proti Palagruži. Manever, ki ni nikoli enostaven in že tako maloštevilno floto vselej dobesedno razredči. Vsekakor pa je bilo pričakovati, da bodo vse tri komiške falkuše: Comeza Lisboa, Mikula in Palagruža, v svoje velike »lantine« uspele ujeti veter in potegniti naprej, saj so grajene prav za pot od Komiže do Palagruže s severozahodnim vetrom, in nazaj z južnim.

Med njimi je bil tudi stari katch, Issa, ki je hrabro rezal valove. Za njim je izginilo kopno, veter je žal padal, in ko sta se zlila morje in nebo v eno barvo, takrat je nastala »bonaca«, brezvetrje s stanjem morja 0. Takrat je moral tudi na Issi zabrneti motor, da bi okoli 17. ure posadke, udeleženke Rote, izmučene dosegle Velo Palagružo, žal.

 

Topničarji iz Štivana (Sutivan, Brač) s topovsko salvo dajo znak za začetek Rote palagruzone.

Papeževa večerja

V zavetje tega skrivnostnega in oddaljenega otoka se je 10. marca leta 1177 izkrcal tudi papež Aleksander III., kot je zapisal papežev biograf Boson. Ta se je vračal preko Vieste (polotok Gargano) nazaj v Benetke, in se pred močno burjo skril v zavetje otoka, nato pa večerjal z ribiči. Legenda pravi, da so zanj sicer pripravili okusno belo ribo, papež pa je želel sardelji brodet, enako hrano, kot so jo jedli preprosti ribiči. Enako sardelo, »plavo« ribo, ki je hranila generacije ljudi, in bila skozi stoletja prva hrana iz velike in velikodušne morske njive.

V spomin na ta zgodovinski dogodek organizatorji Rote palagruzone vsako leto, če le barke dosežejo Palagružo, pripravijo papeževo večerjo na žalu pod veliko palagruško lanterno pod Salamandrio. Takrat zadiši po svežih sardelah in tunini po celem otoku. Pod plaščem noči pa se razlegajo recitacije v komiškem narečju (cokavski govor) in klapska glasba. Doživeti noč na Palagruži, ko je nebo polno zvezd, globino teme pa zmoti le soj svetilniške luči, ko popolno tišino prekinjajo skoviki ptic, ki ustvarjajo skoraj strašljivo zvočno kuliso, je nekaj posebnega in težko opisljivega.

Edina prebivalca otoka sta svetilničarja, ki se zmeraj razveselita obiskov in menjata morske dobrine za tiste s kopnega. Sušene ribe in kapre so del njune standardne ponudbe. Zgodnje jutro pa je tisto, ki v času stabilnega vremena vselej veleva, da je treba čim prej odriniti nazaj na odprto morje v smeri Biševa.

 

Diomedov otok Vela Palagruža

 

S Salamandrije proti veliki palagruški lanterni

Biševo, otok med nebesi in peklom

Biševo, edini naseljeni otok viškega geoparka, je bil še do druge svetovne vojne močno naseljen, leta 1937 je imel celo svojo osnovno šolo s 40 učenci. Po drugi svetovni vojni se je začelo masovno izseljevanje z otoka, ko pa je po lokalni vraži v Medvedji votlini leta 1962 ribič ubil zadnjega morskega človeka – sredozemsko medvedko (lat. Monachus monachus), je z njim odšla tudi mladost z otoka, šola se je istega leta zaprla in vse je šlo le še navzdol. Danes se predvsem preko poletja vrača življenje na otok, a žal v njegovi najbolj brutalni potrošniški obliki, z dnevno okupacijo turistov na hitrih gliserjih, ki masovno želijo obiskati »Modro špiljo«, na vso srečo pa pri tem pozabijo na Medvedjo, na zaliv Trešjavac, ki je bogat z ribo, a zasedejo Mezuporat in Porat – City, kot mu rečejo domačini, in kjer pristaja tudi »proga«, ladijska povezava do Komiže.

Biševo smo dosegli v zadnjih junijskih dneh, tako da smo se uspeli varno zasidrati v »mestnem« otoškem zalivu. Tudi vremenska napoved je bila stabilna, predvsem so bili zahodni vetrovi zmerni, garbin – močan viharni veter, ki je leta 1986 prav v tem zalivu potopil zadnjo komiško falkušo Cicibelo, pa je spal svoje pritlehne poletne sanje.

 

Porat ali City je v poletnih mesecih zmeraj poln dnevnih kopalcev.

 

Umetni morski vstop v “Plavo špiljo” je visok le 1,5 m in širok 2,5 m. Jamo obišče več kot 10.000 turistov na leto, kar je enostavno preveč.

 

“Plava špilja” v dolžino meri 24 m, njena največja višina je 15 m, globina pa od 10 do 12 m. Plavanje v jami je prepovedano.

 

Otok, kjer je ustvarjal Mate Dolenc

Biševo je treba doživeti zunaj sezone. Iz Porata smo se tako po ozki uhojeni pešpoti dvignili nad zaliv in obiskali Salbunaro, ribiško vasico, odprto proti zahodu, v kateri je ustvarjal slovenski pisatelj Mate Dolenc. Nato pa smo zakorakali navkreber po široki makadamski cesti, ki služi za požarno varnost otoka, do vasi Polje na vrhu Biševa, kjer mlad par ekološko kmetuje, se poklonili cerkvici sv. Silvestra, ošvrknili posestvo Zambarlin, na katerem je do svoje smrti gospodaril upokojeni ravnatelj komiške osnovne šole, barba Jere, in prideloval »bišovski plovac«, isto vino v treh cenovnih razredih, odvisno od embalaže: bilo je odlično, še boljše in najboljše med najboljšimi. Strma pot navzdol v City, s čudovitim pogledom na zahodno sonce preko Brusnika nad Zankijev otok Sv. Andrija, pa nas je pripeljala nazaj na barko in potopila v trdne sanje.

 

Salbunara je zaselek na zahodni strani otoka, v njej je ustvarjal Mate Dolenc.

 

Delfini so redni obiskovalci Geoparka Viški Arhipelag.

Jastožere na otočku Brusnik

Jutranji mornik nas je v zgodnjem jutru, takoj ko se je zdanilo, pognal nazaj na morje v smeri bližnjega Brusnika, otočka vulkanskega izvora, ki je le 13 milj oddaljen od viške Komiže. Njegova najvišja višina je le 23 m, v dolžino meri 200 metrov, v širino pa 150. Morje okoli otoka je izredno bogato z ribo in raki, za sidranje pa neprimerno zaradi velikih globin, ter onemogočeno zaradi skal in lukenj (op. grote), ki jih je polno v tem delu sveta pod morsko gladino. Zanimiva pa je osrednja otoška depresija, področje, ki se je v podobi vulkanske kape, z negativno nadmorsko višino, zarilo v otok. Prav v tem delu so še ostale jastožere – naravni bazeni, zaliti z morsko vodo, v katere so nekoč komiški ribiči shranjevali jastoge, da bi v času ribolova lahko ostali živi in sveži.

Žal pa ljudje, sodobni navtiki, obiskujejo ta otok in z njega odnašajo značilne sive okrogle kamne v obliki nojevih jajc, z otočka izginja tudi avtohtoni divji česen. Še vedno pa se po Brusniku preganjajo zajci, katere so pred mnogimi desetletji naselili prav ribiči, da eskadrilje galebov niti ne omenjamo.

 

Pogled z Brusnika proti Sv. Andriji

 

Morje okoli Brusnika je posejano s čermi in še vedno bogato z ribo.

 

Jastožere na Brusniku

Zankijev otok

Ko je morje nemirno, je potrebno čim prej odpluti z Brusnika, po gladkem morju pa so v tem akvatoriju stalno opažene delfinje jate, ki parajo mreže in živce lokalnim ribičem. Naša morska pot se je tako v delfinji družbi nadaljevala proti skrajnemu zahodnemu delu geoparka, s smeri otoka Sv. Andrija. Še leta 1951 je na njem živelo 51 ljudi, ob prelomu tisočletja pa je bela barka odpeljala še zadnjo prebivalko otoka, Jurko Zanki – teto Jurko. Sicer je bil Teutin otok pribežališče kraljice, pa tudi kraj, kjer so viški rokodelci iskali najboljši les za gradnjo svojih bark. Nekoč je bil otok prekrit z bogatim borovim gozdom, ki pa so ga domačini izsekali zaradi potreb tovarne za predelavo smole, ki so jo na tem otoku zgradili leta 1760. Danes je na otoku le nekaj hiš, cerkvica, na vzhodnem vrhu otoka, 221 m nad morjem, pa ostanki mogočne ilirske utrdbe Krajicin (Teutina kula). Pristati je težko, razen z manjšim plovilom v ozkem kanalu pred betoniranim valobranom, v zalivu Pavlov bok, na jugovzhodni strani Svetca, ki ščiti osrednji del otoka pred visokimi južnimi valovi, ki lahko dvignejo morje tudi do osem metrov visoko, zato se barke zmeraj izvlečejo iz morja na kopno. Drugega zaliva ali pristanišča ni okoli otoka, jamo Macinovica, ki so jo nekoč ribiči uporabljali za zavetje, pa je zasul kamen. Na otok se vračajo le potomci staroselske družine Zanki, ki obdelujejo polje in nekaj preostalih vinogradov. Sebe še zmeraj prepoznavajo kot Svecore.

 

Svetac nima varnega pristanišča. Dostop je mogoč v Pavlovem boku, kjer je manjše čolne mogoče potegniti na kopno.

 

Ostanki mogočne ilirske utrdbe Teutina kula – Krajicin, na skrajni vzhodni strani otoka Svetac, 221 m nad morjem.

Okoli Jabuke velja prepoved ribolova

Vrhunec samotnega pohajkovanja pa je še zadnji v nizu zunanjih otokov, kar 30 navtičnih milj od Komiže oddaljena Jabuka. S podobo magnetne špice sredi Jadrana, ki zmede kompas in predvsem ob slabem vremenu otežuje navigacijo, je še danes težko dosegljiva in zunaj vseh normalnih navigacijskih poti. Od leta 1958 ta čer velja za geološki spomenik narave. Iz morja se dviga 97 m visoko, njen obseg pa je 700 m. Jabuka je odprta na vse strani neba in nima nobenega zaliva, še manj pristanišča. Temno sivi gladki skalni bloki iz magnetita – železovega oksida (Fe3O4) izdajajo svoj vulkanski izvor in omogočajo dostop le izurjenim plezalcem, predvsem iz nekoliko položnejše južne strani. Morje, ki je tik ob Jabuki globoko okoli 10 m, kmalu pade na 30 m globine in že v naslednjem koraku se potopi v temo podvodnega grebena od 60 do 90 metrov.

Bogata ribolovna pošta pa je bila v preteklosti tako izkoriščana, da sedaj na njej velja začasni ribolovni moratorij za hrvaške in italijanske ribiče. Legendarno Jabuko velja obpluti in se jo dotakniti, četudi je treba zaplavati v morje, ki ga bistrijo močni tokovi okoli otoka in podvodni kurenat.

 

Vulkanska Jabuka je odmaknjena od vseh navtičnih poti. Zaradi prekomernega ribolova velja ribolovni moratorij v njenem morskem okolju.

Adriatic Blue Corridor

Tretjo stranico trikotnika bi sklenili, če bi se vrnili nazaj v Komižo, a mi smo plovbo nadaljevali proti celini, v smeri 36 navtičnih milj oddaljenega otoka Žirje in prečili plovne poti velikih tovornih ladij. Šele tedne po velikem doživetju začenjamo verjeti, da nam je uspelo pod jadri prepluti zunanje otoke tega najnovejšega geoparka, ustanovljenega aprila leta 2019, ki pa je bil skozi ekološko organizacijo World Wildlife Fund že leta 2003 pripoznan kot Viški arhipelag, za eno izmed zadnjih desetih rajskih oaz Sredozemlja, ki skupaj z otokoma Mljet in Lastovo tvori tako imenovani »Adriatic Blue Corridor«.

 

Skrivnostna Jabuka, magnetna špica, ki zmede ladijske kompase.

 

Podobne teme:

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Več o piškotkih

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close